Jedro

Tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa tožnikovo zahtevo s sklepom pravilno zavrgla na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: Sklad) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) in prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... in ... zavrgel kot prepozno. V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zahtevo za verifikacijo oddal priporočeno na pošti dne 30. 5. 2018, kar pomeni, da je bila zahteva vložena po poteku v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), zato jo je tožena stranka v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP kot prepozno zavrgla.

2. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni imela pristojnosti določiti roka za izplačilo denarja, ki je njegova last. S strani sodišča v Strasbourgu ni prejel nobenega obvestila (za vložitev zahteve za verifikacijo). V tem času je bil bolan in je živel na vasi, zato je zahtevo za verifikacijo vložil šele 2018. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno obravnavo.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka obširno povzema ugotovitve konkretnega postopka in poudarja, da je bistvena pravna podlaga v zadevi prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, ki določa, da lahko upravičenec zahtevo za verifikacijo vloži od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, ki jo je tožnik poslal priporočeno po pošti dne 30. 5. 2018, je tožena stranka prejela 4. 6. 2018. K vlogi je priložil fotokopijo obeh deviznih knjižic, za devizno vlogo št. ... pa je predložil tudi pogodbo o vezavi deviznih sredstev z dne 2. 3. 1988. Ker je tožnik zahtevo za verifikacijo oddal prepozno (po poteku predpisanega roka), jo je tožena stranka v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP kot prepozno zavrgla. Tožena stranka pravi, da tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da njegova zahteva ni bila vložena pravočasno, niti ne utemeljuje morebitne nepravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali materialnega prava. Upoštevajoč prvi odstavek 11. člena ZNISESČP lahko namreč tožena stranka vsebinsko odloča zgolj o zahtevah za verifikacijo, ki so bile vložene v obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Gre za materialni rok, za katerega ne morejo veljati pravila ZUP o podaljševanju roka ali možnosti vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na razloge. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... in ....

6. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Pri tem pa so neutemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ni imela pristojnosti določiti roka za izplačilo denarja oziroma za vložitev zahteve. Slednjega namreč ni določila tožena stranka, temveč ZNISESČP, ki je določil način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014. ESČP je namreč z navedeno sodbo Sloveniji naložilo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje (v letu 2015 sprejeti ZNISESČP), da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji, kot tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), pa morajo slednji že po mnenju ESČP izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP in določitev predmetnega roka ni v nasprotju s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Ališić in drugi.

7. Z namenom izvršitve omenjene sodbe Ališić in drugi je zakonodajalec Republike Slovenije določil materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, kateri je upravičencem iz ZNISESČP določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog.1 Gre torej za materialni in s tem prekluzivni rok, zaradi česar tega ni (bilo) mogoče podaljšati. Tak rok veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog, če upravičenec izpolnjuje zakonske pogoje oziroma pogoje iz sodbe v zadevi Ališić in drugi, ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjem v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo, tj. vložitve po izteku navedenega roka, ZNISESČP ne predvideva in tudi tožnik ne omenja, da bi njegove specialne okoliščine bile lahko razlog za upravičeno izjemo, ki bi jo zakonodajalec morel predvideti in urediti v zakonu. Iz tega razloga tudi vložena zahteva tožnika po izteku navedenega roka ni bila pravočasna.

8. S tem v zvezi sodišče ne more šteti za upoštevne pavšalne tožbene navedbe v zvezi z tožnikovo boleznijo in življenjem na vasi, s katerimi tožnik opravičuje zamudo pri vložitvi zahteve za verifikacijo stare devizne vloge. Zgolj v primeru zamude procesnih rokov bi bilo možno vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa v primeru zamude materialnih rokov, za kar gre v konkretnem primeru2. 9. Sodišče tako ugotavlja, da glede na datum prejema priporočene pošiljke s strani tožene stranke (4. 6. 2018, torej po poteku roka, določenega v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP ) oziroma datum oddaje le-te (po 30. 5. 2018) tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa tožnikovo zahtevo s sklepom pravilno zavrgla na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

10. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, izven glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno. Tožnik namreč niti ni prerekal ugotovitve toženke, da zahteve ni vložil pravočasno oziroma v roku iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. Iz tega razloga sodišče ni opravilo glavne obravnave, pri čemer je upoštevalo tudi kriterije iz sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, z dne 6. 11. 2018 (odstavek 190. - 191).

11. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Sodna praksa med materialne šteje tiste, ki so določeni z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice (glej npr. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 63/2012 z dne 5. 12. 2012). 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 353/92 z dne 14. 1. 1993 in Upravnega sodišča opr. št. II U 302/2014 z dne 18. 3. 2015.