Jedro

Nevročitev prepisa zvočnega posnetka naroka bi lahko predstavljala bistveno kršitev postopka, če bi kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, v določenih primerih pa bi lahko celo prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (III. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 99,00 EUR nadomesti z zneskom 110,02 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4021/2013 z dne 3. 1. 2013 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 1.146,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2012 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 do plačila, v preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo ter še sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 99,00 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba prvemu sodišču očita, da tožniku ni poslalo zvočnega prepisa zapisnika glavne obravnave z dne 27. 2. 2014. Res vročitev zvočnega prepisa zapisnika ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker pa je sodišče o odločilnem dejstvu zavzelo stališče, da je bila v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 700/2007 ponudbena cena 120,00 EUR za m2 zemljišča in je sodišče na njo vezalo tudi vrednost darilne pogodbe, ki je podlaga za odločanje o višini odvetniške nagrade, je bila tožniku odvzeta možnost do morebitnega ugovora zoper nepravilnost zvočnega prepisa zapisnika glavne obravnave, kar pomeni kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev postopka je zagrešena tudi zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ko je na naroku dne 27. 2. 2014 tožniku izročilo del zapisnika iz strani 11 o zaslišanju priče D. F., ki ga sodišče v širši obrazložitvi sodbe označuje kot fotokopijo dela izpovedbe D. F. v neki pravdi. V skladu z določbo 451. člena ZPP mora stranka v postopku v sporu majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. V konkretnem primeru tožnik ne ve, ali si je sodišče pridobilo izsek iz zapisnika o zaslišanju priče D. F. po uradni dolžnosti, saj tovrstnega dokaza tožena stranka sploh ni predlagala, kar lahko pomeni, da gre za kršitev razpravnega načela, ko sodišče samo zbira gradivo mimo tožbenih navedb strank (absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Če pa je tožena stranka na naroku dne 27. 2. 2014 kot dokaz priložila izsek iz zapisnika o zaslišanju priče D. F., pa je bil ta dokaz prepozen in ga sodišče ne bi smelo upoštevati (453. člen ZPP). Glede na to, da je sodišče kot osnovo za določitev višine odvetniške nagrade za sestavo darilne pogodbe vzelo ponudbeno ceno iz izseka zapisnika o zaslišanju priče D. F., ne da bi tožniku bila omogočena pravica do izjave do te dokazne listine, je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni imelo nikakršne pravne podlage za ugotavljanje vrednosti m2 zemljišča, in posledično za znižanje vrednosti zemljišč v darilni pogodbi, kot vrednostni podlagi za odmero odvetniške nagrade po določbah ZOdvT. Tožnik je ocenil vrednost podarjene nepremičnine na 194.400,00 EUR. Po tar. št. 2200 ZOdvT, ki predvideva nagrado v razponu, je vzel količnik v višini 1, in celo ne srednjega količnika v višini 1,5, kot ta srednji količnik določa 13. člen ZOdvT. Tožnik je pri sestavi darilne pogodbe upošteval ceno podarjenega zemljišča v višini 194.400,00 EUR, glede na to, da se nepremičnini nahajata na B., upošteval pa je tudi dejstvo, da bi v primeru, če bi prišlo do kasnejše odtujitve tega zemljišča, lahko toženka kot odsvojiteljica plačala davek iz kapitala, to je razliko med prodajno in nabavno ceno, ki bi bil višji, če ne bi bila upoštevana realna tržna vrednost nepremičnin. Tožnik je priglasil tudi potne stroške pristopa na naroka dne 26. 9. 2013 in dne 27. 2. 2014 na relaciji L.– R.– L., o čemer sodišče sploh ni odločilo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Po določilu prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. V konkretnem primeru je tožnik šele v vlogi z dne 11. 2. 2014 navedel dejstva glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, tožena stranka pa je na te navedbe odgovorila z vlogo z dne 18. 2. 2014, ter me drugim vlogi predložila tudi fotokopijo zapisnika izpovedbe D. F. (priloga B7) Navedena vloga s prilogami je bila tožniku vročena dne 25. 2. 2014, zato tožniku pravica do izjave ni bila kršena.

6. Nevročitev prepisa zvočnega posnetka naroka bi lahko predstavljala bistveno kršitev postopka, če bi kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, v določenih primerih pa bi lahko celo prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa v konkretnem primeru tožnik ne pojasni, v čem naj bi nevročitev zapisnika vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je prvo sodišče odločitev o ugotovitvi vrednosti nepremičnine oprlo na prilogo B7, ki jo je v spis predložil toženec, (kar jasno izhaja iz 6 strani obrazložitve sodbe), na zapisnik z naroka pa se je prvo sodišče sklicevalo le pri povzemanju izpovedi tožnika, s katero je potrdil svoje navedbe, da je prvi toženec v pravdi I P 700/2007 Okrožnega sodišča v Kranju postavil ceno 200,00 EUR/m2. 13. člen ZOdvT določa, da se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

7. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev prvega sodišča, da je kot osnovo za določitev višine odvetniške nagrade za sestavo darilne pogodbe vzelo ponudbeno ceno, ki jo je prvi toženec A. F. ponudil bratu G. F. v teku pravdnega postopka, ki se je vodil zaradi ugotovitve lastninske pravice in po nasprotni tožbi zaradi vrnitve nepremičnine v neposredno posest (I P 700/2007), saj je sam tožnik izrecno navedel, da vrednost podarjenih nepremičnin ni označil naključno, temveč je pri tem izhajal iz ponudbene cene, dane v zgoraj navedenem postopku, ob tem pa je tožnik upošteval še dejstvo, da bi v primeru, če bi prišlo do kasnejše odtujitve tega zemljišča, lahko toženka kot odsvojiteljica plačala davek iz kapitala od razlike med prodajno in nabavno ceno. Iz zgoraj navedenega postopka I P 700/2007 (priloga B7) pa izhaja, da je prvi toženec ponudil bratu G. F. odkup zemljišča po ceni 120,00 EUR za m2 in ne po ceni 200,00 EUR za m2, kot to zmotno zatrjuje tožnik, pri ugotovitvi vrednosti predmeta pogodbe pa je prvo sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da gre pri nepremičninah, ki sta bili predmet darilne pogodbe ter pri nepremičnini, ki je bila ponujena v odkup v postopku I P 700/2007 za enakovredne nepremičnine oziroma za nepremičnine, ki ležijo v enakem geografskem območju. Glede na ostale okoliščine konkretnega primera, ki tudi vplivajo na višino nagrade, je po mnenju pritožbenega sodišča šlo za nezahtevno sestavo darilne pogodbe, kjer ni bilo potrebe po uporabi tujih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali znanja tujega jezika.

8. Deloma pa ima pritožnik prav, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati tudi priglašene stroške za prihod na sodišče iz L. v R. in sicer za pristop na narok dne 27. 2. 2014. Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da naj bi bil upravičen tudi do povrnitve potnih stroškov za pristop na narok dne 26. 9. 2013, vendar iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil navedenega dne narok razpisan in še manj, da bi bil opravljen. Prvi narok je bil sicer razpisan za dne 9. 1. 2014, vendar pa je bil na prošnjo tožnika preklican. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče priznanim stroškom prištelo še potne stroške pristopa na narok v višini 11,2 EUR, upoštevajoč ceno vozovnice v javnem potniškem prometu na relaciji L. – R. - L. ( 7. člen v povezavi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku) in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj je s pritožbo uspel le v nebistvenem delu.