Jedro

Iz 3. člena ZDPN-2 izhaja, da je promet nepremičnin po tem zakonu in torej tisti promet, ki podleže obdavčitvi, vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. V skladu s 5. točko tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 je promet nepremičnine vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini ter tudi prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odločil, da se davčnemu zavezancu od davčne osnove 182.149,47 EUR odmeri davek na promet nepremičnin po stopnji 2 % v znesku 3.642,99 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh.

V obrazložitvi pojasnjuje, da sta bila Davčnemu uradu Ljubljana, Izpostava Vrhnika dostavljena dva sklepa Okrajnega sodišča na Vrhniki, iz katerih je razvidno, da so si stranke v postopku razdružitve solastnega premoženja v k.o. ... nepremično premoženje razdelile tako, da je prešlo v last in posest A.A., ki je dolžna izplačati ostalim solastnikom njihove solastniške deleže v denarnem znesku in sicer vsakemu 182.149,47 EUR. Oba sklepa sta pravnomočna in izvršljiva. Vrednost solastnega deleža do ¼, ki je predmet razdružitve v višini 182.149,47 EUR, je izplačala solastnica A.A. tudi davčnemu zavezancu. Za odplačni prenos lastninske pravice na omenjeni nepremičnini je potrebno plačati davek na promet nepremičnin v skladu s 1. in 3. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Davčni organ še pojasnjuje, da je zavezanec za davek po 5. členu ZDPN-2 prodajalec nepremičnine ter da davčna obveznost nastane ob sklenitvi pogodbe, kot to določa 7. člen ZDPN-2. Citira še 8. člen ZDPN-2, po katerem je bila ugotovljena davčna osnova. Sklicuje se tudi na 9. člen ZDPN-2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-18-35/2012-2 z dne 29. 5. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da gre v konkretnem primeru nesporno za situacijo, ko je pritožnik na podlagi sodne odločbe prenesel na drugo solastnico A.A. svoj ¼ delež na nepremičnem premoženju v k.o. ... V zameno je prejel dogovorjeno plačilo. Iz 5. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 jasno izhaja, da je podan temelj za obdavčitve v vsakem primeru, ko je razdružitev solastnine opravljena na način, da med solastniki pride do odplačnega prometa njihovih solastnih deležev.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je del odločbe nečitljiv, drugostopni organ ugotavlja, da so iz obrazložitve odločbe razvidna vsa pravna dejstva za obdavčitev. Navedba pritožnika se po vsej verjetnosti nanaša na sliko na tretji strani, ki kaže lego nepremičnine v k.o. ... in ne vpliva na samo obdavčitev. Bistveni za obdavčitev sta obseg in vrednost nepremičnega premoženja, ki sta v odločbi povzeta na podlagi podatkov sodišča. V zvezi z ugovorom pritožnika, da je bila odmera davka izvedena brez da bi pritožnik vložil napoved, pa mu pojasnjuje, da gre v konkretni zadevi za odmero davka po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da se odmerni postopek ne prične na podlagi vložene napovedi za odmero davka, ampak davčni organ izda odločbo o odmeri davka po prejemu pravnomočne sodne odločbe, ki jo je sodišče dolžno posredovati davčnemu organu na območju katerega nepremičnina leži, vse v skladu z 13. členom ZDPN-2. Tudi označba na odločbi, da gre za davčno tajnost, je pravilna in zakonita. Pri tem se sklicuje na 17. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Glede trditve pritožnika, da denarja iz navedene razdružitve ni dobil, niti ga verjetno ne bo dobil v prihodnosti, pritožbeni organ navaja naslednje. Odplačna odsvojitev nepremičnin pomeni, da ena stranka od druge v zameno za prenos lastništva nepremičnine prejme plačilo, ki je bodisi v denarju, v stvareh, v storitvah in podobno. Iz sodne odločbe, na podlagi katere je bila določena razdelitev premoženja solastnikov, nesporno izhaja, da je bilo za odsvojitev pritožnikovega premoženja dogovorjeno plačilo. Takšno pravno dejstvo zadostuje za odmero davka. Način in čas plačila odplačne odsvojitve na pravilnost odmere davka ne vplivata. Izvršitev pogodbenih oziroma s sodbo določenih obveznosti je tako v pristojnosti pogodbenih oziroma pravdnih strank. Za odmero davka pa je bistvena vsebina pravnega posla.

Tožnik v tožbi najprej povzema dosedanji potek postopka ter meni, da je 5. alinea tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 nerazumljiva in kot taka neuporabna. Poudarja, da v konkretnem primeru ni prišlo do nikakršnega plačila. Gre za davek od osnove, ki ne obstaja. Če ni osnove, pa tudi ni davka. Svoje razmišljanje nato še podkrepi z dodano prilogo. V nadaljnji vlogi sodišču predlaga, da v zadevi odloči na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s polno jurisdikcijo njemu v korist. Navaja, da se je pritožil tudi proti sklepu Davčnega urada Ljubljana z dne 22. 10. 2012 o davčni izvršbi. Omenjeni sklep je po njegovem prav tako brez smisla, saj odmerne odločbe zaradi neobstoja davčne osnove ne more biti.

Sodišču zato predlaga, naj o zadevi odloči tako, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, tožniku pa že zaseženi znesek 3.843,61 EUR po sklepu o izvršbi z dne 22. 10. 2012 vrne skupaj z zneskom 156,53 EUR, ki je bil po njegovem plačan dvakrat. Tožnik tudi predlaga, da naj se mu povrnejo nastali stroški upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama nesporno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je davek na promet nepremičnin premoženjski davek, ki obdavčuje premoženje, ki nastane preko prodaje in drugih sorodnih oblik, katerih rezultat je, kot da bi bila opravljena prodaja. Davčni predmet je široko zastavljen, davčna stopnja pa stimulativna (2 %). V konkretnem primeru se sodišče pridružuje ugotovitvam davčnih organov v izpodbijani odločbi, da gre za situacijo, ki podleže obdavčitvi z navedenim davkom. Pravilne so tudi določbe ZDavP-2, s katerim davčni organ utemeljuje svojo odločitev. Iz 3. člena ZDPN-2 namreč izhaja, da je promet nepremičnin po tem zakonu in torej tisti promet, ki podleže obdavčitvi, vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Še posebej je to določeno za konkreten primer, ki ga opredeljuje 5. točka tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. V skladu z njo je promet nepremičnine vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini ter tudi prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine. Gre za tisti del nepremičnine, ki ga je posamezni solastnik dobil plačanega, kar se je zgodilo tudi na primeru tožnika.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ti enaki tožbenim, jih sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja. Navedbe tožeče stranke, ki presegajo predmet tega upravnega spora, pa so glede na navedeno nerelevantne. To pa posledično pomeni, da se sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.