Jedro

Sodišče se strinja s tožbeno trditvijo, da je bilo obdobje šolanja nedl. tožnice do izdelave pedagoškega poročila vendarle še prekratko, da bi bilo pedagoško poročilo lahko že povsem zanesljiva podlaga za potrditev ocene strokovne komisije I. stopnje o tem, da je prešolanje otroka neizogibno potrebno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 20.2.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo K.H. proti odločbi Centra za socialno delo z dne 15.7.1994, s katero je bila nedl. K.H., razvrščena po 3.a členu pravilnika o razvrščanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter napotena v 1. razred osnovne šole s prilagojenim programom. V obrazložitvi odločbe tožena stranka na podlagi mnenja komisije II. stopnje za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter na podlagi celotnega spisovnega gradiva ugotavlja, da je odločba prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Komisija II. stopnje je namreč na podlagi upravnih spisov in pedagoškega poročila ugotovila, da deklica dejansko funkcionira v okviru lažje duševne manjrazvitosti ter da kljub individualni pomoči ne zmore zahtev redne osnovne šole. Tožena stranka zato ugotavlja, da je pritožba neutemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijana odločba nima prave obrazložitve, saj tožena stranka v njej le pavšalno ugotavlja, da je komisija za razvrščanje II. stopnje ugotovila, da tožnica dejansko funkcionira v okviru lažje duševne manjrazvitosti. Taka odločba ni v skladu s 3. odstavkom 206. člena zakona o splošnem upravnem postopku in predstavlja razlog za ugoditev tožbi po "3. odstavku 10. člena" zakona o upravnih sporih. Tožnica tudi poudarja, da je bil čas od začetka šolanja do izdelave pedagoškega poročila Dvojezične osnovne šole prekratek, da bi se v tem obdobju dalo z vso zanesljivostjo ugotoviti tožničine intelektualne sposobnosti oziroma nesposobnosti za obiskovanje redne osnovne šole. Meni tudi, da so se v šoli z njo individualno premalo ukvarjali in da ob ustrezni individualni pomoči tudi rezultat ne bi izostal. Tožnica zaradi navedenih razlogov predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Ni sicer utemeljena tožbena trditev, da izpodbijana odločba ni obrazložena skladno s pravili upravnega postopka in da je s tem podan razlog za njeno odpravo iz 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Tožena stranka je po presoji sodišča v obrazložitvi odločbe dovolj jasno navedla dejanske razloge, ki so jo vodili k zavrnitvi pritožbe, tako da je izpodbijano odločbo moč preizkusiti v upravnem sporu (1. in 2. odstavek 39. člena zakona o upravnem sporu). Toda sodišče se strinja s tožbeno trditvijo, da je bilo obdobje šolanja nedl. K.H. do izdelave pedagoškega poročila vendarle še prekratko, da bi bilo pedagoško poročilo lahko že povsem zanesljiva podlaga za potrditev ocene strokovne komisije I. stopnje v tem, da je prešolanje otroka neizogibno potrebno. Sodišče je mnenja, da je pri tako pomembni odločitvi za dekličin nadaljnji razvoj utemeljeno, da se odločba organa prve stopnje preizkusi na podlagi pedagoškega poročila, v katerem bo upoštevano vse že pretečeno daljše obdobje otrokovega šolanja. Iz tega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpravilo.

Zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.