Jedro

Zadostuje, da se senat ob preizkusu pripornih razlogov po pravnomočni obtožnici, sklicuje na izkazanost utemeljenega suma iz pravnomočne obtožnice. Samo v kolikor bi kateri od dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, utemeljenost suma omajal do te mere, da le-ta ne bi bila več podana, bi bilo potrebno iz razloga, ker ni več podana predpostavka za odločanje o priporu, pripor odpraviti. Okoliščine, da se je prvostopenjsko sodišče po zaslišanju dveh strokovnih prič zaradi preveritve izvedenskega mnenja izvedenca B. odločilo postaviti drugega izvedenca, pa ni mogoče šteti, kot to zmotno tolmači obramba, da je izvedensko mnenje izvedenca B. omajano do te mere, da bi bilo potrebno iz tega razloga šteti, da utemeljen sum ni več podan.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ob preizkusu pripornih razlogov po dveh mesecih ugotovil, da je na strani obtoženega A. A. še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep sta se pritožila obtoženčeva zagovornika brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženega odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je na strani obtoženega A. še vedno podana realna ponovitvena nevarnost, ki je ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom, kot je pripor.

5. Pritožnika prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očitata, da ni opravilo vsebinske presoje ali je na strani obtoženega še vedno podan priporni razlog, temveč naj bi zgolj nekritično in pavšalno povzemalo vsebino do sedaj izdanih ugotovitvenih sklepov. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je izvenobravnavni senat po vsebini opravil preizkus pripornih razlogov na strani obtoženega in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim očitkom zagovornikov senat ugotavlja, da tudi zagovornika v pritožbi ponavljata pritožbene razloge, ki sta jih že pred tem uveljavljala in na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo že v predhodnih sklepih, pri čemer je predmetna pritožba prepis pritožbe zoper predhodni sklep izvenobravnavnega senata, ki sta jo zagovornika na sodišče vložila dne 18. 2. 2016, kateri so dodani trije odstavki in sicer na drugi in tretji strani pritožbe.

6. Stališče pritožnikov, da se prvostopenjsko sodišče ob preizkusu utemeljenosti suma kot zakonske predpostavke za odločanje o priporu, ne bi smelo sklicevati zgolj na pravnomočnost obtožnice, temveč bi moralo opraviti presojo izvedenih dokazov, je zmotno. Že v sklepu tukajšnjega sodišča z dne 19. februarja 2016 je bilo pritožnikom v zvezi z enakimi pritožbenimi razlogi, v točki 5 sklepa pojasnjeno, da okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče odredilo dodatno izvedenstvo, samo po sebi ne pomeni, da obstoji dvom v ugotovitev izvedenca B. in da so posledično brezuspešne pritožbene navedbe, da se je utemeljenost suma po zaslišanju strokovnih prič, katere je predlagala obramba, zmanjšala.

7. Pritožnikom je bilo že tudi pojasnjeno, da v tej fazi kazenskega postopka pritožbeno sodišče ne more opraviti presoje verodostojnosti in oceno dokazov, temveč bo to lahko opravila razpravljajoča sodnica ob zaključku dokaznega postopka potem, ko bo vse dokaze na glavni obravnavi izvedla. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi navedlo več odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja usklajena sodna praksa, da zadostuje, da se senat ob preizkusu pripornih razlogov po pravnomočni obtožnici, sklicuje na izkazanost utemeljenega suma iz pravnomočne obtožnice. Samo v kolikor bi kateri od dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, utemeljenost suma omajal do te mere, da le-ta ne bi bila več podana, bi bilo potrebno iz razloga, ker ni več podana predpostavka za odločanje o priporu, pripor odpraviti. Okoliščina, da se je prvostopenjsko sodišče po zaslišanju dveh strokovnih prič zaradi preveritve izvedenskega mnenja izvedenca B. odločilo postaviti drugega izvedenca, pa ni mogoče šteti, kot to zmotno tolmači obramba, da je izvedensko mnenje izvedenca B. omajano do te mere, da bi bilo potrebno iz tega razloga šteti, da utemeljen sum ni več podan.

8. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da je na strani obtoženega A. podana realna ponovitvena nevarnost. Prvostopenjsko sodišče je na ponovitveno nevarnost sklepalo na podlagi teže in načina storitve kaznivega dejanja, saj je bilo kaznivo dejanje dobro pripravljeno, žrtev kaznivega dejanja je obtoženčev bivši nadrejeni, pri čemer naj bi bilo kaznivo dejanje izvršeno iz maščevanja, ker je obtoženi izgubil službo na K. Na podlagi vsega navedenega in ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije dr. C. C. je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženi na prostosti nesoglasje in zamere do ostalih zaposlenih na K. reševal na podoben način, kot je izvršil kaznivo dejanje na škodo njegovega bivšega direktorja. Kot je bilo pritožnikoma odgovorjeno že v zgoraj navedenem sklepu tukajšnjega sodišča v zvezi z enakimi pritožbenimi navedbami, imajo takšni zaključki podlago v spisovnem gradivu, to je ugotovitvah izvedenca klinične psihologije. Pritožnika brezuspešno izpostavljata tisti del izvedenskega mnenja, da pri obtoženemu ni podana duševna motnja. Po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju, da je podan utemeljen sum, da je obtoženi na zamere iz preteklosti v zvezi z izgubo zaposlitve v K. že odreagiral z izvršitvijo kaznivega dejanja zoper življenje in telo, izostanek duševne motnje ne pomeni, da agresivnost in maščevalnost, ki ju je pri obtožencu ugotovil izvedenec, ne bi mogla imeti za posledico, da bi obtoženi kaznivo dejanje ponovil. Torej okoliščina izostanka duševne motnje, ki bi obtožencu onemogočala nadzor nad agresivnimi impulzi, ne pomeni, da obtoženi te svoje impulze obvlada do te mere, da ni podana realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, katerega je utemeljeno osumljen. Ponovitvena nevarnost izhaja iz okoliščine, da je podan utemeljen sum, da je obtoženi zaradi maščevanja kaznivo dejanje izvršil in je tako, ob upoštevanju njegove ugotovljene agresivnosti, podana nevarnost, da bi zaradi istovrstnih motivov kaznivo dejanje na škodo drugih zaposlenih na K., do katerih goji zamere, ponovil. 9. Prav tako je bilo pritožnikom še pojasnjeno, da okoliščina, da je obtoženi sodni spor sprožil zoper K., ki je pravna oseba in ne zoper oškodovanca kot fizično osebo, na zaključek o tem, da obtoženi goji zamere zaradi prenehanja njegove zaposlitve na K. do bivših zaposlenih na tem inštitutu in ne zoper inštitut kot pravno osebo, ne more vplivati. Da obtoženi tovrstne zamere goji in je govoril tudi o nekakšnem seznamu za „fentanje“ nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe priče D. Okoliščina, da obtoženi pred izvršitvijo v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja ni bil nasilen ali agresiven, ob tem, ko je utemeljeno osumljen izvršitve kaznivega dejanja umora, se zato izkažejo kot irelevantne za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki temelji na utemeljenosti suma izvršitve v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja.

10. Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit in ker tega pritožbene navedbe niso uspele omajati, je bilo potrebno pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeno.