Jedro

Tožnik ni niti z aneksom h kupoprodajni pogodbi, sklenjeni za stanovanje med S. R. S. kot prodajalcem in pravdnima strankama kot kupcema, s katerim so pogodbene stranke dogovorile drugačen delež, do katerega se vknjiži lastninska pravica na kupca (do 7/10 na toženko in do 3/10 na tožnika, namesto do ½ na vsakega, kot je bilo v osnovni pogodbi), niti z drugimi dokazi dokazal trditve, da sta pravdni stranki s sklenitvijo aneksa sklenili darilno pogodbo, po kateri naj bi tožnik toženki podaril 2/10 lastninske pravice na stanovanju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: “Aneks št. ... z dne 10. 2. 1992 h kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja z dne 12. 11. 1991 se razveže.” razveljavi, v odločitvi o pravdnih stroških pa delno spremeni, in sicer tako, da se znesek 1.857,84 € pravdnih stroškov, ki jih je dolžan povrniti tožnik, nadomesti z zneskom 1.360,15 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: “Aneks št. ... z dne 10. 2. 1992 h kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja z dne 12. 11. 1991 se razveže. Tožena stranka H. P. je dolžna izstaviti tožeči stranki I. K. z.k. listino in jo izročiti Okrajnemu sodišču Šmarje pri Jelšah, s katero dovoljuje, da se pri vl. št. ... k.o. R. S., stoječi na parc. št. ..., stanovanje št. ... v izmeri 68,34 m2, vknjiži lastninska pravica do 2/10 do celote na ime tožnika, ker bo sicer ta sodba nadomestila tako listino“, in odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 1.857,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

S sklepom z dne 7. 5. 2010 je sodišče sodbo v prvi vrstici tretjega odstavka popravilo, tako da je dodalo besedilo „v roku 15 dni“, z dopolnilno sodbo z dne 24. 12. 2010 pa je odločilo, da se sodba dopolni tako, da se zavrne tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Tako sklep o popravi kot dopolnilna sodba sta pravnomočna.

Tožeča stranka je zoper uvodoma navedeno sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo o zahtevku, ki ga tožeča stranka ni postavila, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je potrebno sodbo razveljaviti. V dokaznem postopku je sodišče le ugotovilo, da je toženka v letu 1990 prodala svoje posebno premoženje, ni pa izvajalo nikakršnih dokazov v zvezi s tem, zakaj (verjetno smiselno prav: za kaj) je toženka to premoženje porabila in ali ga je še ob nakupu stanovanja sploh kaj imela. Tožena stranka trditve, da je znesek kupnine za stanovanje, ki je bil plačan s položnico, zagotovila ona, ni z ničemer dokazovala. Nikakršnih dokazov ni za domnevo sodišča, da je toženka plačala znesek 304.393,00 SIT in da pravdni stranki kupnine za stanovanje nista plačali skupaj. Celo nasprotno. Dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena 12. 11. 1991, aneks pa štiri mesece kasneje, kaže na to, da sta pravdni stranki stanovanje dejansko kupili skupaj, s skupnim premoženjem, po sklenitvi prodajne pogodbe pa so nastopile okoliščine, zaradi katerih sta sklenili dodatek h kupni pogodbi. Na podlagi tega in izpovedi tožnika je mogoče zaključiti, da je bil aneks sklenjen dejansko zaradi pritiskov toženkine hčerke. Sodišče je na podlagi ugotovitve, da je toženka v letu 1990 prodala podedovano nepremičnino, brez vsake utemeljitve ugotovilo, da bi naj imela denar za nakup stanovanja in da bi ga naj tudi plačala, pri tem pa ni z ničemer upoštevalo tožnikove navedbe o njegovem premoženjskem stanju, predlaganih dokazov, zaslišanje Š. L. je zavrnilo in ni zaslišalo priče J. A., ki je bila seznanjena z vsemi podrobnostmi okoli kupoprodajnih pogodb. Ob navedenem je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Sodišče je v sodbi zapisalo, da je nesporno, da je bila na predmetnem stanovanju pred nakupom imetnica stanovanjske pravice toženka. Temu dejstvu je očitno dalo sodišče nek poseben namen, ga pa ni z ničemer obrazložilo, zato so v tem delu razlogi sodbe neobrazloženi oziroma v nasprotju z materialnim pravom. Tožnik je bil kot uporabnik stanovanja kot kupec s toženko, ki je bila nosilka stanovanjske pravice, izenačen in s kupoprodajno pogodbo toženka ni prejela nobenih posebnih pravic ali več pravic. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je z aneksom h kupoprodajni pogodbi toženki dejansko podaril solastni delež v velikosti 2/10 stanovanja. Pravdni stranki res po vsebini in obliki nista sklenili darilne pogodbe, vendar pa je nedvomno izkazano, da toženka za delež tožniku ni ničesar plačala. Razpolaganje je bilo torej brezplačno, kar je značilnost izključno darilne pogodbe. Stališče sodišča, da tožnik ni dokazal, da je s sklenitvijo aneksa obdaril toženko oziroma sklenil darilno pogodbo, je zato formalistično in brez dejanske ocene razmerja med pravdnima strankama pri sklenitvi aneksa. Sodišče je sicer zapisalo, da po njegovem mnenju darilo ni bilo dano, z ničemer pa se ni opredelilo glede vprašanja, na kakšni podlagi je prišlo do prenosa premoženja od tožnika k toženki. Pri razlagi pravne narave dodatka k pogodbi je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato je sodba nepravilna. Tožniku bi moralo priznati pravico, da po razpadu zunajzakonske skupnosti zahteva vrnitev darila. Pritožba navaja, da je zakonsko določena oblika zato, da se zagotovi varstvo pravic vsake od pogodbenih strank. Z Aneksom št. … je dejansko prišlo do prehoda premoženja od enega partnerja k drugemu. Pravni posel, s katerim sta pravdni stranki pridobili lastninsko pravico na stanovanju vsak do ½, je namreč bil sklenjen 4 mesece pred aneksom. Po posebnem določilu Stanovanjskega zakona so kupci stanovanjsko pravico pridobili z dnem sklenitve pogodbe in ne šele z vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Pogodba o premoženjskih razmerjih med zakoncema, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična. Sodišče pa mora na ničnost paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče, s tem ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, napačno uporabilo pravo. Zmotno pa je odločilo tudi o povrnitvi sodnih stroškov, ker so bili stroški zastopanja, urnin, odsotnosti iz pisarne, za sestavo končnega poročila in potni stroški za obravnave 19. 2. 2009 in 31. 3. 2009 v celoti priznani že v sodbi P 280/2009 z dne 31. 3. 2009. Tožeča stranka predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti prisodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitek, da je sodišče s sodbo odločilo o zahtevku, ki ga tožeča stranka ni postavila, je delno utemeljen, in sicer kolikor se nanaša na zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki glasi na razvezo Aneksa št. ... z dne 10. 2. 1992 h kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja z dne 12. 11. 1991. Tožeča stranka je namreč v vlogi z dne 30. 10. 2006, naslovljeni kot poprava tožbe, zmanjšala tožbeni zahtevek, tako da je od tožene stranke zahtevala le izstavitev z.k. listine in povrnitev pravdnih stroškov. Ker je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, ki glasi na razvezo aneksa, s sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek, je potrebno na podlagi 357. člena ZPP s sklepom razveljaviti sodbo v tem delu.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke na vrnitev darila zaradi prenehanja izvenzakonske zveze. Pravna podlaga je tako 84. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi. Tožnik je zatrjeval, da je toženki z Aneksom št. ..., s katerim sta pravdni stranki spremili določilo osnovne pogodbe, s katerim sta postali lastnici stanovanja vsaka do ½, tako da je postala toženka solastnica stanovanja do 7/10 celote, tožnik pa do 3/10 celote, dejansko podaril 2/10 stanovanja. Trdil je, da je to storil zato, ker je toženkina hči izvajala pritisk na toženko, in sicer izključno zaradi ureditve odnosov med materjo in hčerko. Glede na tožbene trditve je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede na to sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Nesporno je, da sta pravdni stranki 12. 11. 1991 kupili od S. B. K. v R. S. uvodoma navedeno stanovanje za kupnino 434.393,00 SIT in da je prodajalec s kupoprodajno pogodbo dovolil pri stanovanju vknjižbo lastninske pravice na pravdni stranki, vsaki do ½. Pogodbene stranke, in ne zgolj pravdni stranki, kot si napačno razlaga pritožba, so nato 10. 2. 1992 sklenile Aneks št. … k tej pogodbi, s katerim se je spremenila točka 6 pogodbe, tako da se za stanovanje vknjiži lastninska pravica za toženko do 7/10 in za tožnika do 3/10. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je toženki podaril 2/10 lastninske pravice na spornem stanovanju. Tožnik ni dokazal, da sta pravdni stranki med seboj sklepali darilno pogodbo v zvezi z lastninskim deležem na spornem stanovanju. Po 99. členu Zakona o obligacijskih razmerjih se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Tožeča stranka tudi sicer niti ni zatrjevala, da so katera določila navedene pogodbe ali aneksa, sporna, da bi bilo potrebno iskati skupen namen pogodbenikov. Iz njenih zatrjevanj je mogoče bolj potegniti zaključek, da je zatrjevala istočasno sklenitev darilne pogodbe, ki pa bi v takem primeru ob nesporni vsebini kupoprodajne pogodbe in aneksa bila zgolj lahko ustna pogodba med kupcema stanovanja. Kot pa že sama tožeča stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, pravdni stranki po vsebini in obliki nista sklenili darilne pogodbe, in nadalje prav tako pravilno, da mora biti pogodba o premoženjskih razmerjih med zakoncema sklenjena v predpisani obliki, sicer je nična. Že iz samih pritožbenih navedb je moč zaključiti, da je tožeči stranki jasno, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena darilna pogodba. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenilo, da iz kupoprodajne pogodbe ni razvidno, da bi bila s to pogodbo sklenjena (tudi) darilna pogodba, in utemeljeno zaključilo, da se je z Aneksom št. … popravljal le solastninski delež pravdnih strank kot kupcev. Prodajalec je bil tisti, ki je kupcema izročil v last in posest nepremičnino v deležih, kot so dogovorjeni nazadnje v Aneksu št. ..., in dovolil, da se vknjiži lastninska pravica na toženko do 7/10 in na tožnika do 3/10. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilne dokazne ocene Aneksa št. ..., ki ne vsebuje določb o kakršnikoli daritvi med kupcema, in na podlagi pravilne dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov, pri čemer je predvsem izpostaviti, da niti sam tožnik ni izpovedoval o kakršnikoli daritvi spornega deleža, pač pa o tem, da je toženka obljubila, da ne bo delala oporoke ter da bo v primeru njene smrti tožnik lahko prišel do svojega deleža, utemeljeno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je toženki podaril 2/10 lastninske pravice na stanovanju in da zgolj navajanje, da je do sklenitve aneksa prišlo zaradi pritiska toženkine hčerke, ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku na vrnitev darila zaradi razpada izvenzakonske skupnosti.

Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da bi moralo sodišče izvajati dokaze v zvezi s tem, za kaj je toženka porabila premoženje, pridobljeno s prodajo svojega posebnega premoženja v letu 1990, in ali ga je ob nakupu stanovanja sploh še kaj imela, saj ni prerekala toženkinih trditev v odgovoru na tožbo, da je s prodajo podedovanih nepremičnin imela denar za odkup stanovanja, pač pa je le trdila, da sta pravdni stranki znesek 304.393,00 SIT plačali vsaka do polovice in da je tožeča stranka vzela 130.000,00 SIT kredita. Ne drži niti, da tožena stranka zatrjevanja, da je znesek kupnine za stanovanje, ki je bil plačan s položnico, zagotovila ona, ni z ničemer dokazovala, saj je v dokaz svojih trditev predložila potrdilo SDK o plačilu zneska 304.393,00 SIT z dne 14. 1. 1992, kupoprodajno pogodbo z dne 30. 5. 1990 za nepremičnine v Fužinah, potrdilo S. B. K. Rogaška Slatina z dne 29. 5. 1990, Odločbo o začasni oprostitvi plačila davka na promet nepremičnin Občine Škofja Loka, Uprava za družbene prihodke z dne 30. 5. 1990. Navedbe v pritožbi, da dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba za stanovanje sklenjena 12. 11. 1991, Aneks št. ... k tej pogodbi pa 4 mesece kasneje, kaže na to, da sta pravdni stranki stanovanje dejansko kupili skupaj, s skupnim premoženjem in da so po sklenitvi kupoprodajne pogodbe nastopile okoliščine, zaradi katerih sta sklenili dodatek k pogodbi, prestavljajo zaključek tožeče stranke in ne sodišča, zato se pritožbenemu sodišču do teh navedb ni potrebno opredeliti. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo navedb o tožnikovem premoženjskem stanju in predlaganih dokazih, da je zaslišanje priče Š. L. zavrnilo in ni zaslišalo J. A., saj je prvostopenjsko sodišče že na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. V kolikor pa tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbami sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z izvajanjem dokazov, je za tak očitek prepozna, saj bi ga morala v skladu z določbo 286. b čl. ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v obravnavanem primeru torej že na zadnji glavni obravnavi. Ker tudi ni izkazala, da kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, kršitev ni dopustno upoštevati. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi moralo prvostopenjsko sodišče razlagati nesporno dejstvo, da je bila toženka pred nakupom stanovanja imetnica stanovanjske pravice. Ker pa je Aneks št. ... sestavni del kupoprodajne pogodbe, ne drži ocena pritožnika, da toženka s kupoprodajno pogodbo ni prejela posebnih pravic ali več pravic, saj je z Aneksom št. ... pridobila in to od prodajalca in ne od tožnika, kot zmotno meni tožeča stranka, večji lastniški delež na stanovanju. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Drži namreč pritožbena navedba, da so bili nekateri stroški toženi stranki priznani že s sodbo P 280/2009 Okrožnega sodišča v Celju. Pritožbeno sodišče je tako po vpogledu v spis Cp 245/2010 (višje sodišče je obravnavalo pritožbi tožencev I. K. in G. K. zoper sodbo P 280/2009 z dne 31. 3. 2009) ugotovilo, da so bili H. P. kot tožnici v navedeni zadevi pravnomočno priznani stroški postopka v znesku 1.987,32 EUR, pri čemer je sodišče tožnici priznalo pravdne stroške v zvezi z narokoma dne 19. 2. 2009 in 31. 3. 2009. Iz podatkov v pritožbeno predloženemu spisu (P 43/2010) je razvidno, da je sodišče na naroku dne 19. 2. 2009 v zadevi P 624/2005 (združene zadeve P 1060/2006 – sedaj P 43/2010, P 643/2005 in P 624/2005) sklenilo, da se bo najprej obravnaval zahtevek P. H. v zvezi z darilno pogodbo zoper toženca K. I. in K. G., nato zahtevek K. I. za vrnitev darila (predmetna zadeva), in so se v nadaljevanju, tudi na naroku 31. 3. 2009, izvajali dokazi v zvezi z obema tožbenima zahtevkoma. Ker je sodišče prve stopnje že v sodbi P 280/2009 toženi stranki priznalo 300 tč. urnine in 60 tč. za odsotnost iz pisarne v zvezi z obravnavo dne 19. 2. 2009, 400 tč. urnine v zvezi z obravnavo dne 31. 3. 2009 in kilometrino odvetnice, je sodišče prve stopnje v sedaj pritožbeno obravnavani zadevi toženi stranki neutemeljeno priznalo (še enkrat) navedene stroške. Ne drži pa navedba, da je sodišče v zadevi P 280/2009 že v celoti priznalo vse potne stroške, saj v njej niso bili priglašeni potni stroški stranke, zato je prvostopenjsko sodišče upravičeno priznalo potne stroške prihoda stranke na obravnave. Prav tako je zmotno stališče pritožbe, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov zastopanja na obeh narokih, saj je odvetnica stranko H. P. zastopala na narokih, ki so bili opravljeni v zvezi z obema tožbama, zato ji gre nagrada tudi za zastopanje v tej zadevi po tar. št. 20 (500 tč. za zastopanje na prvem naroku in 250 tč. za zastopanje na nadaljnjem naroku). Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevaje zgoraj obrazloženo odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: “Aneks št. 1 z dne 10. 2. 1992 h kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja z dne 12. 11. 1991 se razveže.” razveljavilo na podlagi 357. čl. ZPP, odločitev o pravdnih stroških pa na podlagi 358. čl. ZPP delno spremenilo, in sicer tako, da je znesek 1.857,84 € pravdnih stroškov, ki jih je dolžan povrniti tožnik, nadomestilo z zneskom 1.360,15 EUR. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj v tem delu niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek. 350. čl. ZPP), in v še izpodbijanem in nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka samo je samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe, večinoma le glede stranske terjatve, uspela s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. čl. ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. čl. ZPP).