Jedro

36. člen ZPPSL je možno uporabiti samo za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne pa tudi za tiste, ki so nastale pozneje. Te mora namreč dolžnik poravnati tako, kot se glasijo tudi v primeru, da je bila prisilna poravnava sklenjena in potrjena. Nanje se določbe potrjene prisilne poravnave ne raztezajo, zato tudi prvi odstavek 36. člena ZPPSL zanje ne velja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je to sodišče izvedlo postopek po zahtevi za varstvo zakonitosti upoštevajoč določbe ZPP/77. Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zoper dolžnika dne 8.9.1998 začet postopek prisilne poravnave, je zavrnilo upnikov predlog za izvršbo zaradi izterjave terjatve 291.099,70 SIT sklicujoč se na prvi odstavek 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL).

Pritožbo upnika je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. To je storilo potem, ko je ugotovilo, da upnik ne zahteva plačila ene od terjatev iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, zaradi česar ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 36. člena ZPPSL.

Sklepa sodišč druge in prve stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb izvršilnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči nepravilno uporabili prvi odstavek 36. člena ZPPSL, uporabili pa nista, čeprav bi to morali, 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Oboje je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov, kar je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Nadalje očita sodiščema, da nista uporabili prvega odstavka 130. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) in prvega odstavka 10. člena ter prvega odstavka 12. člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju: ZSOS), čeprav bi to morali storiti. Temu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa spremeni in predlogu za izvršbo ugodi, podrejeno pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ima prav, da upnik ni vložil predloga za izvršbo zaradi izterjave ene od terjatev iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL. Zato uporaba četrtega odstavka 36. člena ZPPSL res ni mogoča. To pa ne pomeni, da je treba v vseh primerih izven četrtega odstavka 36. člena ZPPSL zavrniti predlog za izvršbo, vložen po začetku postopka prisilne poravnave.

V postopku prisilne poravnave prijavijo upniki samo terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave (4. točka 29. člena ZPPSL). Samo terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, se v omenjenem postopku ugotavljajo, samo zanje velja potrjena prisilna poravnava, oziroma samo na te terjatve potrjena prisilna poravnava učinkuje, čeprav jih upniki v postopku prisilne poravnave niso prijavili (primerjaj zlasti: tretji odstavek 59. člena, prvi odstavek 61. člena, prvi odstavek 62. člena in drugi odstavek 64. člena ZPPSL). Ničesar pa ne določa ZPPSL o terjatvah, nastalih po začetku postopka prisilne poravnave. To pa pomeni, da je, upoštevajoč zgoraj navedene določbe ZPPSL, ki urejajo postopek prisilne poravnave, pravne posledice njegovega začetka in potrjene prisilne poravnave, možno 36. člen ZPPSL uporabiti samo za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne pa tudi za tiste, ki so nastale pozneje. Te mora namreč dolžnik poravnati tako, kot se glasijo tudi v primeru, da je bila prisilna poravnava sklenjena in potrjena. Nanje se določbe potrjene prisilne poravnave ne raztezajo, zato tudi prvi odstavek 36. člena ZPPSL zanje ne velja.

Odgovor na vprašanje, ali je sodišče predlog za izvršbo utemeljeno zavrnilo, je zato odvisen od odgovora na vprašanje, kdaj je terjatev upnika proti dolžniku nastala. Tega pa bo treba poiskati v prvem odstavku 130. člena SZ ter v prvem odstavku 10. in prvem odstavku 12. člena ZSOS.

Po prvem odstavku 130. člena SZ (novela SZ Ur. list RS štev. 21/94) morajo lastniki prejšnjih družbenih stanovanj odvajati del kupnine, pridobljene na podlagi SZ, v Stanovanjski sklad Republike Slovenije v skladu z določbami ZSOS. Ta določba ne daje Stanovanjskemu skladu terjatve za ustrezen odstotek kupnine nasproti kupcu stanovanja, kot to meni zahteva za varstvo zakonitosti. Dolžnik kot lastnik prejšnjih družbenih stanovanj, ki je to postal po 112. členu SZ, je tisti, ki je sklenil prodajne pogodbe z upravičenci do nakupa stanovanj po 117. členu SZ. Samo njemu so kupci dolžni plačati kupnino (njene obroke) in samo on jo je od njih upravičen izterjati. Dolžnik kot prodajalec (in s tem zavezanec iz prvega odstavka 10. člena ZSOS) pa je po izrecni zakonski določbi - po prvem odstavku 12. člena ZSOS (novela Ur. list RS štev. 48/94), dolžan vplačati tožeči stranki pripadajoče deleže kupnin do vsakega 10. v tekočem mesecu v višini pogodbenih obveznosti, zapadlih (ne: plačanih) v preteklem mesecu.

Dolžnikova obveznost iz kupnin za stanovanja, prodana po 117. členu ZS, nastaja torej mesečno - vsakega 10. v mesecu od pogodbenih obveznosti kupcev stanovanj, zapadlih v preteklem mesecu. Zanjo ni mogoče uporabiti prvega odstavka 37. člena ZPPSL, in sicer zato ne, ker je odvisna od zapadlosti pogodbenih obveznosti kupcev stanovanj do dolžnika. Njihov položaj do dolžnika se zaradi začetka postopka prisilne poravnave proti njem ni nič spremenil. Na zapadanje v plačilo njihovih obveznosti iz nakupa stanovanj začetek postopka prisilne potavnave namreč ni vplival. Čim pa je tako, se tudi ni nič spremenilo nastajanje upnikovih terjatev iz prvega odstavka 12. člena ZSOS, ki je vezano izključno samo na zapadanje pogodbenih obveznosti kupcev stanovanj do dolžnika.

V izpodbijanih sklepih ni ugotovitve, kdaj je nastala terjatev, katere plačilo zahteva upnik s predlogom za izvršbo. Očitno sta sodišči prve in druge stopnje pravno zmotno šteli, da za uporabo prvega odstavka 36. člena ZPPSL ni pomembno, kdaj je nastala terjatev proti dolžniku, zoper katerega je bil začet postopek prisilne poravnave. Zato je to sodišče na podlagi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo treba z uporabo zgoraj navedenih določb ZS in ZSOS najprej ugotoviti, kdaj je nastala terjatev, katere plačilo zahteva upnik s predlogom za izvršbo, in nato ponovno odločiti.