Jedro

V primeru, ko sodišče obtožencu izreče obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga je bremenila obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilno sodbo, temveč le v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev. O navedenem je bilo že večkrat zavzeto tudi stališče v sodni praksi, in sicer da se za posamezna ravnanja, ki niso dokazana, iz opisa očitanega kaznivega dejanja takšna ravnanja izpustijo, nikakor pa se v tem primeru, poleg obsodilne sodbe, ne izreče še oprostilna sodba.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega F.Š. ter ob ugoditvi pritožbi Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje pred spremenjeni senat.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka obdolženega B.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega F.Š. pa storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. v zvezi s prvim odstavkom 37. členom KZ-1. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe, odločeno pa je bilo tudi o stroških kazenskega postopka. Pod točko II pa je sodišče obdolženega B.V., obdolženega F.Š. in obdolženo D.S. na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj obdolženi B.V. storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, obdolženi F.Š. kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, obdolžena D.S. pa kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. v zvezi z 38. členom KZ-1. Stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov so v tem delu obremenili proračun.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžence spozna za krive kaznivih dejanj po celotni obtožnici Specializiranega državnega tožilstva oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornica obdolženega F.Š. je v zvezi z obsodilnim delom izpodbijane sodbe predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki I izreka sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, v delu ki se nanaša na obdolženega F.Š., le tega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da zadevo razveljavi v delu, ki se nanaša na obdolženega Š. in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornica obdolženega F.Š. pa je nadalje, skupaj s pritožbo, podala tudi predlog za izdajo popravnega sklepa in podredno vložila pritožbo tudi zoper oprostilni del izpodbijane sodbe, saj prvostopno sodišče v delu, kjer se je obdolženemu Š. očitalo, da bi naj direktorico družbe A. d.o.o. D.S. napeljal, da je storila kaznivo dejanje, opisano pod točko 3, tako da naj bi ji naročil, naj ustanovi družbo A. d.o.o. in podpiše pogodbo o odstopu terjatev, ni odločilo ne z obsodilno in ne z oprostilno sodbo, svoje postopanje pa ni obrazložilo niti v razlogih izpodbijane sodbe. V kolikor sodišče ne bo izdalo sklepa o popravi oziroma sodbe ne bo dopolnilo na način, da bi obdolženca tudi v tem delu oprostilo obtožbe, je zagovornica predlagala, da pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Na pritožbo okrožne državne tožilke iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije so podali odgovor vsi trije zagovorniki. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije kot neutemeljeno zavrne.

Tako okrožna državna tožilka, kot zagovorniki, so v pritožbi oziroma odgovorih na pritožbo sicer predlagali, da pritožbeno sodišče procesne udeležence obvesti o seji pritožbenega senata. Glede na očitne bistvene kršitve določb ZKP, ki so že same po sebi terjale razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče, tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka, predlogu za obveščanje ni sledilo.

5. Zadeva pa je sledeča:

6. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožb izpodbijano sodbo v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, preizkusilo najprej tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopno sodišče zagrešilo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije je obdolženim B.V., F.Š. in D.S. očitalo, da so storili vsak po eno (1) nenadaljevano kaznivo dejanje, in sicer obdolženi B.V. kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, obdolženi F.Š. kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, obdolžena D.S. pa kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. v zvezi z 38. členom KZ-1. 8. Prvostopno sodišče pa je obdolženima B.V. in F.Š. za očitano eno (nenadaljevano) kaznivo dejanje izreklo pod točko I izpodbijane sodbe obsodilno sodbo, pod točko II izpodbijane sodbe pa oprostilno sodbo. Za eno kaznivo dejanje pa je mogoče sicer izreči le eno sodbo. V primeru, ko sodišče obtožencu izreče obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga je bremenila obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč le v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev. O navedenem je bilo že večkrat zavzeto tudi stališče v sodni praksi, in sicer da se za posamezna ravnanja, ki niso dokazana, iz opisa očitanega kaznivega dejanja takšna ravnanja izpustijo, nikakor pa se v tem primeru, poleg obsodilne sodbe, ne izreče še oprostilna sodba (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 77/2006, odločba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 38611/2014 z dne 8. 3. 2018, odločba Višjega sodišča v Kopru III Kp 22282/2016 z dne 9. 3. 2017..., o tem pa prav tako tudi točka 5 komentarja mag. Š. Horvata k 356. členu ZKP, GV Založba, Ljubljana 2004). Prvostopno sodišče pa je, ker je obdolženca za eno kaznivo dejanje, ki mu je bilo očitano po obtožbi, tako obsodilo, kot tudi oprostilo, pri čemer za takšno svoje ravnanje niti ni navedlo ustreznih razlogov, saj ni z ničemer obrazložilo, zakaj se je kljub očitku enega kaznivega dejanja vsakemu obdolžencu odločilo za izrek obsodilne in oprostilne sodbe, zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Ob navedenem pa prvostopno sodišče o očitku (točka 2) obtožnice, da je obdolženi Š. direktorico družbe A. d.o.o. D.S. napeljal, da je storila kaznivo dejanje, opisano pod točko 3, tako da ji je naročil, naj ustanovi družbo A. d.o.o. in podpiše pogodbo o odstopu terjatev, sploh ni odločilo. Obdolženi Š. za ta del obtožbe ni bil ne obsojen in tudi ne oproščen, zakaj je navedeni očitek izpuščen iz izreka izpodbijane sodbe, pa ni pojasnjeno niti v razlogih prvostopne sodbe. Navedeno pa predstavlja nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba tudi v tej smeri nima razlogov o odločilnih dejstvih, istočasno pa gre tudi za kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče o tem delu obtožbe, kot že rečeno, sploh ni odločilo in torej v tem delu ni rešilo predmeta obtožbe.

10. Pritožbeno sodišče pa dodaja še, da je na navedeno kršitev v svoji pritožbi opozorila tudi zagovornica obdolženega F.Š., ki je v tej smeri predlagala izdajo dopolnilnega sklepa. Predlagala je, da sodišče izrek (že razglašene) sodbe dopolni tako, da obdolženega Š. oprosti tudi v tem delu (da bi naj direktorico družbe A. d.o.o. D.S. napeljal, da je storila kaznivo dejanje, opisano pod točko 3) in da tedaj glede navedenega izda oprostilno sodbo. Ker pa že razglašene sodbe vsebinsko nikakor ni mogoče dopolnjevati in popravljati na način, kot je to predlagala zagovornica, saj izvirnika sodbe sploh ni mogoče popravljati in se vsebinske napake in pomanjkljivosti v izvirniku sodbe lahko odpravljajo le na podlagi vloženega pravnega sredstva - člen 365 ZKP, pritožbeno sodišče predlogu zagovornice ni moglo ugoditi.

11. Prav pa ima pritožba višjega državnega tožilstva tudi, ko izpostavlja, da izpodbijana sodba razen izredno skopih zaključkov, da obdolženima F.Š. in B.V. ni mogoče z gotovostjo dokazati, da sta tudi v času od junija 2010, kot jima je to očitala obtožba, vedela, da je družba G. najkasneje dne 30. 6. 2010 insolventna, torej nezmožna za plačilo, sklicujoč se pri tem na obrazložitev k obsodilnemu delu sodbe, nima nobene obrazložitve. Prvostopno sodišče namreč ne pojasni niti tega ali meni, da je bilo obdolžencem očitano kaznivo dejanje objektivno sploh izvršeno. Prvostopno sodišče tako tudi okoliščine, da je bil že 10. 10. 2009 pripravljen dokument "poročilo o poslovanju I. - VII.", ki se nahaja v prilogi A55 predmetnega kazenskega spisa in od koder bi naj izhajalo, da je bila ugotovljena insolventnost podjetja, zaradi česar je obdolženi V. tudi predlagal finančno prestrukturiranje, sploh ni ocenilo in kot to pravilno izpostavlja pritožba, se do navedenega sploh ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do ocene, ki jo je naročil obdolženi Š. in izdelal M.B. o stanju G. na dan 30. 9. 2009. Navedeno poročilo je sicer omenjeno, ne pa vsebinsko tudi ocenjeno, v točki 30 izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obsodilni del sodbe obdolženega F.Š., ko prvostopno sodišče zaključuje, da je obdolženi Š. spremljal finančno stanje družbe G. Vse navedeno pa so, kar pravilno izpostavlja tudi pritožba višjega državnega tožilstva, glede na razloge prvostopnega sodišča, da obdolženca nista vedela za insolventnost oziroma nezmožnost za plačilo družbe G., vsekakor odločilna dejstva, o katerih pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov oziroma so le ti nejasni, kar predstavlja nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Zgoraj navedeno pa velja tudi za del sodbe, ki se nanaša na obdolženo D.S., ki jo je prvostopno sodišče oprostilo obtožbe, da bi naj v obdobju od oktobra 2010 do marca 2011 naklepoma pomagala .V., da je storil kaznivo dejanje s tem, ko bi naj po naročilu F.Š. ustanovila družbo A. in jo nato kot edina družbenica in direktorica dala na razpolago za izvedbo prenosa terjatev tako, da je podpisala pogodbo o odstopu terjatev z dne 31. 1. 2011 v višini 1,261.978,39 EUR... Prvostopno sodišče je obdolženo D.S., kot izhaja iz razlogov oprostilne sodbe, oprostilo obtožbe, ker naj ne bi vedela, da bodo zaradi odstopa terjatve oškodovani preostali upniki družbe G., prav tako pa po oceni prvostopnega sodišča obdolženka naj tudi ne bi vedela, da je s tem obvodnim prenosom soobdolženima pomagala, da sta pred ostalimi upniki družbe G. prikrila opisano nedovoljeno razpolaganje s premoženjem G. po nastopu njegove insolventnosti. Ob takšnih zaključkih prvostopnega sodišča pa, kot to ponovno pravilno izpostavlja tudi Specializirano državno tožilstvo, prvostopno sodišče izvedenih dokazov tudi v tej smeri ni ocenjevalo, saj izpodbijana sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče tako sploh ni ocenilo izpovedbe priče R.Š., sina obdolženca, ki je med drugim povedal, da je odvetnik P. tako njemu kot očetu, torej obdolženemu F.Š. svetoval, da naj najdejo "eno zaupanja vredno osebo, ki bo ustanovila podjetje, preko katerega bodo po njegovih navodilih zavarovali terjatve do G. Zato sta z mamo, ki je bila druga solastnica T., dogovorila z mamino sestrično D.S., da po navodilih odvetnika P. ustanovi A...." (točka 11 izpodbijane sodbe). Glede na to, da je prav obdolžena S., ki je sicer kot že navedeno sestrična D.Š. in je bila zaposlena kot uslužbenka tudi v podjetjih, ki so last družine obdolženega Š., ustanovila na naslovu družine Š., družbo A. d.o.o., ki glede na podatke v spisu dejansko sploh ni poslovala (razen v obravnavani zadevi) in ni ustvarjala prometa in bi naj bila edina transakcija opravljena preko tega podjetja prav ta, opisana v obtožbi, pri čemer bi naj v pravdnem postopku Pg 240/2011, kot to navaja pritožba, bilo ugotovljeno tudi, da so bili prenosi fiktivni, pa tako tudi po oceni pritožbenega sodišča vse navedeno vsekakor terja tudi presojo in oceno navedenih in tudi drugih dokazov, česar pa izpodbijana sodba nima, zaradi česar je tudi v tem delu potrebno pritrditi pritožbi Specializiranega državnega tožilstva, da so tudi v tej smeri podane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Glede na navedeno, in ker vse obrazložene bistvene kršitve določb kazenskega postopka terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

14. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, kritično pa bo presodilo tudi vsa ostala pritožbena izvajanja obdolženčevih zagovornikov in Specializiranega državnega tožilstva, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, saj se zaradi ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo, kar pa bo sicer lažje storilo pred spremenjenim senatom, ki v zadevi še ni zavzel svojega stališča. 15. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.