Jedro

Da bo toženka lahko izpolnila svojo obveznost, mora biti najprej vknjižena njena lastninska pravica, zato je podana aktivna legitimacija tožnika, da zahteva takšno ureditev stanja.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna na podlagi prodajne pogodbe z dne 19. 2. 1993, sklenjene z E. L., Ed. L. in F. L., urediti zemljiškoknjižno stanje in pri nepremičnini parc. št. 2283/1, vl. št. ... k.o. ... v petnajstih dneh predlagati vpis v svoje lastninske pravice do 1/3, da bo lahko tožnik na podlagi njunega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitve darila z dne 28. 4. 1993 predlagal vpis svoje lastninske pravice, nadalje, da je dolžna tožniku plačati 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 1998 dalje do plačila, ter 9.099,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je zahtevala, da se omenjeni sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitvi darila z dne 28. 4. 1993 v peti točki razveljavi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede plačila zneska 9.099,43 EUR razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov na podlagi kupne pogodbe z dne 19. 2. 2003, ki jo je toženka sklenila z E., Ed. in F. L., saj ni bil njena pogodbena stranka. Zato je podana kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Obligacije učinkuje inter partes. Opozarja, da tožnik tudi ni izpolnil svoje sodelovalne dolžnosti, ker toženki ni izročil izvirnika njunega sporazuma z dne 28. 4. 1993. Pritožbeno sodišče je pri presoji navedenega sporazuma zmotno uporabilo določbi 552. člena in prvega odstavka 554. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Izpodbija tudi odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

6. V premoženjskih sporih je revizija v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Pri tem je treba upoštevati, da se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka z različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP). Revidentka izpodbija tudi pravnomočno odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, katerega vrednost je bila ocenjena na 4172,93 EUR. Ker ta revizijski prag le dosega, ne pa tudi presega, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenem delu revizije:

7. V zvezi z ostalimi revizijskimi navedbami lahko revizijsko sodišče le strni bistvene pravilne razloge, ki jih je navedlo že sodišče druge stopnje. Nižji sodišči sta ugotovilo, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki sta 28. 4. 1993 sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitvi darila in ga 5. 5. 1993 overila na sodišču. Dogovorila sta se, da bo toženka tožniku izročila stanovanje v Mariboru (1/3 parc. št. 2281/1, vl. št. ... k.o....) tako, da bo na njem pridobil lastninsko pravico, da bo plačala material za obnovo tega stanovanja in da bo prevzela tožnikovo obveznost plačevanja preživnine njunima hčerkama. Toženka je omenjeno stanovanje kupila dne 19. 2. 1993 od E., Ed. in F. L., vendar pa svoje lastninske pravice na njem v zemljiško knjigo še ni vknjižila. Revizijske navedbe, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevka glede ureditve zemljiškoknjižnega stanja glede stanovanja v Mariboru, niso utemeljene. Res je, da obligacije učinkujejo inter paretes, vendar pa tožnik tega zahtevka ni postavil na podlagi prodajne pogodbe med prodajalci stanovanja in toženko z dne 19. 2. 1993, pač pa na podlagi sporazuma pravdnih strank o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitve darila z dne 28. 4. 1993, s katerim se je toženka zavezala na tožnika prenesti 1/3 nepremičnine parc. št. 2238/1 k.o. ... (v naravi stanovanje z garažo) tako, da bo na nepremičnini pridobil lastninsko pravico. Da bo toženka lahko izpolnila svojo obveznost, mora biti najprej vknjižena njena lastninska pravica, zato je podana aktivna legitimacija tožnika, da zahteva takšno ureditev stanja. Kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta se namreč nanaša na kršitve procesnih predpostavk glede strank pravdnega postopka, vprašanje obstoja oz. neobstoja aktivne legitimacije, kar izpostavlja revidentka, pa je vprašanje materialnega prava. Toženka za vpis svoje lastninske pravice na sporni nepremičnini ne potrebuje izvirnika sporazuma z dne 28. 4. 1993, zato revizijske navedbe glede tožnikove kršitve "sodelovalne dolžnosti" ne morejo biti relevantne. Revidentka pritožbenemu sodišču očita tudi zmotno uporabo določil 552. člena ZOR in prvega odstavka 554. člena ZOR, vendar navedenega ne konkretizira in zato ne more biti upoštevno.

8. Uveljavljena revizijska razloga glede na navedeno nista podana, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP).