Jedro

Tožnik zaradi psihičnih težav od določenega dne dalje ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je zmožen za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče lahko prizna zavarovancu le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu. V konkretnem primeru pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek, ko je tožnik uveljavljal, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter z omejitvami za delo, kot jih je ugotovila izvedenka, od določenega dne dalje. Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek ter ob dejstvu, da tožena stranka v izreku prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožniku ni priznala drugih omejitev pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku poleg omejitev, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje, priznati tudi fizične omejitve, povezane z delom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, ki bo psihično manj zahtevno, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevnega dela z ljudmi od 1. 3. 2010 dalje in od tega dne dalje se mu prizna tudi pravica do delne invalidske pokojnine.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 3. 2011 in z dne 24. 7. 2012 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi, s krajšim 4 urnim delovnim časom od 1. 3. 2010 dalje ter pravico do delne invalidske pokojnine (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila v roku 30 dni ter, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka (III. in IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja pri svojih pripombah, ki jih je podala že v zvezi z mnenjem izvedenke psihiatrinje v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za ugotovitev diagnoze psihoorganskega sindroma v medicinski dokumentaciji ni bilo zadostnih podatkov. Potrebno bi bilo ugotoviti vzročno povezanost med telesno boleznijo in psihičnimi težavami in ne le sočasno pojavljanje obeh. Sama anksiozno depresivna motnja pa ne narekuje potrebe po časovnih razbremenitvah pri delu. Do pripomb, ki jih je tožena stranka podala v postopku pred sodiščem prve stopnje se je na glavni obravnavi sodna izvedenka sicer opredelila, s tem da je posebej opozorila na klinično sliko, ki se je pokazala pri psihiatrični eksploraciji. Iz tega pa je moč zaključiti, da gre za dejstva, ugotovljena na podlagi osebnega pregleda v aprilu 2014, kar je skoraj dve leti po izdaji drugostopenjske odločbe tožene stranke. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Podredno pa tožena stranka opozarja, da je priznanje pravice do premestitve v nasprotju z materialnim pravom in sicer z določbo 91. oziroma 93. člena ZPIZ-1. Pri priznanju časovne razbremenitve gre za pravico do dela (na drugem delovnem mestu) s krajšim delovnim časom po 93. členu ZPIZ-1 in ne za pravico do premestitve, kot je le-ta urejena v 91. členu ZPIZ-1. Zaradi tega tudi obstoji nasprotje med izrekom in navedbami v razlogih sodbe, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri odločitvi tudi izpustilo omejitve v zvezi z delom, ki so bile do sedaj že priznane in priznalo samo omejitve, ki jih je podala izvedenka psihiatrinja (izpuščene so fizične razbremenitve).

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče ni imelo podlage za priznanje časovne razbremenitve kot tudi ne s tem povezanih pravic. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Tožena stranka je res podala pripombe, vendar pa s tem v zvezi ni podala nobenih dokaznih predlogov, zaradi česar sodišče pripomb tudi ni smelo upoštevati. Tožena stranka tudi ne bi smela postavljati vprašanj izvedenki psihiatrinji, saj jo ni predlagala za zaslišanje. Kljub temu pa je izvedenka prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Ocenila je, da je šlo za zmanjšanje tožnikove delovne zmožnosti že v letu 2010. Tožena stranka po zaslišanju izvedenke tudi ni imela nikakršnih pripomb, kar vse je razvidno iz zapisnika. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti niti niso podane kršitve določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Je pa sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje glede priznanja pravic zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 3. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 1996 že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila tudi priznana pravica do zaposlitve na drugo ustrezno delo, kot delavec pri strojnem pranju in pakiranju gumijastih izdelkov za farmacijo, s polnim delovnim časom od 26. 11. 1996 dalje. 17. 8. 2010 pa je bil podan predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidu, ki je že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti je nove pravice mogoče priznati v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Ali je prišlo do takšnih sprememb je sodišče razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B.. Iz mnenj tako ortopeda kot internista izhaja, da pri tožniku ni prišlo do bistvenih sprememb, ter da je v okviru III. kategorije invalidnosti v polnem delovnem času z določenimi omejitvami še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo kot naprimer delo vratarja s polnim delovnim časom. Specialistka psihiatrinja pa je menila, da je tožnik zaradi intenzivne simptomatike anksiozno depresivne motnje in psihoorganske motnje, ki se je razvila ob številnih telesnih zdravstvenih težavah, sposoben opravljati psihično manj zahtevno delo s sledečimi omejitvami: brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času, brez zahtevnega dela z ljudmi, v skrajšanem 4 urnem delovnem času. Delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % od 17. 2. 2010 dalje, ko je bila taka ocena strokovno argumentirana tudi s strani lečeče psihiatrinje. Sodna izvedenka je tudi zaslišana na glavni obravnavi podrobno pojasnila svoje ugotovitve, ki jih je podala tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika, vendar pa je pri tem tudi upoštevala obstoječo medicinsko dokumentacijo. Psihoorgansko motnjo je v vsej njeni intenzivnosti ugotovila s psihiatričnim pregledom, kjer se je pokazalo, da je tožnik izjemno hitro utrudljiv, da ne vzdrži daljšega časa miselne zbranosti in da svoje anksioznosti ob neki miselni dejavnosti ne zmore obvladovati. Bil je tudi že hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici C.. Oceno o njegovi zmanjšani delovni zmožnosti je podala s poudarkom skrajšanja obdobja, ko se je sposoben ustrezno in polno vključiti v svoje delovne naloge. Pri tem ni videla potrebe, da bi bilo potrebno ugotavljati vzročno povezanost med telesno boleznijo in psihičnimi težavami, saj ugotovitev vzročne povezanosti ne bi v ničemer spremenila obstoja bolezni pri tožniku oziroma ugotovitve njegove delovne zmožnosti. Izvedenka je tudi pojasnila, da je glede na anamnestične podatke ter izvide iz PB C. in naravo razvijanja takih zdravstvenih motenj ocenila, da je do zmanjšanja tožnikove delovne zmožnosti prišlo že v letu 2010, pri čemer je upoštevala tudi mnenje lečeče psihiatrinje.

Gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki je preučila tako medicinsko dokumentacijo v spisu kot tudi tožnika osebno pregledala. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz dodatne obrazložitve, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi izhaja, da so pri tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne omejitve pri delu, kot jih je tudi sama pisno navedla v mnenju, razen tega pa je potrebna tudi časovna razbremenitev in sicer tako, da tožnik delo na drugem delovnem mestu opravlja v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Sodna izvedenka je že na naroku za glavno obravnavo odgovorila na zastavljena vprašanja tožene stranke, ki jih le-ta sedaj ponovno ponavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče meni, da je bilo na vsa zastavljena vprašanja ustrezno odgovorjeno in da ugotovitve sodne izvedenke potrjujejo tudi izvidi v sodnem spisu, saj tudi iz izvidov lečeče psihiatrinje izhaja, da psihično stanje vpliva na tožnikovo delovno zmožnost. Tako iz izvida Psihiatrične bolnišnice C. z dne 3. 11. 2010 (priloga A/6 sodnega spisa) izhaja celo predlog, da bi bilo tveganje za poslabšanje zdravstvenega stanja manjše, če bi bil tožnik invalidsko upokojen. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da je tožnik tesnoben, depresiven in izrazito napet, iz izvida iste bolnišnice z dne 14. 10. 2009 izhaja, da le s težavo zmore delo po 8 ur. Tožnik je bil zaradi psihičnega stanja obravnavan tudi v času od 9. 6. 2008 do 23. 3. 2011, ko je bilo ob ugotovljenih zdravstvenih težavah predlagano zgolj 4 urno delo, enako tudi v izvidu ... z dne 5. 2. 2011. Tako tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik zaradi psihičnih težav od 17. 2. 2010 dalje (izvid lečeče psihiatrinje) ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je zmožen za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je namreč glede tega zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej da tožnik ni več zmožen opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna časovna razbremenitev, je glede priznanja ustrezne pravice potrebno uporabiti določbo 93. člena ZPIZ-1, ki ureja priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V 1. odstavku navedenega člena je namreč določeno, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa imata: - pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in - pravico do delne invalidske pokojnine.

Tudi v tem primeru bo moral delodajalec premestiti takega delavca na drugo delo z omejitvami, torej z ustreznimi razbremenitvami pri delu in s časovno razbremenitvijo, vendar pa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, posebej ureja pravico do premestitve v 91. členu in nanjo veže tudi priznanje pravice do nadomestila v času dela na drugem delovnem mestu (92. člena ZPIZ-1), posebej pa ureja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine (93. člen), s tem, da se delna invalidska pokojnina poveča za 30 % v primeru, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto (1. alineja 3. odstavka 93. člena).

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, lahko sodišče prizna zavarovancu glede na ugotovljeno dejansko stanje le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu. V konkretnem primeru torej pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi. Tak je bil tudi tožnikov tožbeni zahtevek, kot ga je postavil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je uveljavljala, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter z omejitvami za delo, kot jih je ugotovila izvedenka, od 17. 2. 2010 dalje. Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek ter tudi ob dejstvu, da tožena stranka v izreku tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe tožniku ni priznala drugih omejitev pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožniku priznati poleg omejitev, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje, tudi fizične omejitve, povezane z delom.

Pritožbeno sodišče je zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, spremenilo izpodbijano sodbo v 2. točki izreka tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni v ničemer vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.