Jedro

Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.

Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.

Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije št. 1002-273/2020/1 (1502-26) z dne 6. 5. 2020 in zadevo navedenemu organu vrnilo v ponovni postopek (I. točka izreka), toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 328/2020-3 z dne 6. 1. 2021 predlogu delno ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, ki se nanaša na razlago 49. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji glede dopustnosti razrešitve direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (v nadaljevanju NPU) po petem odstavku 83. člena Zakona o javnih uslužbencih.

3. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži stroške upravnega spora. V reviziji med drugim navaja, da je vršilec dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 17. 11. 2020 izdal sklep št. 1006-17/2020/40, da se ponovljeni upravni postopek razrešitve direktorja NPU ustavi.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo ugovarja pravnemu interesu revidentke za odločitev o reviziji, ker je postopek odločanja o razrešitvi ustavila in prilaga ta sklep z dne 17. 11. 2020. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo, če je ne bo zavrglo, zavrne kot neutemeljeno in navaja še razloge za ta predlog. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

**K I. točki izreka**

5. Revizija ni dovoljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 374. členu določa, da se nedovoljena revizija zavrže s sklepom (prvi odstavek). Revizija med drugim ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (drugi odstavek istega člena). Na pravni interes mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku. Revident nima pravnega interesa, če se njegov položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati. To velja tudi za toženo stranko v upravnem sporu.

7. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020 (na katerega se v odgovoru na revizijo sklicuje tudi tožnik), je za položaj tožene stranke v upravnem sporu (ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev) bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek (kot v obravnavanem primeru) – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 120. člena Ustave). Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.

8. Pri tem, kot je v omenjenem sklepu pojasnilo Vrhovno sodišče, za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji. Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik zoper ta sklep, tj. sklep št. 1006-17/2020/40 (v upravnem spisu pod zap. št. 40), ki je bil njegovi pooblaščenki vročen že 18. 11. 2020,1 vložil pritožbo. Tega tudi nobena od strank ne zatrjuje. Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.

9. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP in 377. člena istega zakona v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizijo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno.

10. Glede na navedbe obeh strank Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.

**K II. točki izreka**

11. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker revidentka z revizijo ni uspela, je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki ob upoštevanju priglašenih stroškov in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo nagrado za odgovor na revizijo (tar. št. 30/5 OT) in 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 559,98 EUR. Tako odmerjene stroške je revidentka dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

**Glasovanje**

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Kopija podpisane vročilnice pod zap. št. 41.