Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Zanesljivo je izključilo verjetnost, da je obdolženec odvračal istočasen protipraven napad zasebnega tožilca, ki naj bi grozil in tudi, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede tega grozečega napada.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega D. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 65. člena KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu v tej določilo kazen 20 dni zapora z enoletno preizkusno dobo.

Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge iz člena 363 ZKP in predlagajo, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Da je obdolženec z zasebnim tožilcem grdo ravnal tako, kot je to opisano v izreku sodbe, je sam povedal v svojem zagovoru.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da obdolženec ni ravnal v silobranu in da tudi ni bil v zmoti glede okoliščin silobrana. Pri tem pa dejanskega stanja ni nepopolno ugotovilo, ker je zavrnilo predloge za zaslišanje dodatnih prič, saj so vse priče in obdolženec dogodek v lokalu opisovale dokaj skladno. Med drugim tudi zasebni tožilec in obdolženec. Oba opisujeta, da je zasebni tožilec obdolžencu položil roko na rame, pri tem zasebni tožilec trdi, da je bilo to storjeno v spravljivem namenu in da je obdolženca pozival, da gresta stran zato, ker sta stala pod zvočnikom in se ni dalo pogovarjati, obdolženec pa, da ga je zasebni tožilec vabil ven, pri tem pa da mu je grozil s prijatelji. Inštitut silobrana dovoljuje obrambo zoper napad ki traja, oziroma ki neposredno grozi. V __________ obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da napad s strani zasebnega tožilca ni trajal in tudi ne neposredno grozil. To pa izhaja že iz zagovora obdolženca, saj tudi ta pove, da je zasebni tožilec govoril o tem, da naj gresta ven, skratka da ga je vabil ven. Tudi če je zasebni tožilec take pozive obdolženca razumel kot poziv k pretepu pred lokalom, takega govorjenja zasebnega tožilca ni mogoče oceniti kot grozečega neposrednega napada, saj iz takih besed ni izhajalo, da bo obdolženca v lokalu napadel. Skratka sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da obdolženec ni odvračal napada in da tudi ni mogel biti v zmoti o tem, da mu grozi neposreden napad zasebnega tožilca. Iz zagovora obdolženca pa se dokaj jasno nakazuje, da je obdolženca udaril zato, ker je bil jezen, ker je zasebni tožilec pred tem po telefonu nadlegoval dekle obdolženca in njene starše. Pritožba, kolikor izpodbija, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, tako ni utemeljena.

Neutemeljena pa je tudi pritožba, ko izpodbija sodbo v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, predvsem pa so bile dovolj upoštevane olajševalne okoliščine, saj je obdolžencu namesto predpisane kazni izreklo le pogojno obsodbo, v tej pa mu je določilo skorajda najnižjo mero kazni zapora. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bodo z izrečeno sankcijo doseženi vsi nameni kaznovanja.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo, pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odstavka 98. in 101. členu ZKP, povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega dela kazenskega postopka ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.