Jedro

Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika, in sicer kako drugače ne pa z odvzemom stvari, lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Zakonski pojem vznemirjanja je pravni standard, ki ga opredeljuje pravna teorija v vsakem posameznem primeru pa ga napolni sodna praksa. Potreba po sodnem varstvu predpostavlja ugotovitev, da bo brez posredovanja sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega v pravno varovano dobrino (do protipravnega vznemirjanja oziroma do njegove ponovitve). Trajno vznemirjanje pa tak sklep zaradi trajnosti omogoča samo po sebi in ga ni potrebno, ker izhaja že iz okoliščin primera, izkazati in predhodno zatrjevati.

Z napeljavo vodovoda po parceli tožeče stranke je bila njena lastninska pravica vznemirjena, ravnanje tožene stranke pa protipravno, saj brez pravne podlage ne sme izkoriščati toženkine lastnine tako, da jo obremeni s služnostjo vodovoda. Zato ima ravnanje tožene stranke vse elemente protipravnosti. Potrebo po sodnem varstvu pa predpostavlja ugotovitev, da je bila vodovodna napeljava v zemljišče tožeče stranke vkopana sedem let, kar ustreza pojmu trajno vznemirjanje.

Večkratno škropljenje trave s strupom predstavlja protipravno ravnanje in ni moglo biti opravljeno v dobri veri, saj je tožena stranka škropila preko ograje, ki je štirideset let predstavljala mejo med sosednjima zemljiščema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 225,60 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti poseganje v nepremičnino parc. št. 2 k. o. X, predvsem kakršnokoli izkopavanje jarkov ter vkopavanje vodovodnih cevi in betonskih jaškov ter opustiti škropljenje s strupom (I) zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prvotnega stanja z odstranitvijo vkopanih vodovodnih cevi (II) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka sama (III).

2. Sodbo v ugodilnem delu (I) in v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka (III) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je pogoj za utemeljenost prepovednega tožbenega zahtevka obstoj resne nevarnosti, da se bo vznemirjanje lastninske pravice ponovilo. Tožba trditev, ki utemeljujejo prepoved bodočega vznemirjanja, ne vsebuje. Toženka je del zemljišča parcele št. 71/2 uporabljala v prepričanju, da je to del njene parcele št. 72. Ker je bila meja določena v nepravdnem postopku, nima več interesa, da bi posegala na sporno zemljišče. Sodišče je opravilo dokazno oceno v nasprotju z določilom 8. člena ZPP, zato je posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Obrazložitev sodišča, da zaradi sorodstvenega razmerja ne sledi izjavi toženkine sestre K. K., je šablonska in nepreverljiva. Sodišče je nekritično sledilo izjavi A. A. iz decembra 2019, da ji je tožnica večkrat povedala, da tožena stranka štirikrat letno škropi s strupom zemljišče ob ograji, čeprav je zaslišana v maju 2015 izjavila, da tožena stranka preko ograje nič ne dela. Ob takšnem spreminjanju izjave je več kot očitno, da je bila izjava v decembru 2019 prirejena za interese tožnice v pravdi. Tudi iz fotografij ne sledi, da na kritičnih mestih ne bi bilo trave, ker bi bila poškropljena s strupom. Tožnica se je iz B. odselila in parcele št. 2, ki je sicer še vedno njena last, ne uporablja več, ampak jo ima v uporabi novi lastnik njene domačije C. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker so zaradi ravnanja tožene stranke bistveno višji potni stroški toženkine pooblaščenke, stroški zunanjega poslovanja sodišča in stroški sodnega izvedenca geodetske stroke, kar vse je bilo za končno odločitev o zadevi nepotrebno, ker se toženka na prvem naroku 26. 8. 2014 ni strinjala s prekinitvijo pravdnega postopka, ko je tožena stranka povedala, da je vložila predlog za sodno določitev meje med parcelo tožeče stranke št. 2 in parcelo tožene stranke št. 3. Tožnica je predlagala prekinitev postopka šele maja 2015, ko je bil sklep o sodni določitvi meje že izdan in se je postopek nadaljeval, ko je sklep postal pravnomočen v nepravdnem postopku. Zato so bili stroški za tri naroke in stroški sodnega izvedenca nepotrebni in jih je v celoti dolžna trpeti tožeča stranka. Stroškov sodnega izvedenca tudi nista trpeli stranki v enaki meri, saj je tožnica plačala 558,00 EUR, tožena pa 757,00 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil restitucijski zahtevek v zvezi s parcelami 125 in 2031/1 umaknjen, ker ni bil utemeljen.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka na katere pazi po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, kot tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva. Na tej podlagi je podalo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih je skrbno in prepričljivo obrazložilo in se jim v izogib ponavljanju pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Zaradi pritožbenih izvajanj pa sodišče druge stopnje dodaja naslednje: Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala varstvo lastninske pravice na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) po katerem lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika in sicer kako drugače ne pa z odvzemom stvari, lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Zakonski pojem vznemirjanja je pravni standard, ki ga opredeljuje pravna teorija v vsakem posameznem primeru pa ga napolni sodna praksa. Potreba po sodnem varstvu predpostavlja ugotovitev, da bo brez posredovanja sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega v pravno varovano dobrino (do protipravnega vznemirjanja oziroma do njegove ponovitve). Trajno vznemirjanje pa tak sklep zaradi trajnosti omogoča samo po sebi in ga ni potrebno, ker izhaja že iz okoliščin primera, izkazati in predhodno zatrjevati.

6. V pritožbenem postopku ni več spora o okoliščini, da so bile vodovodne cevi in betonski jašek vkopane v nepremičnino parc. št. 2 k. o. X v avgustu 2012 in odstranjene po sedmih letih, ko je sklep o določitvi meje postal pravnomočen. Z napeljavo vodovoda po parceli tožeče stranke je bila njena lastninska pravica vznemirjena, ravnanje tožene stranke pa protipravno, saj brez pravne podlage ne sme izkoriščati toženkine lastnine tako, da jo obremeni s služnostjo vodovoda. Zato ima ravnanje tožene stranke vse elemente protipravnosti. Potrebo po sodnem varstvu pa predpostavlja ugotovitev, da je bila vodovodna napeljava v zemljišče tožeče stranke vkopana sedem let, kar ustreza pojmu trajno vznemirjanje, kar že sam po sebi omogoča sklep, da je sodno varstvo zaradi posega v pravno varovano dobrino potrebno.

7. Tudi pritožbeno sodišče ne sledi toženi stranki, da je posegla v parcelo tožene stranke, ker je bila prepričana, da je njeno zemljišče tudi na drugi strani ograje, ki je bila pred štiridesetimi leti postavljena med zemljiščem tožnice in tožene stranke. Poseg preko žičnate ograje ne kaže na obstoj dobre vere, saj ni razumno pričakovati, da bi tožeča stranka oz. predniki ograjo postavili, če se lastnika parcel pred štiridesetimi leti ne bi strinjala, da predstavlja mejo med parcelama.

8. Nobenega dvoma ni, da škropljenje trave s strupom predstavlja protipravno ravnanje in ni moglo biti opravljeno v dobri veri, saj je tožena stranka škropila preko ograje, ki je štirideset let predstavljala mejo med sosednjima zemljiščema. Toženi stranki tudi ni uspel dokaz, da bi šlo za enkratno dejanje.

9. Pritožbeno sodišče graji dokazne ocene sodišča prve stopnje ne pritrjuje. Izjava toženkine sestre K. K., da jamči, da njena sestra od takrat, ko je prejela neugoden sklep o določitvi meje, ne posega več v zemljišče za ograjo in ga tudi ne škropi, o dejanskem ravnanju njene sestre v aprilu leta 2019 ne pove ničesar, saj ne navaja nekih objektivnih okoliščin iz katerih bi sledilo, da njena sestra škropljenja pravzaprav ne bi mogla izvesti. Tožena stranka tudi ni uspela izpodbiti verodostojnosti priče A. A., saj se je sodišče, ko je opravljalo ogled lahko prepričalo, da se z mesta od koder je škropljenje v aprilu 2019 opazovala priča dejansko vidi tudi na parcelo 2 k. o. X. Izjavo priče A. A., da D. preko ograje niso ničesar delali, pritožba manipulativno vzame iz konteksta celotne izjave, iz katere sledi, da od kar je postavljena kovinska ograja, torej že najmanj trideset let tožena stranka ne uporablja več poti do svoje hiše preko zemljišča tožeče stranke in da je ob kovinski ograji travo vedno kosila samo tožnica, ko se je pred desetimi leti preselila na domačijo. Zato njena izpoved na naroku 28. 5. 2015 ni v nikakršnem nasprotju s pisno izjavo, ki jo je podala v nadaljevanju postopka v zvezi s škropljenjem trave s strupom. Vse navedeno tožnico opravičuje do pravnega varstva iz prvega odstavka 99. člena ZPZ, tudi v zvezi s škropljenjem trave s strupom.

10. Tožnica je v pravdi na prvi stopnji deloma uspela, zato pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka sama (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev ali bo sodišče samo reševalo predhodno vprašanje ali pa bo postopek prekinilo in počakalo na rešitev predhodnega vprašanja v drugem postopku, ni odvisna od soglasja pravdnih strank, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da so vsi stroški, ki so nastali v zvezi z ugotavljanjem lastništva zemljišča predno je bilo o meji odločeno v nepravdnem postopku, nastali po krivdi tožeče stranke. Da je tožeča stranka v pravdnem postopku delno propadla, pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, ko je odločilo, da zato vsaka stranka nosi svoje stroške postopka sama.

11. Tožena stranka je v pritožbenem postopku v celoti propadla, zato je tožeči dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).