Jedro

Utemeljenost suma kot stopnja verjetnosti, potrebna za uvedbo preiskave in v nadaljevanju kazenskega postopka ob eventualno odrejenem priporu tudi pri odločanju o eventualnem podaljšanju ali odpravi pripora, je dejansko vprašanje, kar je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo z nadaljnjo oceno, da je stvar kontradiktornega postopka presojanje dokazov s stopnjo gotovosti.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika o zavrnitvi predloga obrambe za odpravo pripora, ko glede na 4.odst. 420.čl. ZKP v napadenem sklepu ne gre niti za odreditev niti za podaljšanje pripora.

Po podatkih spisa gre v obravnavanem primeru za prevzem kazenskega pregona po pooblastilu generalnega državnega tožilca Republike Slovenije iz 10.čl. Zakona o državnem tožilstvu.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. M.P. za varstvo zakonitosti glede sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 28.1.1999 se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva zagovornice obd. M.P. za varstvo zakonitosti glede sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.2.1999 se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega M.P. in soobdolžence je tekla kazenska preiskava pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ. S sklepom zunajobravnavnega senata tega sodišča z dne 22.1.1999 je bil z izrekom pod II pripor, odrejen iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega M.P. na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP podaljšan še za 2 meseca in sicer do vključno 24.3.1999. Pritožbi obdolženega M.P. samega in njegove zagovornice zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 28.1.1999 kot neutemeljeni zavrnilo. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici pa je s sklepom z dne 5.2.1999 pritožbo obdolženega M.P. zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora z dne 29.1.1999 kot neutemeljeno zavrnil. Zagovornica obdolženega M.P. je pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici priporočeno po pošti dne 9.3.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba navedena pravnomočna sklepa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani odločbi spremeni tako, da pritožbama obd. M.P. in njegove zagovornice zoper citirana sklepa ugodi ter pripor zoper obdolženca odpravi. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da je pritožbeno sodišče s sklepom zagrešilo kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko se je pri svoji odločitvi oprlo zgolj na del spisovnega gradiva, ki ga je poudarjala okrožna državna tožilka iz Ljubljane, ne pa na ostalo spisovno gradivo, to je tudi na izsledke prisluškovanja, zabeležene na kaseti z oznako S. V posnetku pogovora med F. in M. - soobdolžencema obdolženega P. - z dne 12.12.1998 je jasno razvidno, da naj bi nekaj (kaj naj bi bilo to, obdolženi P. ne ve) dobil popoldne tega dne. V kazenski ovadbi z dne 14.12.1998 je izrecno napisano, da naj bi F. mamilo, ki je bilo zaseženo tega dne v L., dne 12.12.1998 prejel popoldne na Pr. Kako naj bi ta isti heroin obdolženi P. izročil že 10.12.1998 F., pa seveda ni pojasnjeno, pri čemer se oba datuma pojavljata v obeh sklepih o uvedbi preiskave za obdolženega P., datum 10.12.1998 očitno zato, ker ni bil oseba, od katere je dne 12.12.1998 F. dejansko prejel mamilo.

Prav tako naj bi Okrožno sodišče v Novi Gorici zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v sklepu, ko je izrecno zapisalo, da sta obd. F. in obd. V., ko sta bila prvič zaslišana pred preiskovalnim sodnikom, obremenila obd. P. Ta trditev je prav tako protispisna, saj obd. F. ni nikoli govoril o obd. P. V kazenski ovadbi, s katero je bil obdolženec pripeljan k preiskovalnemu sodniku, je izrecno navedeno, da naj bi obd. F. prejel mamilo 7.11. in 12.12.1998 od osebe z imenom S. Pri tem je prejem cca 200 g mamila dne 12.12.1998 izkazan po navedbah spisa z neposrednim celodnevnim nadziranjem obd. F. dne 12.12.1998, pri čemer je navedeno celo v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave zoper obd. F., da je ta 12.12.1998 na Pr. prejel heroin, pri čemer naj bi ga na Pr. peljal obd. V. Senat se je pri tem oprl na razgovor z dne 5.12.1998, v katerem je F. sicer res omenjal ime P., vendar je potrebno F. vprašati, od kod mu takšna izjava, očitno pa je, da te izjave ni mogoče povezati s heroinom, kot se zatrjuje v spisu, zaradi dokazov, ki so bili zbrani že ob vložitvi kazenske ovadbe z dne 14.12.1998. Sicer pa naj bi obe sodišči zagrešili še eno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in sicer po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP o tem, ali je podana zahteva upravičenega državnega tožilca za pregon obdolženca. Zahtevo za preiskavo je na zapisnik podala M.Š.Š., ki je imenovana na delo k Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani.

Navedena državna tožilka ni bila nikoli dodeljena na Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici, čeprav je v spisu odredba v.d. generalnega državnega tožilca o tem, da naj bi bila navedena tožilka pristojna za delo v tej kazenski zadevi. Tolmačenje v zvezi z 10. členom Zakona o državnem tožilstvu, ki se jemlje kot samo po sebi umevno, to je, da na podlagi odredbe lahko katerikoli v odredbi imenovan državni tožilec opravlja procesna dejanja kjerkoli v državi, je nezakonito, saj širi pristojnosti državnih tožilcev preko vseh meja, ki jih določa zakon. Pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici smejo vlagati kakršnekoli obtožne akte in zahteve za preiskavo samo Okrožni državni tožilci, imenovani na Okrožno državno tožilstvo Nova Gorica ali dodeljeni s premestitvijo na delo k Okrožnemu državnemu tožilstvu Nova Gorica.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F., v odgovoru na zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da zagovornica v zahtevi napada ugotovljeno dejansko stanje, ki ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva. Napačno pa se navaja tudi, da v postopku nastopa nepristojni državni tožilec, ker je glede na določbe 48. in 49. člena ZKP ter pooblastila generalnega državnega tožilca v 10. členu Zakona o državnem tožilstvu povsem jasno, da lahko procesna dejanja v postopku opravi katerikoli državni tožilec. Stvar notranje organizacije in delitve funkcij je, kdo v konkretni zadevi zastopa obtožbo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornice obd. M.P. glede sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 28.1.1999 ni utemeljena, glede sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.2.1999 pa ni dovoljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po 4. odstavku tega člena pa se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti ne glede na določbo 1. odstavka samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Po 2. odstavku navedenega člena pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica napada ugotovitev izpodbijanega sklepa o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženi P. storil očitano kaznivo dejanje, ko v doslej zbranih dokazih ni skladnosti v datumu, ko naj bi soobdolženi F. prejel mamilo glede na posneti pogovor med obdolženim F. in obdolženim M. v Pr. 12.12.1998, po drugi verziji pa 10.12.1998, to pa zato, ker naj bi bilo očitno, da dne 12.12.1998 soobdolženi mamila od P. ni prejel, ampak od nekoga drugega. Vrhovno sodišče ugotavlja, da utemeljenost suma kot stopnja verjetnosti, potrebna za uvedbo preiskave in v nadaljevanju kazenskega postopka ob eventualno odrejenem priporu tudi pri odločanju o eventualnem podaljšanju ali odpravi pripora je dejansko vprašanje, kar je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo z nadaljnjo oceno, da je stvar kontradiktornega postopka presojanje dokazov s stopnjo gotovosti. Temu stališču Vrhovno sodišče nima ničesar dodati, razen ugotovitve, da med v zahtevi za varstvo zakonitosti omenjenimi dokazi in njihovo oceno glede obstoja utemeljenega suma ni takih nasprotij, ki bi predstavljala kršitev določb ZKP po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Niti pritožba niti zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega P., razen ponavljanja trditev o neobstoju utemeljenega suma, ne vsebujeta nobenih podlag za eventuelen precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v sklepu sodišča prve stopnje in napadenem sklepu sodišča druge stopnje (427. člen ZKP). Zaradi povedanega, je bilo skladno s 425. členom ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem zagovornica napada sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici pa je bilo zavreči kot nedovoljeno glede na to, da je bila z navedenim sklepom pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika o zavrnitvi predloga obrambe za odpravo pripora zavrnjena, ko glede na 4. odstavek 420. člena ZKP v napadenem sklepu ne gre niti za odreditev niti za podaljšanje pripora, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Zaradi povedanega je Vrhovno sodišče skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP s sklepom, navedenim pod II. izreka te odločbe, zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno.

Nadaljnji skupni ugovor zagovorničine zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitve 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Ob povzemanju vsebine določbe 10. člena Zakona o državnem tožilstvu zagovornica meni, da okrožna državna tožilka M.Š.Š., ki je imenovana za delo k okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, ni upravičena državna tožilka za pregon obdolženca - M.P., ker zagovornica meni, da pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici glede na Zkon o državnem tožilstvu smejo vlagati kakršnekoli obtožne akte in zahteve za preiskavo samo okrožni državni tožilci, imenovani na Okrožno državno tožilstvo Nova Gorica ali dodeljeni s premestitvijo na delo k temu državnemu tožilstvu. Po podatkih spisa gre v obravnavanem primeru za prevzem kazenskega pregona po pooblastilu generalnega državnega tožilca Republike Slovenije iz 10. člena Zakona o državnem tožilstvu. V danem primeru očitno ne gre za možno premestitev državne tožilke in zato tudi ne za kršitev 36. člena tega zakona ampak za prevzem pregona po pooblastilu, predvidenem v 10. členu. Zaradi povedanega tudi navedena kršitev 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana in je bilo zato zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v tem delu glede izreka pod I. te sodbe zavrniti.