Jedro

V konkretnem primeru že zaradi dejstva, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic, in torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2003 veljajo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Sicer pa je pritožbeno sodišče v zvezi z zadevo opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, da za razsojo predmetne zadeve pravno ni relevantna, v zadevah kot na primer Psp 160/2018, Psp 316/2018, zavzelo tudi stališče, da ukinitvena odločba sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita drugotoženi stranki nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljane sodne prakse že zgolj z eno sodbo pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

III. Toženi stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da sta ji prvo in drugotožena stranka iz naslova premoženjske škode dolžni plačati odškodnino v znesku 29.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti in ji v 15 dneh povrniti vse pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka, 1. in 2.). Hkrati je tožnico zavezalo, da prvotoženi stranki povrne 1.545,56 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka), drugotoženi stranki pa 2.219,52 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in stranskemu intervenientu povrniti 45,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je vse do naroka za glavno obravnavo bila zastopana po pooblaščencu. Ker je tik pred navedenim narokom 22. 11. 2018 ostala brez tega, je na sodišče naslovila prošnjo za preklic in preložitev naroka, ki ji ni ugodilo. Ponoven preklic je predlagala na samem naroku in preložitev naroka za krajši čas. Njeno prošnjo je sodišče znova zavrnilo z navedbo, da za preklic naroka ne obstoji utemeljen razlog. Meni, da gre za hudo kršitev njenih procesnih pravic. Sklicuje se na 12. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in stališče zavzeto v sklepu Pdp 520/2006 z dne 5. 10. 2006. Vztraja, da ji je bila kršena pravica do izjave, pravica do obravnavanja pred sodiščem in pravica do razjasnitve dejanskega stanja. Povzema obrazložitev izpodbijane sodbe in stališče, ki ga je v zvezi s protipravnostjo zavzelo sodišče prve stopnje, s katerim se ne strinja. Vztraja, da je določbo 26. člena Ustave RS potrebno razlagati široko. Pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-695/11 in Up-1177/12. Meni, da razlogi, ki jih podajata toženi stranki v tem postopku za izključitev njune krivdne odgovornosti, niso opravičeni. Prvotožena stranka kot strokovnjak na svojem področju, svojih dolžnosti ni izpolnila, saj je bila dolžna postopati preventivno in poskrbeti za pravilno interpretacijo materialnopravnih predpisov. Citira posamezne določbe Ustave RS in Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Po njenem glavno podlago za zastopanje drugotožene stranke po uradni dolžnosti predstavlja 7. člen v povezavi s 6. členom ZUP. Dne 22. 3. 2012 je bila izdana sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012, ki je jasno obrazložila, da se dodatek za pomoč in postrežbo ter dodatek za nego otroka ne izključujeta. Najmanj, kar bi lahko storili je, da bi upravičence pozvali k vložitvi vlog. Ne vzdrži stališče sodišča, da v konkretnem primeru ni bilo možno uporabiti nobenega izmed izrednih pravnih sredstev po ZUP. Izdaja sodbe opr. št. Psp 92/2012 bi se lahko štela za obnovitveni razlog naknadne drugačne rešitve predhodnega vprašanja in bi se lahko po uradni dolžnosti vršila obnova upravnega postopka na podlagi 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Ker je bil očitno kršen materialni predpis pa bi obstajala tudi podlaga za postopanje skladno z določbo drugega odstavka 274. člena ZUP. Na podlagi 102. člena ZSDP se je po uradni dolžnosti odločalo o ukinitvi in spremembi pravic, ne pa tudi o njihovi ustanovitvi, kar predstavlja kršitev tožničinih ustavno zavarovanih pravic in sicer 2. in 14. člena Ustave RS. Meni, da če je ob nejasni sodni praksi in nezanesljivem tolmačenju materialnega prava v letu 2003 drugotožena stranka pri tožnici izdala ukinitveno odločbo glede prejemanja dodatka za nego, potem bi na enak način morala, zaradi poprave nastale krivice, ravnati tudi kasneje, to je takrat, ko je spoznala, da je storila napako in da se dodatka ne izključujeta. Drugotožena stranka bi bila dolžna po uradni dolžnosti izdati novo odločbo ali vsaj tožnico pozvati, da vloži ustrezno vlogo. Prvotožena stranka je pri tolmačenju veljavne zakonodaje in sprememb od leta 2004 nezadostno skrbela za dajanje pojasnil sistemske narave v zvezi z zakonskimi določbami oziroma določbami izvršilnih predpisov, ki sodijo v njeno delovno področje. Takšno njeno sporno delovanje vsebinsko predstavlja pomemben odstop od temeljnega cilja in pomena odškodninskega prava, ki je v spodbujanju skrbnega ravnanja. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje, kar se je v tožničinem primeru tudi zgodilo. Upoštevaje, da je prišlo glede spornega vprašanja do izdaje ene same sodne odločbe višjega sodišča, sodna praksa Vrhovnega sodišča RS na to temo pa sploh ne obstoji, bi se moralo šteti, da predstavlja ta edina sodna odločba opr. št. Psp 92/2012 ustaljeno, s tem pa zavezujočo sodno prakso. Nadalje izpostavlja stališče sodne prakse glede nesporne dolžnosti aktivnega ravnanja države pri zavarovanju pravic posameznikov in pri tem povzema sodbo in sklep II Cp 3518/2009 z dne 3. 3. 2010. Vztraja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko tožnice ni pozvalo k podrobnejši konkretizaciji navedb v zvezi z neenakim obravnavanjem v bistveno enakih primerih. Sodba prav tako ne vsebuje nikakršne dokazne ocene o zaslišanih strankah in pričah, pač pa se glede zatrjevane protipravnosti le sklicuje na izpoved prič A.A. in B.B., medtem ko izpovedbe tožnice sploh ne omeni in se v zvezi z njo tudi ne opredeli. Dalje sodišče ni zavzelo stališča niti glede nezaslišane izjave priče, da je ministrstvo svoje mnenje glede uporabe in izvrševanja materialnopravnih predpisov spremenilo potem, ko je bila zadeva predstavljena v medijih. Vztraja, da je sodišče prve stopnje ob izdaji prvostopenjske sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, posledično pa te ni moč preizkusiti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v točkah II, III in IV izreka odločilo o stroških pravdnega postopka v nasprotju z določbo 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Vztraja, da je šlo v konkretnem primeru za socialni spor, ki se je nanašal na pravice od in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti oprosti plačila sodne takse.

3. Prvo in drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi in jo je mogoče preizkusiti.

6. Do kršitve določb postopka in kršitve tožničine pravice do zastopanja po odvetniku ter posledične kršitve njene pravice do izjave, pravice do obravnavanja pred sodiščem ter pravice do razjasnitve dejanskega stanja pa ni prišlo niti zaradi zavrnitve tožničinega predloga za preklic in preložitev naroka, ker ni bila zastopana po odvetniku. Kot izhaja iz dokumentacije je sodišče dne 9. 10. 2018 prejelo obvestilo o prenehanju pooblastilnega razmerja med tožnico in odvetniško družbo C., narok za glavno obravnavo pa je opravilo 22. 11. 2018, torej več kot 6 tednov kasneje. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnica imela na voljo dovolj časa, da poišče drugega odvetnika. Pritožba neutemeljeno navaja, da ji je sodišče onemogočilo zastopanje po odvetniku, saj za takšne trditve ni predložila niti enega dokaza. Pritožbeno sodišče dodatno navaja, da sodišče zadeve na predhodnem naroku 3. 10. 2018 ni zaključilo, ker nanj ni pristopila tožnica, ki je bila predlagana za zaslišanje. Na naroku dne 22. 11. 2018, pa je tožnico zaslišalo in s tem izvedlo enega izmed dokaznih sredstev, tožnici pa dalo možnost izjave in sicer o spornih dejstvih. Tožnica pri tem ni dajala procesnih izjav volje, tako da se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da ji odvetnik ni mogel pomagati pri tem, katera dejstva so pomembna za odločitev. S tem, ko je bila tožnica na naroku dne 22. 11. 2016 zaslišana, pa čeprav v odsotnosti pooblaščenca, ni mogoče govoriti, da ji je bila kršena pravica do izjave in pravica do obravnavanja pred sodiščem. Prav tako se ni mogoče sklicevati na to, da tožnica kot neuka stranka ni mogla vedeti, katera dejstva so pravno relevantna. Vsa relevantna dejstva je bila tožnica skladno z določbo 286. člena ZPP dolžna navesti kot del trditvene podlage v svojih vlogah oziroma kasneje na prvem naroku. Z zaslišanjem je dokazovala le tisto, kar je navajala.

7. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi odškodnine iz naslova premoženjske škode v višini neizplačanih zneskov dodatka za nego otroka D.D. od 1. 5. 2003 do 30. 6. 2015. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila tožnica po odločbi drugotožene stranke (v nadaljevanju: CSD) upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2005. Po odločbi ZPIZ Slovenije z dne 17. 9. 2003 pa je bil otroku D.D. priznan dodatek za pomoč in postrežbo od 23. 1. 2003 dalje oziroma od 1. 5. 2003. Posledično je bil nato dodatek z odločbo CSD ukinjen z dnem 1. 5. 2003. Pravica do dodatka je bila tožnici nato na podlagi zahteve, vložene 17. 6. 2015 z odločbo z dne 6. 7. 2015 ponovno priznana za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015 ob pogoju, da so otroka po 18. letu starši dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja.

8. Zoper odločbo CSD z dne 2. 10. 2003, s katero je odločil, da tožnica od 1. 5. 2003 ni upravičena do dodatka za nego otroka, ker je D.D. pridobil dodatek za pomoč in postrežbo po določbi 142. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), tožnica, čeprav je citirana odločba vsebovala ustrezen pravni pouk, pritožbe ni vložila. Pomeni, da ni uveljavljala rednega pravnega sredstva. Že zaradi tega dejstva ni mogoče dokazati protipravnega ravnanja toženih strank. Za razsojo sporne zadeve je odločilno prav to, da tožnica zoper ukinitveno odločbo CSD, ni uveljavljala varstva pravic, kljub pravilnemu pravnemu pouku. Stranka, ki s posamičnim upravnim ni zadovoljna, namreč ob primerni skrbnosti vedno lahko vloži redno pravno sredstvo, zoper dokončno odločbo, izdano v upravnem postopku pa tožbo pred socialnim sodiščem. V kolikor bi tožnica postopala na naveden način, torej, da bi vložila redno pravno sredstvo v upravnem postopku in nato uveljavljala varstvo pravic pred pristojnim sodiščem, bi lahko v sodnem sporu dosegla presojo, enako kot je bilo odločeno v zadevi opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. V tej zadevi je bilo zavzeto stališče, da se dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka ne izključujeta. Čeprav je bilo v citirani zadevi zavzeto takšno stališče, pa za obravnavano zadevo ne more biti pravno relevanten. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnica ni bila stranka v postopku, v katerem je bila izdana sodba opr. št. Psp 92/2012 tako, da zanjo neposredno ne more veljati.

9. V obravnavani zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izpolnjen dejanski stan iz 131. člena v zvezi s 148. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 81/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), po katerem pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij po splošnih pravilih odškodninskega prava. V skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za povračilo premoženjske škode morajo biti izpolnjene štiri kumulativno predpisane predpostavke. Torej nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri predpostavke niso izpolnjene sočasno oziroma, če le ena od teh predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana.

10. Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na izoblikovano sodno prakso pravilno razloguje, da ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Čeprav nujni, ni pa zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma za kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. To je v primeru, če gre za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava, torej še ne pomeni protipravnosti iz naslova civilnega delikta. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je prvotožena stranka oziroma CSD pri izvajanju svoje funkcije odstopil do potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost. 11. V konkretnem primeru že zaradi dejstva, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic, in torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2003 veljajo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Sicer pa je pritožbeno sodišče v zvezi z zadevo opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, da za razsojo predmetne zadeve pravno ni relevantna, v zadevah kot na primer Psp 160/2018, Psp 316/2018, zavzelo tudi stališče, da ukinitvena odločba sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita drugotoženi stranki nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljane sodne prakse že zgolj z eno sodbo pritožbenega sodišča. 12. Ker tožnica protipravnosti ravnanja toženih strank ni dokazala, ostala pritožbena izvajanja, kot je sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča RS, sklicevanje na določbo 7. člena v povezavi s 6. členom ZUP kot podlago za postopanje drugotožene stranke po uradni dolžnosti, uporabo izrednih pravnih sredstev po ZUP (4. točka prvega odstavka 260. člena in drugi odstavek 274. člena ZUP) in nezadostno skrb prvotožene stranke za dajanje pojasnil sistemske narave v zvezi z zakonskimi določbami oziroma določbami izvršilnih predpisov oziroma odgovornost države in še nekatera druga, za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilna, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Enako je potrdilo tudi stroškovne odločbe, saj je tožnica zaradi neuspeha v sporu zakonito zavezana k povračilo stroškov prvo in drugotožene stranke ter stranskega intervenienta.

13. V prvem odstavku 68. člena ZDSS-1 je izrecno določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške, ne glede na izid postopka. Citirana določba pomeni izjemo od določb ZPP o kritju stroškov postopka, ne glede na uspeh v postopku. Vendar velja ta izjema samo v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva. Ker v konkretnem primeru ne gre za socialni spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, saj tožnica uveljavlja povračilo škode, torej uveljavlja denarni zahtevek, ne pa pravic do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, določba prvega odstavka 68. člena ZDSS-1 ni uporabljiva.

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP bilo potrebno odločiti, da trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Ob uporabi 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da tudi prvo in drugotožena stranka nosita sami svoje stroške odgovora na pritožbo, saj nista v ničemer pripomogli k pritožbeni rešitvi zadeve.