Jedro

Zagovorniku, ki je zagovarjal obsojenca po uradni dolžnosti, je glede na določbo 4. odstavka 70. člena ZKP pooblastilo prenehalo z dnem pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Ker ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 421. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).

Izrek

Zahteva odvetnika P.S. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.7.1998 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil odvetnik P.S. zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno odločitev sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo samo spremeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Odvetnik P.S. je obsojenca do pravnomočnosti izpodbijane sodbe zagovarjal po uradni dolžnosti, in sicer na podlagi sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.5.1996. Skladno z določbo 4. odstavka 70. člena ZKP, kot je veljala v času, ko je bila vložena obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti, postavi predsednik sodišča zagovornika po uradni dolžnosti obdolžencu, ki si v primerih obvezne obrambe zagovornika ne vzame sam, do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen zapora dvajsetih let, pa tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Obsojencu ni bila izrečena kazen dvajsetih let zapora, zato je pooblastilo po uradni dolžnosti odvetniku P.S. prenehalo z dnem pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je navedeno, da je pooblastilo izkazano, vendar vložnik zahteve obsojenčevega pooblastila za vložitev tega izrednega pravnega sredstva le-temu ni priložil. Vrhovno sodišče ga je zato z dopisom z dne 6.9.2002, ki ga je prejel 11.9.2002, pozvalo, naj sodišču v roku enega tedna sporoči, če se navedba o izkazanem pooblastilu nanaša na sklep, s katerim je bil obsojencu postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti, ali na posebno pooblastilo obsojenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vložnik zahteve se na to pisanje ni odzval in ni predložil obsojenčevega pooblastila za vložitev izrednega pravnega sredstva.

Vložnik zahteve za vložitev tega izrednega pravnega sredstva nima obsojenčevega pooblastila, zato ga ni mogoče šteti za zagovornika obsojenca. Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Ker vložnik ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.