Jedro

Zmanjšanje vrednosti stvari (osebnega vozila), katere odtujitev ali obremenitev je bila z začasno odredbo prepovedana tožniku, ne predstavlja pravno upoštevne spremenjene okoliščine v pomenu drugega odstavka 278. člena ZIZ. Kljub svoji zmanjšani vrednosti je to vozilo še vedno del skupnega premoženja pravdnih strank. Z izposlovano začasno odredbo je toženka merila na zavarovanje uveljavitve njenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obsega skupnega premoženja (v katerega spada tudi to vozilo) in deležev pravdnih strank na njem, in sicer, da se tožniku prepreči razpolaganje s to stvarjo. S predlagano razveljavitvijo začasne odredbe bi bilo tožniku dejansko omogočeno, da bi lahko odtujil to vozilo, česar pa brez soglasja toženke (ki prodaji nasprotuje) ne more narediti (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Izdana začasna odredba ima zato še vedno svoj namen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za "odpravo" začasne odredbe glede prepovedi odtujitve ali obremenitve osebnega vozila znamke B. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki posebej ne navaja pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je prvo sodišče zmotno štelo, da gre v obravnavani zadevi za običajno izgubljanje vrednosti vozila. Kriterij prvega sodišča za odpravo začasne odredbe, ko je že nastalo občutno zmanjšanje vrednosti vozila, je materialnopravno zmoten. Če bi bilo res potrebno čakati na občutno zmanjšanje vrednosti vozila, odprava začasne odredbe ne bi bila več smiselna. Namen odprave začasne odredbe je v tem, da se prepreči položaj, ko bi prišlo do nastanka škode in posledično do izgube lastninske pravice v ekonomskem smislu. Občutno zmanjšanje vrednosti vozila je v obravnavani zadevi praktično gotovo dejstvo. Vozilo je v okvari in odjavljeno iz prometa, vrednost njegovega popravila pa bistveno presega vrednost vozila. Situacija terja čimprejšnjo prodajo vozila. Toženkino nestrinjanje s prodajo vozila ne temelji na racionalnih argumentih. Toženka blokira prodajo vozila kot dela skupnega premoženja zgolj iz razloga, da bi povzročila nastanek škode, kar predstavlja zlorabo skupne lastninske pravice.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik ni izkazal pogojev iz drugega odstavka 278. člena ZIZ za ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev začasne odredbe. Zmanjšanje vrednosti stvari (osebnega vozila B.), katere odtujitev ali obremenitev je bila z začasno odredbo prepovedana tožniku, ne predstavlja pravno upoštevne spremenjene okoliščine v pomenu drugega odstavka 278. člena ZIZ. Kljub svoji zmanjšani vrednosti je to vozilo še vedno del skupnega premoženja pravdnih strank. Z izposlovano začasno odredbo je toženka merila na zavarovanje uveljavitve njenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obsega skupnega premoženja (v katerega spada tudi to vozilo) in deležev pravdnih strank na njem, in sicer, da se tožniku prepreči razpolaganje s to stvarjo. S predlagano razveljavitvijo začasne odredbe bi bilo tožniku dejansko omogočeno, da bi lahko odtujil to vozilo, česar pa brez soglasja toženke (ki prodaji nasprotuje) ne more narediti (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Izdana začasna odredba ima zato še vedno svoj namen, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. 6. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).