Jedro

Glede na to, da je tujec 100% lastnik podjetja in hkrati direktor, bi moral vedeti vsaj nekaj najosnovnejših stvari, da bi s tem izkazal, da je njegov namen bivanja res zaradi dela. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je možno nepoznavanje slovenske zakonodaje urediti s storitvijo računovodskega servisa, kajti če je nekdo 100% lastnik in direktor podjetja, mora poznati vsaj osnove delovne in davčne zakonodaje ne glede na to, da bo tovrstne storitve opravljal računovodski servis.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje osebi z imenom A.A., državljanu Kosova.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za navedeno osebo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Iz poslovnega registra je razvidno, da je tujec direktor, tožnik pa prokurist družbe B. d.o.o. Tujec ima 100% poslovni delež, osnovni vložek je 7.500,00 EUR, transakcijski račun pa ima odprt pri banki … d.d. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V skladu s 35. členom ZTuj-2 sme tujec v Republiki Sloveniji prebivati samo v skladu z namenom, zaradi katerega je bila vložena prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje. Kolikor tujec ne bo opravljal dela, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje oziroma ne namerava prebivati v skladu s tem namenom, to pomeni obstoj razlogov za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je v postopku želela preveriti resničnost namena prebivanja v Republiki Sloveniji za tujca, ki je bil v ta namen na veleposlaništvu tudi zaslišan. Tožena stranka na podlagi zapisnika o zaslišanju ugotavlja, da A.A. ne ve, kaj bo delal, saj je najprej povedal, da bo delal kot mojster - krovec, potem da bo delovodja. Tudi ni vedel, kdo je lastnik, saj je rekel da sta lastnik on in C.C., on je 100% lastnik. Ni vedel imena družbe, s katero ima B. d.o.o. že sklenjene posle. Nadalje ni vedel, za koliko časa mu je bilo izdano delovno dovoljenje in za koliko časa ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj je povedal za oboje napačen podatek. Tudi ni vedel, kdo je pooblaščen za zastopanje družbe, saj je rekel, da je pooblaščen tožnik, čeprav sta dejansko pooblaščena tako tožnik kot on. Tudi ni vedel, pri kateri banki ima družba odprt transakcijski račun in je rekel, da ne pozna delovne in davčne zakonodaje Republike Slovenije ter predpisov s področja socialnega zavarovanja in prav tako ni vedel, kaj pomeni kratica d.o.o. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da A.A. v Republiki Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, zaradi katerega je pridobil delovno dovoljenje, kar predstavlja razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pred izdajo odločbe je v skladu z načelom zaslišanja stranke s svojimi ugotovitvami tožena stranka seznanila tudi tujčevega pooblaščenca C.C. Tožnik v tožbi navaja, da želi A.A. opravljati pošteno delo na območju Republike Slovenije, tu je registriral družbo z omejeno odgovornostjo in pridobil delovno dovoljenje, problem pa je nastal pri prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje. A.A. se na zaslišanju res ni odrezal dobro, saj resnično ne pozna slovenske zakonodaje, to pa ni zadosten razlog, da ne sme opravljati dejavnosti v Sloveniji. Povezal se bo z računovodskim servisom, ki bo vodil poslovne knjige ter ga obveščal in poučil o slovenski zakonodaji. Predlaga, naj sodišče preveri pravilnost postopka in izdane odločbe. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki je bil v času izdaje izpodbijane odločbe v uporabi, je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev iz odločbe tožene stranke. Iz zapisnika o zaslišanju tujca sicer po oceni sodišča ne izhaja, da bi šlo za očitno razhajanje v izjavah, ker je tujec enkrat rekel, da bo delal kot mojster - krovec, drugič kot delovodja, saj je oboje združljivo. Sodišče tudi ugotavlja, da je tujec pravilno povedal, da je 100% lastnik družbe, v ostalem delu pa se sodišče strinja z ugotovitvami tožene stranke, da tožnik nekaterih bistvenih podatkov v zvezi s svojo družbo ni vedel, čeprav bi jih kot 100% lastnik in hkrati direktor družbe moral vedeti. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tujec ni vedel imena družbe, s katero ima B. d.o.o. že sklenjene posle, ni vedel pravilnega podatka, za koliko časa mu je bilo izdano delovno dovoljenje in za koliko časa ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni vedel, da je tudi sam pooblaščen za zastopanje družbe, ni vedel, pri kateri banki ima družba odprt transakcijski račun, rekel je, da ne pozna delovne in davčne zakonodaje Republike Slovenije ter predpisov s področja socialnega zavarovanja in prav tako ni vedel, kaj pomeni kratica d.o.o. Glede na to, da je tujec 100% lastnik podjetja in hkrati direktor, bi tudi po mnenju sodišča moral vedeti vsaj nekaj najosnovnejših stvari, da bi s tem izkazal, da je njegov namen bivanja res zaradi dela. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je možno nepoznavanje slovenske zakonodaje urediti s storitvijo računovodskega servisa, kajti če je nekdo 100% lastnik in direktor podjetja, mora poznati vsaj osnove delovne in davčne zakonodaje ne glede na to, da bo tovrstne storitve opravljal računovodski servis.

Sodišče še pripominja, da sicer nepoznavanje posamezne značilnosti tujčevega podjetja, če bi šlo zgolj za nepoznavanje ene od teh, še ne bi moglo biti podlaga za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Vendar gre tu za nepoznavanje več zadev, povezanih s tujčevim podjetjem in sodišče meni, da če je tujec 100% lastnik in direktor podjetja, bi moral vedeti vsaj osnovne podatke. Tožena stranka je zato pravilno pojasnila, zakaj po njenem mnenju obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne namerava pridobiti dovoljenja skladno z namenom, zaradi katerega je tožnik zanj zaprosil za dovoljenje, saj bi sicer vedel osnovne podatke o podjetju, katerega lastnik in direktor je.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.