Jedro

S sodbama prve in druge stopnje ni bilo sojeno izven ali preko zahtevka, temveč je bilo odločeno o zahtevku, kakršnega je uveljavljala tožeča stranka. Ker je bilo z izpodbijanima sodbama toženi stranki naloženo tolarsko plačilo, s predhodno pravnomočno sodbo pa je bilo razsojeno o plačilu v tuji valuti, ne gre za odločanje o že razsojeni stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 196.000 DEM z obrestmi po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge v DEM na vpogled od 8.10.1992 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Sodba ugotavlja, da je tožnik izročil tožencema v letu 1989 v več obrokih skupaj 196.000 DEM v zvezi z nameravanim odkupom deleža v podjetju C. S. Pogajanja niso uspela, zato sta se toženca zavezala prejeti denar vrniti. To izhaja iz potrdila z dne 7.11.1989. Proti tej sodbi se je pritožil prvi toženec. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori je ugotovilo, da tožnik s spremenjenim zahtevkom uveljavlja tolarsko protivrednost zneska 196.000 DEM, ne pa, kot navaja pritožba, da zahteva plačilo v tuji valuti.

Proti tej sodbi vlaga prvi toženec revizijo. Navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik v zadnji vlogi modificiral tožbeni zahtevek tako, da je zahteval plačilo glavnice 196.000 DEM z 10 % obrestmi od 8.11.1989 dalje. Sodišče je odločilo izven in preko zahtevka, ko je obsodilo toženi stranki na plačilo zneska 196.000 DEM v tolarski protivrednosti. Sklicuje se na 2. člen Zakona o pravdnem postopku, po katerem sodišče odloča v mejah zahtevka, in na 186. člen, ki določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Sodbi druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so njeni razlogi o tem, kakšen je bil zahtevek, v nasprotju z vsebino zahtevka. Sodba druge stopnje tudi ni obrazložena v zvezi s pritožbenima očitkoma, da gre za razsojeno stvar in da je zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči in drugi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo z dne 8.10.1992 primarno uveljavljala plačilo zneska 280.442 DEM in s podrejenim zahtevkom tolarsko protivrednost tega zneska po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Zahtevek za plačilo v tuji valuti je bil pravnomočno zavrnjen (sodba prve stopnje z dne 20.4.1994 in sodba druge stopnje z dne 1.3.1995). Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom z dne 23.4.1998 zavrnilo revizijo, ki se je nanašala na primarni zahtevek, razveljavilo pa je odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka. Od tedaj dalje je tekla pravda samo še o zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti zneska 280.442 DEM. Z vlogo z dne 7.10.1998 je tožeča stranka spremenila zahtevek s pojasnilom, da odpravlja nejasnost glede obresti, ki jih vsebuje znesek 280.442 DEM. Navedla je, da zaradi jasnosti postavlja zdaj tožbeni zahtevek tako, "da zahteva plačilo 196.000 DEM v SIT protivrednosti z 10% obrestmi od 8.11.1989 dalje do plačila". Tožbeni zahtevek vsebuje samo znižan znesek v nemških markah in zamudne obresti, ne omenja pa plačila v tolarski protivrednosti. Obe sodbi sta spremembo zahtevka razumeli tako, da se nanaša samo na višino vtoževanega zneska: namesto prejšnih 280.442 DEM na sedanjih 196.000 DEM, medtem ko omejitev na plačilo v tolarjih ni bila spremenjena. Sodišče druge stopnje je to utemeljilo s sklicevanjem na izrečno navedbo pripravljalnega spisa in na dosedanji potek postopka. Izostanek navedbe tolarske protivrednosti v zahtevku je štelo kot redakcijsko napako.

Iz dotedanjega poteka postopka in iz navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 7.10.1998 sledi, da tožeča stranka ni spremenila zahtevka tako, da bi namesto tolarske protivrednosti zahtevala plačilo v tuji valuti, temveč da je le znižala znesek devizne glavnice zato, ker je na drugačen način uveljavljala zamudne obresti. Spremenila je znesek devizne glavnice ter obrestno mero in čas teka obresti, ni pa spremenila zahtevka tako, da plačila ne bi več uveljavljala v tolarjih. Upoštevati je treba, da je bil zahtevek za plačilo v tuji valuti že pravnomočno zavrnjen in da je postopek tekel samo še o zahtevku za plačilo v tolarjih. Sprememba zahtevka, po katerem bi tožnik uveljavljal plačilo v tuji valuti, glede na dotedanji potek postopka ne bi imela nobenega smisla. Tak zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bil v nasprotju z določili Zakona o denarni enoti Republike Slovenije in Zakona o Banki Slovenije. Predvsem pa je jasna navedba v pripravljalnem spisu z dne 7.10.1998, s katero tožeča stranka pojasnjuje razloge za spremembo zahtevka. Iz te navedbe izhaja, da tožeča stranka vztraja pri plačilu v tolarski protivrednosti valutnega zneska in da spreminja zahtevek zato, da odstrani nejasnost glede obresti.

Glede na navedeno je stališče sodbe druge stopnje pravilno. Tožeča stranka je spremenila zahtevek, vendar ga ni spremenila glede tega, da uveljavlja tolarsko plačilo v tuji valuti izražene glavnice.

Iz navedenega sledi, da s sodbama prve in druge stopnje ni bilo sojeno izven ali preko zahtevka, temveč je bilo odločeno o zahtevku, kakršnega je uveljavljala tožeča stranka. Ker je bilo z izpodbijanima sodbama toženi stranki naloženo tolarsko plačilo, s predhodno pravnomočno sodbo pa je bilo razsojeno o plačilu v tuji valuti, ne gre za odločanje o že razsojeni stvari. Valutna klavzula je dovoljena (5. člen Zakona o deviznem poslovanju Ur.l. RS 1/91), zato v tuji valuti navedena glavnica, plačljiva v tolarjih, ni v nasprotju z veljavnimi predpisi. Ko je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s sojenjem izven zahtevka, je s tem hkrati rešilo tudi ostala pritožbena ugovora. O odločanju o razsojeni stvari in o odločanju v nasprotju z monetarnimi predpisi bi bilo namreč mogoče govoriti tedaj, če bi sodišče odločalo o zahtevku za plačilo v tuji valuti. Ker o tem ni odločalo, navedenih kršitev ni.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).