Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožnik že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjskemu organu poslal potrdilo ZZZS o številu aktivnih zavarovanj na dan 30. 11. 2013, kar pomeni, da ni predložil „podatkov iz evidenc delodajalca“, kot zatrjuje Sklad v dopisu z dne 15. 4. 2014, poslanemu tožniku, temveč uradni podatek iz evidence ZZZS, tako tudi ni mogoče trditi, da gre za „dokazovanje napak v uradni evidenci za nazaj“, kar zatrjuje Sklad. Res je, da navedeno potrdilo ZZZS nosi datum 1. 4. 2014, vendar gre le za datum izdaje potrdila, podatki, navedeni v s strani tožnika predloženem potrdilu ZZZS, pa se nanašajo na dan 30. 11. 2013.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije št. 4932-2-1400671-7 z dne 17. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 59,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (v nadaljevanju Sklad) je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) dolžan v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupnem znesku 564,64 EUR. V obrazložitvi citira relevantne določbe ZZRZI ter navaja stanje obveznosti tožnika na dan 17. 4. 2014, upoštevajoč vsa plačila, prejeta do tega dne na podlagi evidenc Sklada, na podlagi podatkov, ki jih Sklad pridobi iz uradnih evidenc, in sicer gre za obveznost za november 2013, ko je bilo število vseh zaposlenih pri tožniku po podatkih ZZZS 20, število vseh zaposlenih invalidov po podatkih ZZZS pa 0. Ker kvota glede na vsakokratno veljavno uredbo znaša za tožnikovo dejavnost 6 %, bi moral imeti enega zaposlenega invalida, kar pomeni, da višina dolgovanega mesečnega prispevka – glavnica, ki je zapadla v plačilo 31. 12. 2013, znaša 548,56 EUR. Dalje navaja, da je bil 19. 3. 2014 tožniku izdan opomin k plačilu neplačanega prispevka, vendar tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, niti z vlogo pred izdajo te odločbe ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 12. 6. 2014 pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. V obrazložitvi citira določbe prvega odstavka 6. člena tretjega odstavka 65. člen ter 66. člen ZZRZI. Glede pritožbene navedbe, da je tožnik z ZZZS naknadno usklajeval evidenco in glede priloženega potrdila ZZZS z dne 1. 4. 2014, v katerem je navedeno aktivno zavarovanje na dan 30. 11. 2013 in število zavarovancev 19, pritožbeni organ pojasnjuje, da so te navedbe irelevantne ob jasnih določbah ZZRZI, kjer je opisan postopek, če se podatki iz uradnih evidenc delodajalca razlikujejo od podatkov v uradni evidenci ZZZS. Pojasnjuje, da Sklad pridobi podatke iz uradnih evidenc ZZZS in da velja objava obveznosti plačila prispevka na spletnem mestu Sklada za elektronsko izmenjavo podatkov najpozneje do desetega dne v mesecu za pretekli mesec kot obvestilo zavezancem h kvoti o višini mesečnega prispevka. Ker je bilo dejansko stanje na dan 17. 4. 2014 v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, je izpodbijana prvostopenjska odločba pravilna.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je Sklad v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovil, da je imel v mesecu novembru 2013 zaposlenih 20 delavcev in ga je posledično nepravilno štel kot zavezanca po 62. členu ZZRZI. Poudarja, da je število zaposlenih pri tožniku v mesecu novembru 2013 ves čas znašalo 19, kar jasno izhaja iz priloženega potrdila ZZZS OE Ljubljana z dne 1. 4. 2014. Tožnik poziva Sklad, naj predloži uradni izpis iz evidenc ZZZS, iz katerega bi izhajalo, da je imel v mesecu novembru 2013 res kdaj zaposlenih 20 in ne 19 delavcev. Meni, da takega izpisa Sklad ne more predložiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je Sklad z dopisom z dne 15. 4. 2014 tožniku pojasnil, da po izdaji opomina dokazovanje napak v uradni evidenci za nazaj ni več mogoče. Točnost in sprotna mesečna uskladitev podatkov je na strani delodajalca – tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2014 odgovarja, da ni nikdar „za nazaj“ spreminjal podatkov v evidencah ZZZS, saj je imel v mesecu novembru ves čas zaposlenih le 19 delavcev. Kolikor toženka trdi drugače, naj za to predloži ustrezno dokazilo.

6. Toženka nato v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2015 navaja, da je Sklad na podlagi podatkov, ki jih je pridobil iz uradnih evidenc o skupnem številu zaposlenih (delavci in družbenik) upoštevaje drugi odstavek 62. člena ZZRZI, glede na kvoto 6 % in število manjkajočih invalidov do doseganja kvote izračunal višino dolgovanega mesečnega prispevka za mesec november 2013. 7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2015 ponovno poziva toženko, da predloži dokazilo za svojo trditev, da je imel v mesecu novembru 2013 zaposlenih 20 oseb.

8. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2015 še navaja, da je Sklad pridobil podatke iz uradnih evidenc o skupnem številu zaposlenih delavcev, kamor spadajo tako delavci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu (šifra podlage za zavarovanje 001), kakor tudi družbenik in poslovodna oseba v tej družbi, ki je zavarovan na podlagi šifre zavarovanja 040, upoštevaje drugi odstavek 62. člena ZZRZI. Tožnik je v pritožbi kot dokaz za svoje navedbe predložil le izpisek za 19 zaposlenih delavcev, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu (šifra podlage za zavarovanje 001), ne pa tudi izpiska za družbenika oziroma poslovodno osebo, ki je bil zavarovan v tej družbi na podlagi šifre zavarovanja 040. Zato se toženka ne more strinjati, da je s tem tožnik dokazal, da je imel le 19 zaposlenih.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno število vseh zaposlenih pri tožniku v mesecu novembru 2013. Sklad je namreč v izpodbijani odločbi ugotovil, da je bilo po podatkih ZZZS število vseh zaposlenih pri tožniku v tem obdobju 20, tožnik pa ves čas postopka, to je od prejema opomina z dne 19. 3. 2014 dalje, zatrjuje, da je bilo v tem obdobju pri njem zaposlenih 19 delavcev, kar dokazuje z izpisom podatkov aktivnega zavarovanja pri tožniku na dan 30. 11. 2013, in sicer je bilo v tem obdobju po navedenem dopisu ZZZS z dne 1. 4. 2014 v delovnem razmerju pri tožniku 19 delavcev in 0 invalidov (priloga A4).

11. Po določbi prvega odstavka 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu: kvota). Drugi odstavek te določbe pa določa, da se v skupno število zaposlenih po tem zakonu štejejo tudi družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu, samostojni podjetniki posamezniki in druge osebe, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo poklicno oziroma drugo dovoljeno dejavnost ter so na teh podlagah zavarovani.

12. Po vpogledu v upravni spis zadeve sodišče ugotavlja, da je tožnik po prejemu opomina za plačilo neplačanega prispevka z dne 19. 3. 2014 poslal dopis z dne 3. 4. 2014, ki ga je Sklad prejel 7. 4. 2014, v katerem je navedel, da ni imel nikoli več kot 19 zaposlenih, zato je na ZZZS zaprosil za potrdilo o številu zaposlenih v mesecu novembru 2013 in ga priložil navedenemu dopisu. Iz predloženega potrdila ZZZS z dne 1. 4. 2014, kot že navedeno, izhaja, da so bila aktivna zavarovanja na dan 30. 11. 2013 pri tožniku na podlagi zavarovalne podlage 001 – delovno razmerje: 19 oseb in 0 invalidnih oseb. Na takšen dopis tožnika mu je sklad z dopisom z dne 15. 4. 2014 odgovoril, da uskladitev števila zaposlenih za mesec november 2013 ni možna, pri čemer se sklicuje na določbo petega odstavka 6. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, ki določa, da kolikor se podatki iz evidenc delodajalca razlikujejo od podatkov v uradni evidenci ZZZS, mora delodajalec te podatke z ZZZS uskladiti najpozneje do 15. v mesecu za pretekli mesec. Po izdaji opomina, določenega v tretjem odstavku 65. člena ZZRZI, pa dokazovanje napak v uradni evidenci za nazaj ni več mogoče. 13. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnik že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjskemu organu poslal potrdilo ZZZS o številu aktivnih zavarovanj na dan 30. 11. 2013, kar pomeni, da ni predložil „podatkov iz evidenc delodajalca“, kot zatrjuje Sklad v dopisu z dne 15. 4. 2014, poslanemu tožniku, temveč uradni podatek iz evidence ZZZS, tako tudi ni mogoče trditi, da gre za „dokazovanje napak v uradni evidenci za nazaj“, kar zatrjuje Sklad. Res je, da navedeno potrdilo ZZZS nosi datum 1. 4. 2014, vendar gre le za datum izdaje potrdila, podatki, navedeni v s strani tožnika predloženem potrdilu ZZZS, pa se nanašajo na dan 30. 11. 2013. Kljub takšnemu ugovoru tožnika že pred izdajo odločbe prve stopnje pa se ni ne prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, niti pritožbeni organ v odločbi druge stopnje opredelil do teh tožnikovih navedb in predloženega dokaza. V pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2015 je toženka prvič omenila, da je Sklad pridobil iz uradne evidence podatke o skupnem številu zaposlenih – tako delavcev kot družbenikov, pri čemer pa takšnega potrdila k pripravljalni vlogi ni predložila. Sodišče ugotavlja, da se potrdilo o številu zaposlenih v upravnem spisu, pridobljeno iz uradne evidence ZZZS, na katero se Sklad in toženka ves čas sklicujeta, ne nahaja, čeprav je tožnik tekom postopka toženko ves čas pozival na predložitev takšnega potrdila. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2015 je toženka podrobneje pojasnila, da je Sklad upošteval podatke o skupnem številu zaposlenih delavcev, kamor spadajo tako delavci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu (šifra podlage za zavarovanje 001), kakor tudi družbenik in poslovodna oseba v tej družbi, ki je zavarovan na podlagi šifre zavarovanja 040. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tega organ v postopku na prvi stopnji tožniku ni predočil in mu torej ni dal možnosti, da se v upravnem postopku o tem dejstvu, ki je za odločitev v zadevi bistven, izjasni. To pa pomeni, da je organ bistveno kršil določbe upravnega postopka, posledično pa je ostalo dejansko stanje v zvezi s številom zaposlenih delavcev pri tožniku v relevantnem obdobju nepopolno ugotovljeno. Te kršitve pa organ ne more odpraviti z navedbami, ki jih je podal v pripravljalni vlogi v upravnem sporu.

14. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti in tožniku omogočiti, da se o številu zaposlenih v relevantnem obdobju – to je tako zaposlenih pri tožniku kot tudi, kolikor je organ upošteval zaposlitev poslovodnega delavca in družbenika, izjavi in mu s tem v zvezi tudi vročiti relevantno potrdilo iz uradne evidence ZZZS, na katerega se organ ves čas sklicuje, se pa v upravnem spisu zadeve ne nahaja.

15. Sodišče je stroškovnemu zahtevku tožnika ugodilo ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in v tožbi priglašenih stroškov.