Jedro

Za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ je dovolj ugotovitev, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, pri čemer ni potrebno, da bi bil odkrit storilec temeljnega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A.N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem in drugem odstavku 221. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 69. členu KZ je bil obsojencu izrečen tudi varnostni ukrep odvzema računalnika. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kazenski zakon naj bi bil prekršen, ker ne obstajajo podatki o temeljnem kaznivem dejanju, saj ni izkazano, da je bil zaseženi osebni računalnik sploh predmet kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornika na to vprašanje tudi ni odgovorilo sodišče druge stopnje. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi, predlagal pa je tudi, da obsojenca v primeru neuspeha oprosti plačila povprečnine.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo menil, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je obsojenec poleti leta 2004 v Š. od neznanca na ulici kupil računalnik po bistveno nižji ceni od dejanske, brez dokumentacije, brez računa ter z odstranjenimi identifikacijskimi oznakami. Na tej podlagi je sodišče sklepalo, da je obsojenec kupil stvar, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Enako dokazno sklepanje sledi tudi iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ je dovolj ugotovitev, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, pri čemer ni potrebno, da bi bil odkrit storilec kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja zadostuje namreč že ugotovitev, da je bila stvar, ki je predmet kaznivega dejanja, pridobljena s kaznivim dejanjem. Prav to ugotavljata v razlogih izpodbijanih sodbi sodišči prve in druge stopnje.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovitev sodišča glede računalnika, ki je izviral iz kaznivega dejanja. Zagovornik s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v tem izrednem pravnem sredstvu ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi uveljavljena kršitev zakona ni podana, poleg tega pa zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.