Jedro

Delno plačilo odškodnine tožniku s strani zavarovalnice, pri kateri je bilo proti odgovornosti zavarovano vozilo, ki je prometno nesrečo povzročilo, ne pretrga zastaranja terjatve tožnika nasproti toženi stranki. Ne gre za pripoznavo in s tem do pretrganja zastaranja s poravnalno ponudbo pooblaščenke tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zaradi zastaranja terjatve zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 4.009,35 EUR, z zamudnimi obrestni od 31.8.2002 do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 748,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je osnovna in bistvena pravna podlaga za obvezno plačilo povzročene škode, in sicer tako jamstvene zavarovalnice J... d.d. kot tudi tožene stranke, povzročitev škode in sklenjeno obvezno zavarovanje za vozilo, s katerim je bila škoda povzročena. Zato je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da plačilo jamstvene zavarovalnice za vozilo voznika T., torej zavarovalnice J... d.d., ne bi pretrgalo teka zastaranja napram toženi stranki, ker naj bi njuna obveznost temeljila na različnih pravnih podlagah. Pravice in zlasti obveznosti tožene stranke so povsem identične, kot same jamstvene zavarovalnice. Tožena stranka sicer v tovrstnih primerih nastopa samostojno, dejansko pa v imenu in za račun tuje jamstvene zavarovalnice, za kar je seveda osnova sklenjena pogodba o obveznem zavarovanju odgovornosti za motorno vozilo. Da je plačilo jamstvene zavarovalnice na račun njenega dolga do tožnika nedvomno prekinilo tek zastaranja, tudi napram toženi stranki, nadalje jasno kaže tudi dejstvo, da je s strani jamstvene zavarovalnice, kot tudi s strani tožene stranke pooblaščena zavarovalnica za vodenje tega postopka Z... d.d., še daleč po vložitvi tožbe ponujala nadaljnje, vendar še vedno nepopolno povračilo povzročene škode. Zastaranje je prekinila tudi nadaljnja ponudba, ki jo je, in to kar nekaj časa po vložitvi tožbe, v konkretni zadevi dala Z... d.d., kot pooblaščenka toženke. Tudi sicer je utemeljitev sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe nejasna oziroma nerazumljiva in so si razlogi v nasprotju sami s seboj, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zlasti 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitka bistvenih kršitev določb postopka, pritožba zgolj pavšalno, dejansko le s prepisom zakonskega besedila, navede, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi nejasni oziroma nerazumljivi in so si v nasprotju sami s seboj. V čem in zakaj naj bi bili razlogi nejasni oziroma nerazumljivi in v nasprotju sami s seboj, pa pritožba ne pojasni. O taki pavšalni, neopredeljeni pritožbeni navedbi se pritožbeno sodišče ne more opredeliti in je zato neupoštevna.

V celoti pa pritožbeno sodišče sledi zaključkoma sodišča prve stopnje, da delno plačilo odškodnine tožniku s strani zavarovalnice J... d.d., pri kateri je bilo proti odgovornosti zavarovano vozilo, ki je prometno nesrečo povzročilo, ne pretrga zastaranja terjatve tožnika nasproti toženi stranki, in da ne gre za pripoznavo, in s tem do pretrganja zastaranja, s poravnalno ponudbo z dne 16.3.2006 Z... d.d. kot pooblaščenke tožene stranke, o čemer vsem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podalo obširne in pravilne razloge. Tem razlogom je v odgovor pritožbi možno dodati le še, da odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev izhaja iz odgovornosti združenja, kakršno je za območje Slovenije tožena stranka, za škodo iz prometnih nesreč na ozemlju RS, povzročenih z vozili iz držav članic EU in držav podpisnic multilateralnega garancijskega sporazuma oziroma Londonskega sporazuma (tako imenovana zelena karta), medtem ko izvira odgovornost zavarovalnice J... d.d. iz direktnega naslova zavarovanja odgovornosti v prometu. Torej sta pravni podlagi za odgovornost citiranih oseb nasproti tožniku različni. Poleg tega sta tožena stranka in zavarovalnica J... d.d. dve različni in samostojni pravni osebi, ki nasproti oškodovancem nastopata samostojno, vsaka v svojem imenu in na svoj račun. Zato imajo dejanja posamezne osebe izmed njiju lahko le učinek nasproti tisti, ki je takšno dejanje opravila. Glede poravnalne ponudbe Z... d.d. pa, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo, katerega je sodišče prve stopnje prejelo dne 15.3.2006, izrecno ugovarjala zastaranje vtoževane terjatve, iz poznejše poravnalne ponudbe pa ni razbrati, da bi se temu ugovoru tožena stranka odpovedala. Očitno je, da je ta poravnalna ponudba (priloga A8) predstavljala zgolj del pogajanj glede vtoževane odškodnine, ki pa nimajo učinkov ali posledic, dokler pogajanja niso zaključena z doseženim soglasjem udeležencev pogajanj.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).