Jedro

Zavarovancu toženke (vozniku) res ni mogoče očitati neskrbnosti oziroma krivde za nesrečo in tudi ne tega, da bi se posledicam tožnikovega dejanja moral in mogel izogniti. Vendar pri objektivni odgovornosti ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek, pa tudi neizogibnost (kot ena izmed predpostavk za razbremenitev odgovornosti) sama po sebi še ni dovolj. Če oškodovančevo dejanje ni (bilo) nepričakovano, ni popolne oprostitve odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za povračilo premoženjske škode (znesek 1.251,88 EUR).

Reviziji v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za povračilo nepremoženjske škode (znesek 32.131 ,53

EUR), se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka tako spremeni, da se glasi: „Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: Odškodninski zahtevek tožeče stranke je po podlagi utemeljen do 20 %.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.“ Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 16. 6. 2004, ko ga je pri prečkanju regionalne ceste zadel osebni avtomobil. 2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženka do višine 30 % odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči 16. 6. 2004, za preostalih 70 % pa se zahtevek po temelju zavrne. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče odloči, da je toženka za uveljavljano škodo odgovorna v obsegu 70 %, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da o tožbenem zahtevku odloči še po višini. Presoja pritožbenega sodišča, da je za obravnavani škodni dogodek izključno odgovoren tožnik, in sicer zaradi neodgovornega in nerazumnega ravnanja, ki ga zavarovanec toženke ni mogel pričakovati, temelji na nepravilni dokazni oceni. Po tej naj bi tožnik verjetno pritekel iz prehoda v živi meji in skočil na cesto pred vozilo toženkinega zavarovanca. Tako sta namreč izpovedala zavarovanec in njegova sopotnica v avtu, zaslišana kot priči, pri čemer sodišči nižjih stopenj nista zavzeli nobenega konkretnega stališča do tožnikovega opisa nezgode, ki se bistveno razlikuje od izpovedb omenjenih prič. Izvedeni dokazi ne omogočajo, da bi sodišče lahko z gotovostjo oziroma visoko stopnjo prepričanja zaključilo, da je nesrečo zakrivil tožnik. Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Poudariti je tudi treba, da je toženkin zavarovanec, ki je kot upravljavec nevarne stvari objektivno odškodninsko odgovoren, vozil s prekoračeno hitrostjo. Nezgoda se je pripetila sredi delovnega tedna, ob 16. uri, to je v času povečanega prometa. Pešci na cesti in njihova ravnanja ali opustitve v naselju nikakor ne morejo biti nekaj povsem nepričakovanega, čemur se ne bi dalo izogniti. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je bilo tožnikovo ravnanje za zavarovanca toženke popolnoma nepričakovano in se mu ni mogel izogniti oziroma ga odvrniti. Zaradi visoke žive meje ob robu vozišča in stanovanjskih hišah bi moral voziti skrajno previdno in predvsem zaradi nepreglednosti prilagajati hitrost; moral in mogel bi pričakovati, da tudi izza žive meje lahko priteče na cesto otrok ali domača žival in povzroči nevarno prometno situacijo. To so v naselju povsem pričakovani in predvidljivi dogodki. Visoka živa meja, ki raste ob cestišču v stanovanjskem naselju, predstavlja za voznike motornih vozil prometno past, zato morajo voziti s povečano pazljivostjo in z nižjo hitrostjo od dovoljene, da z defenzivno vožnjo in preventivnim ravnanjem preprečijo prometno nezgodo oziroma vsaj omilijo njene posledice.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za povračilo premoženjske škode (znesek 1.251,88 EUR), ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Tožnik z revizijo izpodbija tako odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo kot tudi odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi takrat, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela obravnavane pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, znaša 1.251,88 EUR. Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

7. V preostalem (dovoljenem) delu je revizija delno utemeljena.

8. Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je treba premikajoče se motorno vozilo v tem odnosu šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ).

Objektivno odgovorni subjekt se (lahko) v celoti razbremeni odgovornosti le, če (razen višje sile /vis maior/ – prvi odstavek 153. člena OZ) dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno,(1) oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme in zato vsebino pravnih standardov, s katerimi so definirani, ozko razlagati.(2) V sodni praksi(3) in pravni teoriji(4) velja enotno stališče, da je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano, objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne (odškodninske) odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti.(5) Zato se pri tem ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, temveč, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če objektivno odgovorni subjekt te izključevalne okoliščine ne dokaže, se svoje odgovornosti – ob predpostavkah iz tretjega odstavka 153. člena OZ – lahko razbremeni le deloma.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan v prometni nezgodi 16. 6. 2004, ko je vanj ob prečkanju regionalne ceste Brežice -Krško izven prehoda za pešce v naselju ... trčil toženkin zavarovanec, ki je z osebnim avtomobilom pripeljal iz smeri Brežic; tožnik je na vozišče stopil z voznikove desne strani nenadoma, po tem, ko je po svojem zemljišču prišel do odprtine v živi meji in skozi njo na pločnik, ter začel s prečkanjem, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori; najbližji prehod za pešce je bil oddaljen približno 130 metrov (nazaj proti Brežicam); preglednost vozišča v smeri, iz katere je pripeljal toženkin zavarovanec, je bila več kot 150 metrov, hitrost njegove vožnje je bila 52,5 km/h, največja dovoljena hitrost je bila 50 km/h, nezgodo pa bi lahko preprečil, če bi vozil manj kot 40 km/h; alkoholimetrična analiza je pri tožniku pokazala 0,37 do 0,40 g/kg alkohola v krvi, alkotest pri vozniku pa je bil negativen; prometna nesreča se je zgodila ob 16.05, vreme je bilo lepo, vidljivost dobra; na desni strani ceste so hiše, vendar dostopi do njih niso urejeni v območju trčenja, saj hiše stojijo za živo mejo, ob kateri je 1,10 metra širok pločnik, ki se na tej strani konča približno na mestu, kjer je prišlo do trčenja, na levi strani, kjer ni hiš, pa se pločnik na tem mestu začne; približno 1 meter široka odprtina v živi meji iz smeri, iz katere je pripeljal toženkin zavarovanec, ni vidna; v času prometne nezgode na pločniku ni bilo pešcev; voznik je pričel z zaviranjem in umikanjem v levo takoj, ko je pešca zaznal, vendar trčenja ni mogel preprečiti. Na takšno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano, revidentove navedbe, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, pa (lahko) pomenijo zgolj izpodbijanje tega in so zato neupoštevne (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je pritožbeno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje zmotno normativno konkretiziralo pravni standard nepričakovanosti oškodovančevega dejanja. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu, med katerimi izstopata zlasti čas in kraj obravnavane prometne nesreče (delovni dan ob 16.05, naselje, neposredna bližina stanovanjskih hiš na eni strani ceste, konec pločnika na eni strani vozišča in njegov začetek na nasprotni), po presoji revizijskega sodišča izključujejo nepričakovanost dejanja, kakršno je bilo tožnikovo. Posebej je treba poudariti, da v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti.(6) Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. To, da pešec sredi (delovnega) dneva v naselju, in sicer tam, kjer se pločnik na eni strani ceste konča in na njeni nasprotni strani začne, pri čemer v bližini ni prehoda za pešce,(7) to prečka, ni nekaj povsem neobičajnega, izrednega, skratka nepričakovanega. Takšno dejanje ni (objektivno) nepredvidljivo niti tedaj, ko je storjeno v okoliščinah, kot so ugotovljene v konkretnem primeru, ko je tožnik s pločnika stopil praktično neposredno pred avtomobil toženkinega zavarovanca. Glede na stališče, ki izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje zavarovanca toženke v konkretnih okoliščinah zadosti skrbno, saj naj od voznika ne bi bilo mogoče zahtevati vožnje z bistveno nižjo hitrostjo od dovoljene, da bi preprečil trčenje, do katerega pride zaradi nepremišljenega ravnanja pešca, je treba opozoriti, da nepričakovanost ni isto kot nepreprečljivost ali neizogibnost. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati neskrbnosti oziroma krivde za nesrečo in tudi ne tega, da bi se posledicam tožnikovega dejanja (upoštevaje merilo skrajne skrbnosti) moral in mogel izogniti. Vendar pri objektivni odgovornosti ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek – zanjo je značilno, da krivda ni predpostavka za njen obstoj, zato jo zakon poimenuje kot „škoda ne glede na krivdo“ (primerjaj drugi in tretji odstavek 131. člena OZ) –,(8) pa tudi neizogibnost (kot ena od predpostavk za oprostitev odgovornosti) sama po sebi še ni dovolj. Če oškodovančevo dejanje ni (bilo) nepričakovano, ni popolne oprostitve odgovornosti.

11. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da uporaba drugega odstavka 153. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev, kar pomeni, da se toženka oziroma njen zavarovanec v skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ svoje odgovornosti lahko razbremeni zgolj delno. Vrhovno sodišče opozarja, da se prispevek oškodovanca k nastanku škode, o katerem govori navedena določba, ugotavlja po načelu vzročnosti; pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Podlago (predpostavke) za (delno) razbremenitev odgovornosti (objektivno) odgovorne osebe določa 171. člen OZ. Ta za primere, kakršen je tudi konkretni, ko ni mogoče (natančno) ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, v drugem odstavku določa, da sodišče odškodnino prisodi ob upoštevanju (vseh) okoliščin primera. Pri tem je bistven pomen (povečane) nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo (samo po sebi), pomembno je nadalje vrednotenje pomena (teže) oškodovančevega nepravilnega ravnanja (gledanega objektivno) kot (so)vzroka nesreče, poleg tega pa je treba pri tej presoji kot dodatni okoliščini upoštevati tudi skrbnost ravnanja imetnika motornega vozila in skrbnost ravnanja oškodovanca.(9) Če je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi neskrbno ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, to še dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka oškodovanca. Velja tudi nasprotno: če je oškodovanec poleg tega, da je bilo njegovo nepravilno ravnanje (objektivno) pomemben vzrok za nastanek škode, ravnal tudi neskrbno,(10) to še dodatno vpliva na povečanje njegovega prispevka v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ.

12. Vrhovno sodišče poudarja, da iz zgoraj povzetih relevantnih dejanskih ugotovitev izhaja, da voznik – zavarovanec toženke razen s tem, da je imetnik nevarne stvari, in je zato v izhodišču podana njegova objektivna odškodninska odgovornost, sicer s svojim ravnanjem ni v ničemer (dodatno) prispeval k nastanku škode. Njegova malenkostna prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V konkretnem primeru je torej treba oceniti, kakšen pomen je imelo za nastanek škode nepravilno ravnanje tožnika v primerjavi z nevarnostjo, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo ob sicer pravilnem in skrbnem ravnanju voznika (zavarovanca toženke). Nobenega dvoma ni, da (je) tožnikovo aktivno ravnanje pomeni(lo) odločilen prispevek k nastanku obravnavanega škodnega dogodka; voznik ni imel nobene možnosti, da bi se izognil trčenju in preprečil nastanek škode. Tožnik je s pločnika stopil praktično neposredno pred njegov avtomobil, pri čemer sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da bi glede na preglednost vozišča v smeri, iz katere je pripeljal toženkin zavarovanec (150 metrov), v času, ki ga je ta potreboval, da je z ugotovljeno hitrostjo prevozil to razdaljo, lahko (varno) prečkal celotno širino vozišča kar dvakrat. Poleg tega je tožnik v konkretnem primeru ravnal zelo tvegano in hudo malomarno. (Regionalno) cesto je prečkal zunaj prehoda za pešce, ne da bi se pred tem kakorkoli prepričal, če to lahko stori varno (kršitev osmega odstavka 84. člena ZVCP, primerjaj tudi drugi odstavek 20. člena istega zakona);(11) obravnavani nesreči bi se lahko z najosnovnejšo skrbnostjo in previdnostjo zlahka izognil. Navedeno je treba vrednotiti tudi z upoštevanjem načela zaupanja (prvi odstavek 2. člena ZVCP); (tudi) voznik kot imetnik nevarne stvari (lahko) upravičeno pričakuje, da bodo drugi kot udeleženci v prometu spoštovali predpise. Vrhovno sodišče ocenjuje, da – upoštevajoč vsa zgoraj obrazložena izhodišča – pravilna uporaba tretjega odstavka 153. člena in drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da je odškodninski zahtevek tožnika po podlagi utemeljen do 20 %; 80 % je namreč k nastanku obravnavane prometne nesreče prispeval sam.

13. Vrhovno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Glede na to, da je pravnomočna sodba vmesna in bo končni pravdni uspeh strank odvisen tudi od odločitve o utemeljenosti odškodninskega zahtevka po višini, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega in pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila („izključnost vzroka“ ), in da se posledicam dejanja oškodovanca ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Dokazati mora tudi, da je bilo oškodovančevo dejanje nepričakovano.

Op. št. (2): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, 29. in 30. 6. 1987, Poročilo VSS, št. 1/87, str. 21. Op. št. (3): Primerjaj vmesni sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004 in II Ips 556/2006 z dne 29. 1. 2009 ter sklep istega sodišča II Ips 700/2007 z dne 25. 11. 2010. Op. št. (4): Primerjaj D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 868. Op. št. (5): Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, zaradi česar bi bil neposredno prizadet smisel objektivne odgovornosti.

Op. št. (6): Takšna dejanja so torej za odškodninsko pravo manj pomembna od potencialno povečane nevarnosti za življenje, zdravje in premoženje ljudi, ki jo prinaša nevarno obratovanje z motornim vozilom; vzrok škode je vendarle to nevarno delovanje, brez katerega škode ne bi bilo. Revizijsko sodišče opozarja, da je zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), obvezno – primerjaj 2. točko prvega odstavka 1. člena in 2. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Pri tem velja pojasniti, da uzakonitev obveznega zavarovanja vedno pomeni, da je po mnenju družbe oziroma zakonodajalca neka stvar tako nevarna, da je treba riziko njene uporabe socializirati. Zakonodajalec poskrbi za oškodovance tako, da vpelje obvezno zavarovanje odgovornosti tistih oseb, ki imajo korist od uporabe določenih stvari. V ospredju je torej varstvo oškodovanca, varstvo povzročitelja škode (zavarovanca) pred odškodninskimi zahtevki (preprečitev zmanjšanja njegovega premoženje zaradi plačila odškodnine) je zgolj podredno. Logična posledica ideje, po kateri je (obvezno) zavarovanje odgovornosti institut v korist oškodovanca, je tudi ureditev direktne tožbe proti zavarovalnici (actio directa; primerjaj 965. člen OZ), s čimer se pospeši postopek povračila škode.

Op. št. (7): Dodati velja, da mora pešec prečkati vozišče na prehodu za pešce (zgolj) v primeru, če je ta od njega oddaljen manj kot 100 metrov (sedmi odstavek 84. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP), v konkretnem primeru pa je bil oddaljen 130 metrov.

Op. št. (8): Objektivna (odškodninska) odgovornost ne temelji na odgovornosti za protipravno ravnanje, temveč na odgovornosti za vzrok (zato tudi kavzalna odgovornost); njen izvor je (med drugim) v objektivnih okoliščinah na strani oškodovalca, ki se tičejo vezi med njim in nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Je posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati. Tako kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka navadno kar obsežne škode.

Op. št. (9): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1993, Poročilo VSS, št. 1/93, str. 18. Op. št. (10): Pri odraslih oškodovancih je merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.

Op. št. (11): Tožnik je torej ravnal v nasprotju s pravilom, ki je določeno prav zaradi zagotavljanja varnega odvijanja prometa. ZVCP uvrščamo med tako imenovane varnostne predpise, ki določajo (vsaj) minimalni standard dolžne skrbnosti subjektov, katerih ravnanje urejajo.