Jedro

Splošni pogoji pogodbe zavezujejo toženo stranko le, če jo je tožeča stranka - sestavljalka splošnih pogojev pogodbe - z njimi seznanila in ni dolžna tožena stranka pozivati tožeče stranke k predložitvi splošnih pogojev.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 166.546,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1995 do plačila in v 3. točki izreka sklepa za izvršilne stroške v znesku 17.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.6.1996 do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 67.554,70 SIT. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da se je tožena stranka prijavila na sejem, ki ga je organizirala tožeča stranka; ker pa je udeležbo odpovedala le pet dni pred pričetkom sejma, kar je v nasprotju s 6. čl. Pravilnika o pogojih sodelovanja na sejmu, je dolžna plačati stroške udeležbe po računu oziroma bremepisu tožeče stranke.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma podrejeno, njeno spremembo in torej zavrnitev tožbenega zahtevka. V obrazložitvi zatrjuje, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z najpomembnejšim pravnim vprašanjem predmetne zadeve, in sicer, ali je bila pogodba sploh sklenjena, glede na to, da je tožeča stranka ni pisno potrdila v skladu s 5. čl. pravilnika. Zgrešeno je stališče prvostopnega sodišča, češ da bi se morala tožena stranka pozanimati za vsebino pravilnika, saj je to obveza tožeče stranke. Nedokazana s strani tožeče stranke je ostala tudi njena trditev v smeri, da ni našla drugega razstavljalca.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča gre pri pritožbenih trditvah v smeri, češ da pogodba med strankama ni bila sklenjena, ker da tožeča stranka ponudbe tožene stranke ni nikoli izrecno potrdila, za nova dejstva po 496.a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77); pritožnik bi jih lahko v pritožbi uspešno uveljavljal le, če bi izkazal za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Ker pa tega ni storil, jih pritožbeno sodišče sedaj ni upoštevalo.

Pritožbene trditve pa so utemeljene v smeri, da je obveza tožeče stranke (kot organizatorja sejma), da z vsebino Pravilnika o pogojih sodelovanja na sejmu seznani tretje osebe; pri tovrstnem pravilniku gre namreč za splošne pogoje pogodbe po 142.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki zavezujejo pogodbeno stranko le, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani, pri čemer pa morajo biti objavljeni na običajen način oziroma velja dolžnost sestavljalca splošnih pogojev, da drugo pogodbeno stranko z njimi seznani. Glede na to ne vzdrži razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka kot prijavitelj udeležbe na sejmu pozvati tožečo stranko - organizatorja sejma in sestavljalca splošnih pogojev - k predložitvi le-teh. V zvezi s tem je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker pa gredo njegovi zaključki bolj v smeri, da tožena stranka spornega pravilnika ni prejela, je potrebno za pravilno odločitev uporabiti določbe ZOR (torej kot da Pravilnika o pogojih sodelovanja na sejmu ni bilo); ker je bila med strankama sklenjena (dvostranska) pogodba o udeležbi na sejmu - tožena stranka se je na sejem prijavila, tožeča stranka pa je njeno udeležbo potrdila s tem, da ji je poslala račun za stroške te udeležbe, bi tožena stranka lahko od takšne pogodbe odstopila oziroma uveljavljala njeno razvezo le na način, ki ga omogoča ZOR, torej če bi dokazala obstoj spremenjenih okoliščin po 133.čl. ZOR (otežitev izpolnitve obveznosti oziroma ne-možnost uresničitve namena pogodbe). Česa takšnega pa tožena stranka tekom postopka ni zatrjevala, zato njena enostranska izjava v obliki odpovedi udeležbe le pet dni pred pričetkom sejma, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje (oziroma na dan zapadlosti spornega računa v plačilo), ne more imeti učinkov. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.