Jedro

Ne gre za uporabo pravil o obrnjenem (materialnem) dokaznem bremenu, temveč zato, da je tožeča stranka konkretizirala in dokazno podprla pravno relevantna dejstva v zvezi z vtoževano terjatvijo in je s tem prevalila (procesno) trditveno breme na toženo stranko, ki bi morala trditvam tožeče stranke konkretizirano nasprotovati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 170771/2014 z dne 12. 12. 2014 ostane v izreku v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna glavnico v višini 3.659,44 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 885,97 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 40,00 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 866,26 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 40,00 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 851,65 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 40,00 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 803,43 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 40,00 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila in od zneska 92,13 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, ter v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka). Razveljavilo pa je prej navedeni sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna zakonske zamudne obresti od zneska 92,13 EUR od 20. 7. 2014 do 8. 12. 2014 in je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 181,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper I. in III. točko izreka sodbe vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala višjemu sodišču, naj jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Drži, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da je značilnost izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine ta, da upniku k predlogu za izvršbo ni potrebno prilagati verodostojne listine, kar dolžniku (toženi stranki) onemogoča, da se do vtoževane terjatve konkretneje opredeli. Vendar mu (ji) je ta možnost dana kasneje v postopku, in sicer potem, ko tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, s katerimi utemelji vtoževano terjatev. Tožena stranka lahko na to vlogo odgovori in navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, s katerimi se lahko ubrani pred vtoževano terjatvijo (451. člen ZPP), zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni mogla postaviti konkretiziranih ugovornih trditev.

7. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da ima do tožeče stranke poravnane vse nesporne zapadle obveznosti in ji ničesar ne dolguje. Pridržala si je pravico (ki ji glede na predhodno navedeno tako ali tako gre), da se do višine terjatve opredeli kasneje, ko bo tožeča stranka (upnik) predložil verodostojne listine. Tak ugovor je sicer obrazložen ugovor, zaradi česar je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), vendar se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je konkretizirano uveljavljala ugovor, vezan na višino obveznosti.

8. Zaradi obrazloženega ugovora tožene stranke se je postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino vtoževane terjatve, in je za svoje trditve predlagala dokaze. Ob tem višje sodišče poudarja, da je tožeča stranka za vsakega od vtoževanih računov navedla, kolikšna je njegova višina, v zvezi s katero storitvijo je bil izdan, na kakšen način je bila naročena in kateri dokazi dokazujejo, da je bila opravljena (prim. list. št. 23 in 24 spisa). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni (eksplicitno) navedla, v kakšni količini in po kakšni ceni je opravila zaračunane storitve. Vse to je namreč navedla in s tem na toženo stranko v procesnem smislu prevalila breme, da tem navedbam konkretizirano ugovarja in navede, zakaj je cena, kot jo zatrjuje tožeča stranka, previsoka, in kolikšna bi morala biti.

9. Tako pa je tožena stranka v zvezi z višino vtoževane terjatve navedla le, da je cena odvisna od več faktorjev (pri čemer ni pojasnila katerih, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje) in da jih tožeča stranka ni izkazala, zaradi česar vtoževane terjatve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da teh njenih navedb ni mogoče šteti kot obrazloženo nasprotovanje višini vtoževane terjatve (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka bi morala konkretizirati, kolikšna bi morala biti cena in navesti razloge, zaradi katerih je takšnega mnenja. Pojasniti bi morala, katerih faktorjev tožeča stranka ni upoštevala oz. jih je, pa jih po njenem prepričanju ne bi smela. Tega ne more nadomestiti s pritožbenimi zatrjevanji, da cena storitve po ceniku ne predstavlja končne cene, ker je treba pri višini vtoževane terjatve upoštevati tudi količino, v zvezi s katero tožeča stranka ni podala nobene trditvene podlage. Tudi v zvezi s količino namreč tožena stranka ni podala nobene trditvene podlage, čeprav je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe konkretizirala, kdaj in katere storitve je opravila za toženo stranko (in s katerim računom so zaračunane). Za konkretizirano nasprotovanje namreč ni dovolj, da tožena stranka trdi, da tožeča stranka ni navedla ustrezne trditvene podlage.

10. V tem primeru torej ne gre za uporabo pravil o obrnjenem (materialnem) dokaznem bremenu, kot navaja tožena stranka v pritožbi, temveč zato, da je tožeča stranka konkretizirala in dokazno podprla pravno relevantna dejstva v zvezi z vtoževano terjatvijo in je s tem prevalila (procesno) trditveno breme na toženo stranko, ki bi morala trditvam tožeče stranke konkretizirano nasprotovati. Tožena stranka mora namreč sama navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke (212. člen ZPP), česar pa tožena stranka ni zmogla. Njene trditve so bile usmerjene k zatrjevanjem, da je trditvena podlaga tožeče stranke preveč pomanjkljiva, da bi se lahko do vtoževane terjatve konkretizirano opredelila. Vendar se je to njeno stališče izkazalo za zmotno, zaradi česar tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ji je sodišče prve stopnje naprtilo „breme učenja“ tožeče stranke in da bi ravnala sama sebi v škodo, v kolikor bi konkretizirala, v čem je trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva.

11. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni zanikala prejetja vtoževanih računov. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe (prvi odstavek na četrti strani obrazložitve) pojasnilo, zakaj ni sledilo njenim trditvam iz ugovora zoper sklep o izvršbi v zvezi s tem, da ni prejela verodostojnih listin, ki bi se po oznaki, datumu in znesku ujemale z listinami, označenimi v predlogu za izvršbo, do česar se tožena stranka ne opredeljuje in ne konkretizira, kje in kako je (še drugače) ugovarjala, da vtoževanih računov tožeče stranke ni prejela. Videti je namreč, da je trditve v tej smeri postavila le v ugovoru zoper sklep o izvršbi (do slednjih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo).

12. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).