Jedro

Vrhovno sodišče pri obravnavanju pritožbe, ki je vložena na podlagi 357.a člena ZPP, ne sme presojati, ali so dejansko podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, oziroma druge pomanjkljivosti, ki jih ugotavlja sodišče druge stopnje. Nasprotno, izhajati mora iz domneve, da ugotovljene kršitve oziroma pomanjkljivosti dejansko obstajajo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja v znesku 30.000,00 EUR, zavrnilo pa je, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, to je plačilo zneska 14.000,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od junija 2014 do novembra 2015 obračuna bruto nadomestila plač v zneskih, ki so navedeni v izreku in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, zavrnilo je, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 24. novembra 2015 do junija 2017 iz naslova prikrajšanj po invalidski upokojitvi plača v izreku navedene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna pripadajoči regres za letni dopust za leta 2015, 2016 in 2017 (IV. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov (V. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku za čas od 1. 6. 2017 dalje plačuje mesečno rento v znesku 370,82 EUR (VI. točka izreka), od leta 2018 dalje pa letno rento v znesku minimalne plače, določene za tisto leto, zmanjšane za znesek vsakoletnega letnega dodatka, ki se v tekočem letu izplača tožniku kot upokojencu (VII. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (VIII. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh strank in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu (I. točka, ugodilni del III. točke, IV. točka glede regresa za letni dopust za leti 2016 in 2017 ter VI., VII. in VIII. točka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe se je tožnik pritožil po svojem pooblaščencu, pa tudi z laično vlogo.

4. V pritožbi vloženi po pooblaščencu navaja, da bi pritožbeno sodišče lahko z lastno presojo odpravilo pomanjkljivosti, ki jih ugotavlja, saj bi na podlagi izvedenih dokazov lahko samo ugotovilo dejstva, oziroma bi glede na zavzeto stališče lahko le ponovilo nekatere od že izvedenih dokazov. Sploh pa je odločitev sodišča druge stopnje napačna zaradi tega, ker sodišče prve stopnje drugih, kot že izvedenih dokazov ne bo izvajalo. Glede na to, da sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, relativne kršitve pa niso bile uveljavljane, je obseg izvedenih dokazov določen. Sodišče prve stopnje bi tako lahko le ponovno izvedlo katerega od že izvedenih dokazov in s tem dopolnilo postopek oziroma odpravilo domnevne pomanjkljivosti, kar bi lahko storilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje bi o zadevi moralo samo odločiti tudi zato, da se prepreči hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožba v tem sporu je bila sicer vložena v letu 2017, vendar je bila tožba glede ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki predstavlja temelj za v tem sporu uveljavljano deliktno odgovornost tožene stranke, vložena že v letu 2014. Opozarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je trpinčenje obstajalo in da je na koncu rezultiralo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te ugotovitve sodišče ni oprlo le na tožnikove zapiske in komentarje o tako imenovanih „primerih“. V kolikor je bilo sodišče druge stopnje drugačnega mnenja, bi moralo o zadevi samo odločiti. Tožnik si ne more predstavljati, katere dokaze bi lahko sodišče še izvedlo. Zaslišanja direktorja ne bo izvedlo, ker je tožena stranka ta dokazni predlog umaknila, prav tako pa ne bo zaslišalo predlaganih prič, saj je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, v zvezi s tem pa nobena od strank ni uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka.

5. V laični pritožbi tožnik navaja, da bi pritožbeno sodišče moralo zadevo končati, saj je bilo o temelju odškodnine odločeno s sodbo revizijskega sodišča VIII Ips 10/2019 z dne 10. 9. 2019. Pritožbeno sodišče ni opravilo tehtanja med pravico do pritožbe in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožnik obširno utemeljuje obstoj deliktne odškodninske odgovornosti tožene stranke in vseh štirih predpostavk te odgovornosti. Opozarja, da je pritožbeno sodišče njegove materialnopravne dokaze izničilo in svojo odločitev oprlo na pritožbene navedbe tožene stranke, ki nimajo nobene zveze s posledico škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje bi lahko izjemoma razveljavilo prvostopenjsko sodbo, če bi ugotovilo, da razlogi za razveljavitev (na primer obsežno ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja) pretehtajo nad njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče ni navedlo, zakaj ni moglo samo preizkusiti deliktne odškodninske odgovornosti tožene stranke oziroma zakaj ni samo odpravilo irelevantnih navedb tožene stranke. Pritožbeno sodišče je odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje obrazložilo le s prepisom določbe 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kar ne ustreza standardu obrazložene sodne odločbe.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sklep sodišča druge stopnje temelji na stališču, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prvi odstavek 355. člena ZPP za takšen primer izrecno določa, da pritožbeno sodišče le izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Drugi odstavek 355. člena ZPP določa še nadaljnjo omejitev možnosti razveljavitve prvostopenjske sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z navedeno določbo pritožbeno sodišče, ne glede na določbo prvega odstavka 355. člena ZPP, ne razveljavi prvostopenjske sodbe in zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.

8. Navedene določbe pomenijo, da mora pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu navesti, zakaj meni, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, ter da mora, če oceni, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, opraviti tudi tehtanje, ali bi razveljavitev prvostopenjske sodbe lahko povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Sodišče druge stopnje je nemožnost, da bi samo odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti obrazložilo s tem, da bi moralo samo v celoti ugotavljati relevantno dejansko stanje glede obstoja trpinčenja na delovnem mestu ter v primeru obstoja tega temelja tudi višino odškodnine. Glede kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa je ocenilo, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka in da bi se ta postopek dejansko podaljšal, če bi se dokazi v zvezi s trpinčenjem izvajali pred pritožbenim sodiščem.

10. V skladu s prvim odstavkom 357.a člena ZPP je dovoljena pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. Pri tem je zakon pritožbene razloge omejil. Tako se sme razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje na podlagi drugega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijati le iz enega od naslednjih alternativno naštetih razlogov: - če bi pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo, - če bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo odpravilo pomanjkljivosti, - če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

11. Navedeno pomeni, da vrhovno sodišče pri obravnavanju pritožbe, ki je vložena na podlagi 357.a člena ZPP, ne sme presojati, ali so dejansko podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, oziroma druge pomanjkljivosti, ki jih ugotavlja sodišče druge stopnje. Nasprotno, izhajati mora iz domneve, da ugotovljene kršitve oziroma pomanjkljivosti dejansko obstajajo.

12. Tako mora revizijsko sodišče pri odločanju o pritožbi tožnika zoper razveljavitveni sklep izhajati iz tega, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče svojo presojo, da je trpinčenje obstajalo in na koncu rezultiralo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oprlo na listine v prilogah A5 do A13, ki vsebujejo tožnikove zapiske in komentarje o tako imenovanih primerih, da pa v zvezi s temi dogodki ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in da se ni opredelilo do njenih nasprotnih trditev. Utemeljenost pritožbe je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali bi sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo navedene pomanjkljivosti, to je, ali bi se lahko samo opredelilo do nasprotnih trditev tožene stranke in ali bi lahko samo izvedlo dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, sodišče prve stopnje pa jih ni izvedlo.

13. Sodišče druge stopnje sicer ni konkretno navedlo, katerih predlaganih dokazov tožene stranke prvostopenjsko sodišče ni izvedlo. Vendar pa je iz odgovora na tožbo razvidno, da se dokazni predlogi tožene stranke v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem nanašajo na priložene listine in predlog za zaslišanje priče S. D., ki je bil v spornem času tehnični direktor tožene stranke. Med postopkom je tožena stranka umaknila dokazni predlog za zaslišanje direktorja L. M. ter za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi z navedbo tožnika, da je stigmatiziran v življenjskem okolju, predlagala še zaslišanje prič D. B., B. H., A. K. in I. R., vendar je kasneje soglašala, da zaslišanje teh prič ni potrebno, tudi glede na tožnikovo ostro nasprotovanje temu predlogu in njegove trditve, da živi kar zadovoljivo upokojitveno življenje. Navedeno pomeni, da je edini neizvedeni dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka, dejansko le zaslišanje priče S. D. Zahteva, da tudi ta dokaz izvede sodišče druge stopnje ter se hkrati opredeli tudi do nasprotnih trditev tožene stranke, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ni pretirana in nikakor ne pomeni, da bi šele sodišče druge stopnje prvič v celoti ugotavljalo relevantno dejansko stanje, kot to navaja sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. S tem sodišče druge stopnje ne bi prevzelo vloge prvostopenjskega sodišča, kot prav tako neutemeljeno navaja pritožbeno sodišče. 14. Zato je zmotno sklicevanje sodišča druge stopnje, da bi bila strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, če bi sodišče druge stopnje samo odpravilo navedene pomanjkljivosti. Pooblastilo pritožbenega sodišča, da sprejme (afirmativno ali reformativno) stališče o dejanskem stanju sodbe na podlagi dokazov, ki so bili prvič izvedeni in ocenjeni šele na pritožbeni stopnji, ne more biti ustavno sporno.1

15. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da razveljavitev in ponovitev celotnega sojenja gotovo ni smotrna, če ima pritožbeno sodišče na voljo ustrezne procesne možnosti, a jih (prehitro) ne izkoristi. Poudarilo je, da ekonomičnost postopka ni nič drugega kot le ocena smotrnosti sprejetih odločitev, te pa so lahko kvalitetne le, če temeljijo na vsebinsko izkoriščenih zakonskih orodjih.2

16. V zvezi s presojo, ali bi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje lahko povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi se postopek podaljšal kvečjemu zaradi izvajanja celotnega dokaznega postopka v zvezi s trpinčenjem pred pritožbenim sodiščem. Takšno stališče je povsem neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je zaslišalo le tožnika, sicer pa je odločitev oprlo na listinske dokaze. Zato tudi v primeru ponovitve dokaza z zaslišanjem tožnika pred pritožbenim sodiščem in izvedbe zavrnjenih dokaznih predlogov tožene stranke (zaslišanje priče S. D.) postopek pred sodiščem druge stopnje ne bi bil daljši in bolj zahteven, kot nov postopek pred sodiščem prve stopnje. Dopolnjevanje oziroma ponovitev dokaznega postopka pred pritožbenem sodiščem v primerjavi z izdelavo nove sodbe prvostopenjskega sodišča ne bi bila zamudnejša in za stranke postopka dražja, saj je treba upoštevati tudi, da bi imeli stranki zoper novo sodbo prvostopenjskega sodišča pravico do pritožbe. V primeru dopolnitve postopka in sprejema meritorne odločitve drugostopenjskega sodišča pa bi odločitev takoj postala pravnomočna.

17. Vrhovno sodišče je na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

18. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

19. V novem postopku bo sodišče druge stopnje odpravilo pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe, ki jih ugotavlja, nakar bo o zadevi lahko znova odločilo.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Jan Zobec v Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba 2009, III. knjiga, str. 392. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 5/2020 z dne 6. 2. 2020.