Jedro

Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača znesek 4.347,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2015 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 30. 3. 2013 do 27. 3. 2015 je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnici v istem roku povrne stroške postopka v višini 668,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po prepričanju toženke je odločitev sodišča materialno pravno zmotna. Navaja, da opravila, katerim se pripadniki ne bi mogli izogniti doma, ne pomenijo kršitve pravice tožnice do počitka. Krajši sestanki in priprave na naslednji delovni dan, so "odraz" narave nalog na misiji in enako velja tudi za nujo po stalni dosegljivosti. Toženka poudarja, da je potrebno konkretni spor presojati v "luči" namena in cilja tožnikove (pravilno: tožničine) misije, saj imajo pripadniki zaradi posebnosti delovnega časa, te omejitve kompenzirane v višji plači. Toženka poudarja, da so morebitni sestanki pomenili zgolj informacijo v zvezi z delom naslednjega dne, kar pa ni kršitev pravice do tedenskega počitka. Prav tako nošenje uniforme ne pomeni, da je tožnica delala. Enako velja za obvezno nošenje telefona, ki je pomemben predvsem iz razloga varnosti. Tožnica sodišču ni znala pojasniti, kaj je na konkreten dan, to je na dan, ko naj bi bila na počitku, dejansko delala. Izpovedala je le o nalogah dodeljenih s strani poveljnika kontingenta in poveljnice A.. Sodišče je svojo odločitev oprlo le na izpovedi tožnice in prič, ki jih je predlagala tožnica, ni pa upoštevalo izpovedi prič tožene stranke. Tako bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo izpovedi prič B.B. in C.C. le za obdobje, ko sta nadomeščala poveljnika in ne za čas celotne misije, za preostalo obdobje, pa sta relevantni pričanji oz. pisni izjavi poveljnice A. D.D. in poveljnika kontingenta E.E., iz katerih izhaja, da je bil tožnici tedenski počitek zagotovljen.

3. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

4. Tožnica v tem sporu zahteva odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v času, ko je bila kot pripadnica stalne sestave Slovenske vojske napotena na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN v času od 24. 9. 2012 do 31. 3. 2013. Delo je opravljala na formacijski dolžnosti višji vojaški uslužbenec. V času misije, to je v tednih, ki jih je navedla, pri čemer je upoštevala, da je bila od 17. 1. 2013 do 2. 2. 2013 na posebnem misijskem dopustu, ni mogla izkoristiti 23 dni pripadajočega ji tedenskega počitka.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica postavljena na dolžnost pravnice v A. (A.). Na podlagi izpovedi prič, ki so delale skupaj s tožnico in so njeno delo poznale, C.C., F.F. in B.B. ter tožničine izpovedi, je ugotovilo, da je tožnica poleg dela, ki ga je opravljala na tej dolžnosti opravljala tudi skupne naloge A., kot so dežurstva (za pripadnike A. 24/7), sestanki, spremstva, organizacije prireditev, aktivnosti, ves čas je morala biti dosegljiva preko telefonskih in radijskih zvez, svetovala je pripadnikom SVNKON po vseh bazah, sodelovala pri izvedbi predčasnih volitev, skrbela za status prevajalke SVNKON, fotografiranje dogodkov in njihovo objavo na spletu, vodila pa je tudi evidence o dopustih. Tožnica je v času misije imela službeni telefon, da je bila na razpolago nadrejenim in da je bila dosegljiva za vprašanja vojakov. Sodišče prve stopnje se je v točki 19 obrazložitve sodbe opredelilo do pisnih izjav prič D.D. in E.E., iz katerih izhaja, da je bil tožnici, tako kot ostalim, omogočen tedenski počitek.

6. V točki 20 obrazložitve je ugotovilo, da je toženka le pavšalno navajala, da je bil tožnici omogočen tedenski počitek, vendar pa tega ni uspela dokazati. Toženka namreč ni vodila evidenc o izrabi delovnega časa v času, ko je bila tožnica na misiji. Zato je ugotovilo, da tožnica ni koristila 23 dni tedenskega počitka, in ji pripada odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka. To je izračunalo na podlagi plače tožnice v višini, ki med strankama ni bila sporna, ob upoštevanju urne mesečne postavke (174 ur - 23,263 EUR) in 8 urnega delovnega dneva, dosodilo pa ji je tudi zakonske zamudne obresti, ob upoštevanju ugovora zastaranja tožene stranke, od 28. 3. 2015 dalje do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Skladno z drugim odstavkom 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere.

8. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

9. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

10. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni imela niti enega dne prostega v trajanju 24 ur, saj je morala biti preko službenega telefona na razpolago tako nadrejenim kot tudi pripadnikom SVNKON v drugih bazah za dajanje pravnih nasvetov. Tožnica se je morala udeleževati obveznih sestankov. Obveznost sestankov pa pomeni, da gre za ukaz, da se pripadnik sestanka mora udeležiti. Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009) v točki 55 določajo, da je dolžnost vojaških oseb poslušnost do nadrejenih. Posledica je obveza, da se ukaz izvrši brez ugovarjanja, po točki 62 pa podrejeni izvrši ukaz tudi, če ne razume njegovega širšega pomena ali namena. Po točki 63 vojaške osebe izvršujejo ukaze brez ugovarjanja, popolno, dosledno, pravilno in pravočasno. Navedeno pomeni, da so pripadniki SV dolžni ukaze izvrševati tudi na mirovnih misijah, zato se je tožnica sestankov morala udeležiti. Pri tem ni pomembno, koliko časa je trajal sestanek in tudi ni pomembno trajanje posameznega klica, bistvo je, da tožnici ni bil zagotovljen tedenski počitek v trajanju 24 ur nepretrgoma.

12. Nadalje ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb, da je obvezno nošenje telefona namenjeno zgolj varnosti pripadnika. Tožnica je morala nositi službeni telefon iz razloga, da je bila v vsakem času na razpolago predpostavljenim in pripadnikom SVNKON tudi v drugih bazah, tako da v njenem primeru telefon ni bil namenjen zgolj zagotavljanju njene varnosti, ampak opravljanju njenega dela ves čas, ko je bila na misiji.

13. Tožnica je trdila, da v tednih, ki jih je natančno navedla že v tožbi, ni imela niti enega dne tedenskega počitka. Tožena stranka bi zato morala določno navesti, v katerem izmed navedenih tednov je tožnica koristila tedenski počitek. Tega ni storila, zato svojega dokaznega bremena ne more prevaliti na tožnico, ki da bi morala navesti, kaj točno je na dan tedenskega počitka delala. Tožnica ni izpovedovala le o nalogah, dodeljenih s strani poveljnika kontingenta in poveljnice A., kot trdi tožena stranka v pritožbi, ampak o vseh nalogah, ki jih je kot pravnica A. dejansko opravljala. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do pisnih izjav prič D.D. in E.E., ki pa jima ni verjelo, saj toženka ni predložila niti evidenc o izrabi delovnega časa, priči pa tudi nista pojasnili, na katere dneve je bil tožnici omogočen tedenski počitek. Priči B.B. in C.C. sicer nista bili tožnici ves čas nadrejeni, vendar pa sta njeno delo poznali, saj je imela B.B. kot namestnica poveljnika kontingenta vpogled v tožničino delo, prav tako pa je imel vpogled v njeno delo tudi C.C., namestnik poveljnice A..

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je potrebno konkretni spor presojati v "luči" namena in cilja misije, saj imajo pripadniki zaradi posebnosti delovnega časa omejitve kompenzirane v višji plači, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišče prve stopnje, da tedenskega počitka ni mogoče kompenzirati z višjim plačilom.

15. Sodišče prve stopnje je tako pravilno dosodilo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka in tožnici tudi pravilno dosodilo zakonske zamudne obresti glede na ugovor zastaranja tožene stranke.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.