Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na težo storjenega kaznivega dejanja, način njegove izvršitve, višino povzročene škode in stopnjo obdolženčeve krivde izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obdolženemu A. A. določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo ter utemeljeno določilo posebni pogoj in v njem ustrezen rok, v katerem je obdolženec dolžan oškodovani družbi škodo poravnati. Iz podatkov o obsojenosti obdolženca za kazniva dejanja je kot obteževalno okoliščino lahko upoštevalo le tiste sodbe, izrečene obdolžencu za storjena kazniva dejanja, ki so bile pravnomočne v času, ko je izvršil obravnavano kaznivo dejanje, in ta podatek je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ustrezno upoštevalo, prav tako način izvršitve in kot olajševalno okoliščino dejstvo, da je kaznivo dejanje priznal.

Izrek

Pritožba okrajne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 12151/2017 z dne 5. 10. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencu naložilo dodatni pogoj, da mora oškodovani družbi H. T. d.o.o. povrniti premoženjsko korist v višini 13.142,30 EUR v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, če v navedenem roku premoženjske koristi ne bo vrnil, pa se bo pogojna obsodba lahko preklicala in v njej določena kazen izrekla. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da je dolžan oškodovanemu podjetju H. T. d.o.o. poravnati premoženjskopravni zahtevek v višini 13.142,30 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu A. A. v pogojni obsodbi določeni kazen in preizkusno dobo zviša tako, da mu določi kazen zapora enega leta ter preizkusno dobo štirih let, skladno s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 pa pusti v veljavi posebni pogoj, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi H. T. d.o.o. povrne škodo v znesku 13.142,30 EUR, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na težo in naravo kaznivega dejanja, stopnjo njegove krivde in predkaznovanost ter obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, zlasti ob upoštevanju, ali je poravnal škodo, ki jo je z njim povzročil, ter glede na druge okoliščine, ki se nanašajo na njegovo osebnost, v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo prenizko zaporno kazen in prekratko preizkusno dobo. Pri odmeri kazenske sankcije ni v zadostni meri upoštevalo, da je bil v času storitve kaznivega dejanja že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in da je bil večkrat pravnomočno obsojen še po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred obravnavanim. Prezrto je ostalo tudi, da sta se insolvenčni postopek nad družbo E. S. d.o.o. in postopek osebnega stečaja obdolženca začela šele približno dve leti in pet mesecev oziroma dve leti in šest mesecev po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, pa do takrat ni niti delno poskušal poravnati povzročene škode. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo z ničemer izkazana navajanja obdolženca, da je imel izgubo v višini 500.000,00 EUR in da je do kazenskih postopkov, v katerih je bil, prišlo zaradi neplačila tujih poslovnih partnerjev, s tem pa posledično do insolventnosti družbe E. S. d.o.o., saj je dejstvo, da je bil obdolženec za kazniva dejanja večkrat pravnomočno spoznan za krivega in zato takšnih njegovih navedb ni mogoče upoštevati, neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevalo tudi, da oškodovana družba H. T. d.o.o. predmetne terjatve ni priglasila v stečajnem postopku. Ob pravilnem upoštevanju narave in teže storjenega kaznivega dejanja, kriminalne količine ter ugotovljenih okoliščin v zvezi s samim načinom izvršitve kaznivega dejanja, ko je obdolženec kot dokazilo o plačilu blaga posredoval dokument, v katerem je bilo lažno navedeno, da naj bi bilo na transakcijski račun oškodovanega podjetja naročeno blago v celoti plačano, čeprav ni bilo, ter glede na stopnjo obdolženčeve krivde, bi bilo slednjemu primerno izreči pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo, kot je državna tožilka predlagala v besedi strank.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je glede na težo storjenega kaznivega dejanja, način njegove izvršitve, višino povzročene škode in stopnjo obdolženčeve krivde izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obdolženemu A. A. določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo ter utemeljeno določilo posebni pogoj in v njem ustrezen rok, v katerem je obdolženec dolžan oškodovani družbi škodo poravnati. Iz podatkov o obsojenosti obdolženca za kazniva dejanja je kot obteževalno okoliščino lahko upoštevalo le tiste sodbe, izrečene obdolžencu za storjena kazniva dejanja, ki so bile pravnomočne v času, ko je izvršil obravnavano kaznivo dejanje, in ta podatek je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ustrezno upoštevalo, prav tako način izvršitve in kot olajševalno okoliščino dejstvo, da je kaznivo dejanje priznal. Pritožba pravilno navaja, da njegove trditve o krivdi poslovnih partnerjev za to, da je bil v kazenskih postopkih, ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino, saj je bila njegova krivda za storjena kazniva dejanja ugotovljena v pravnomočno končanih kazenskih postopkih, a so, ne glede na to, v pogojni obsodbi odmerjeni ustrezni zaporna kazen, preizkusna doba in rok za obdolženčevo poravnavo škode oškodovani družbi. Izrečena kazenska sankcija pa je pravična tudi glede na to, da je očitno višja državna tožilka na predobravnavnem naroku 3. 9. 2020 predlagala izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, obdolženec pa se je nato odločil, da krivdo po obtožbi prizna, kot gre razbrati iz 5. 10. 2020 podane sklepne besede zagovornika obdolženca. Slednji je tedaj navedel, kot je razvidno iz zapisnika, da sodišču predlaga, naj „pri odmeri pogojne kazni spoštuje prvotni predlog tožilstva, dan na prejšnjem naroku, 3. 9., in dosodi pogojno kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 leta, in ne kazen, kot jo je tožilstvo predlagalo danes“, njegovi trditvi, da je bila na prejšnjem naroku predlagana takšna kazenska sankcija, pa nihče od prisotnih ni nasprotoval. 6. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7. Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov, za katerega zakon obdolžencu nalaga plačilo sodne takse.