Jedro

S pravnomočno sodbo je bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno v okviru svoje dejavnosti od določenega dne dalje na temelju II. kategorije invalidnosti. Zato je tožniku zakonito priznana pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine od datuma pravnomočnosti sodbe, saj je bil s tem dnem pravnomočno vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom. Za zakonitost takšne razsoje pravno ni relevantno, da je tožnik še naprej ostal v zavarovanju polni delovni čas, niti da je za takšen obseg zavarovanja plačeval prispevke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo nezakoniti odločbi toženca št. ... z dne 9. 1. 2013 in iste opr. št. z dne 13. 9. 2012 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 24. 9. 2008 dalje, vse dokler bo opravljal delo z delovnim časom, ki ustreza preostali delovni zmožnosti. Hkrati je izreklo, da bo o višini delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter tožniku izplačala zneske delne invalidske pokojnine v 60 dneh ter odškodnino v višini zakonskih zamudnih obrestmi, obračunano od dneva, ko bi posamezni znesek moral biti izplačan do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje (izplačevanja) delne invalidske pokojnine že od 6. 4. 1999 do 23. 9. 2008 in vračilo preveč plačanih prispevkov za 4 ure z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je kot neutemeljen zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka izpodbija ugoditveni del sodbe v I. in II. točki izreka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve tudi tega dela zahtevka.

Glede na to, da gre za samostojnega podjetnika, ni mogoče zavzeti enakega stališča, kot v zadevi Psp 281/2013 z dne 17. 10. 2013. V slednji je šlo za družbenika z omejeno odgovornostjo, ki je bil poslovodna oseba in je bil dejanski začetek dela s krajšim delovnim časom, dokazan z individualno pogodbo o zaposlitvi. Tudi v konkretni zadevi bi moral biti začetek dela s krajšim delovnim časom izkazan z drugimi dokazi in ne zgolj z navedbami tožnika. Vztraja, da tožnik po izdaji sodbe Psp 502/2008 z dne 24. 9. 2008 ni pričel opravljati dejavnosti s krajšim delovnim časom, saj je tudi po 24. 9. 2008 plačeval prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, zato ni podlage za priznanje pravice do izplačila delne invalidske pokojnine od 24. 9. 2008 dalje.

Sodišče naj bi tožnika postavilo v neenakopraven položaj (verjetno mišljen: ugodnejši položaj) z zavarovanci, ki so v obvezno zavarovanje vključeni na podlagi delovnega razmerja. Pri slednjih se za začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine zahteva nova pogodba o zaposlitvi, ki ustreza preostali delovni zmožnosti zavarovanca. Pri samozaposlenih za začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine ni zahtevana nobena predhodna aktivnost, temveč zgolj dejanski pričetek dela s krajšim delovnim časom, ki ga v praksi ni mogoče preveriti.

Hkrati meni, da je zmotno uporabljeno materialno pravo pri dosojeni odškodnini iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Ta bi morala biti omejena do 31. 12. 2012, ko je prenehal veljati ZPIZ-1. S 1. 1. 2013 je namreč začel veljati ZPIZ-2, ki ureditve, kakršno je vseboval 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1 več ne vsebuje, zato naj po 1. 1. 2013 več ne bi bilo pravne podlage za obračun odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilno III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbe sodišča v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima odločilnih razlogov, ni jasna in je sama s seboj v nasprotju. Dokazano je, da je bil v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure, v okviru svoje dejavnosti razvrščen s 6. 4. 1999. Vendar je kljub temu zaradi neprilagojene zakonodaje moral plačevati prispevke za polni delovni čas, čeprav je dejansko delal zgolj 4 urni delovnik. Sam ne more nositi škodljivih posledic dolgih in nekorektnih postopkov tožene stranke.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter nerelevantno sodno prakso. Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel že leta 1999, bi moral biti uporabljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992. Čeprav izpodbijani del sodbe temelji na 159. členu ZPIZ-1 naj pri odločitvi to določilo ne bi bilo upoštevano. Sklicuje se na sodne odločbe Psp 281/2013, VIII Ips 536/2008, VIII Ips 56/2009 in VIII Ips 273/2008. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožnika ne navajata ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena in v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana izključno v 1. odstavku 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Po navedeni določbi ZPIZ-1 se sporna denarna dajatev izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, pa vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovno zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa je glede na pravilni dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, podano tudi v predmetni zadevi.

Ni sporno dejstvo, da je bila s sodbo opr. št. Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008, potrjeno s sodbo Psp 502/2008 z dne 24. 9. 2008, tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno v okviru svoje dejavnosti od 6. 4. 1999 na temelju II. kategorije invalidnosti. Že v navedeni pravnomočni sodbi je bilo izrečeno tudi, da bo o pravici in višini denarne dajatve odločila tožena stranka s posebno odločbo. S sodbo Psp 281/2011 z dne 1. 9. 2011 sta bila zatem zavrnilna upravna akta glede pravice do denarnega nadomestila z dne 7. 1. 2009 in 14. 4. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. Ponovni zavrnilni odločbi iz ponovljenega predsodnega postopka, presojani v tem sodnosocialnem sporu, pa sta z izpodbijano sodbo kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni. Hkrati je tožniku tudi po oceni pritožbenega sodišča zakonito priznana pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 24. 9. 2008 dalje. Torej od datuma pravnomočnosti sodbe z dne 24. 9. 2008, saj je bil s tem dnem pravnomočno vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom. Za zakonitost takšne razsoje pravno ni relevantno, da je tožnik še naprej ostal v zavarovanju polni delovni čas, niti da je za takšen obseg zavarovanja tudi plačeval prispevke.

K pritožbi tožene stranke: V tem pritožbenem postopku več ni mogoče uspešno zatrjevati neizpolnjevanja pogoja za izplačevanje dosojene denarne dajatve, češ da je bil tožnik tudi po 24. 9. 2008 vključen v zavarovanje polni delovni čas, niti da naj bi ostal nerazčiščen dejanski pričetek dela s krajšim delovnim časom. Že v sodbi Psp 281/2011 z dne 1. 9. 2011 je bilo med drugim zavzeto povsem jasno materialnopravno stališče, da pri odločanju o sporni denarni dajatvi ne sme biti odločilno vprašanje, kako je tožnik vključen v zavarovanje, temveč dejstvo dejanskega opravljanja dela. Prav v tej smeri je bilo toženi stranki naloženo, da navedeno dejstvo razčisti v ponovljenem predsodnem upravnem postopku. Ker napotilu ni sledila, niti ni upoštevala materialnopravnega stališča sodišča in je v ponovnem odločanju tožnikov zahtevek ponovno zavrnila z dejanskimi razlogi, kot pred tem v odpravljenih nezakonitih posamičnih upravnih aktih, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovim navedbam, da je s krajšim delovnim časom iz zdravstvenih razlogov delal že celo pred razvrstitvijo v kategorije invalidnosti. Seveda mu je pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine zakonito priznalo največ od datuma pravnomočnosti sodne odločbe, saj je lahko tožnik šele od tedaj dalje realiziral priznane pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi prestale delovne zmožnosti.

Že v drugem ponovljenem predsodnem upravnem postopku je bila namreč tožena stranka v skladu s pristojnostmi in pooblastili, ki jih ima po ZPIZ-1, Zakonu o splošnem upravnem postopku in napotili sodišča v sodbi Psp 281/2011, dolžna razčistiti in ugotoviti dejanski pričetek dela s krajšim delovnim časom. Vendar pa razen dokazov s poizvedbami pri davčnem organu, (ali so za določeno obdobje plačani prispevki in za kakšen obseg zavarovanja) ter pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja (o morebitnem bolniškem staležu), kar samo po sebi ne more biti pravno relevantno, drugih dokazov ni izvedla. Zaradi ponovne pomanjkljivosti predsodnega upravnega postopka, ki je očitno posledica nestrinjanja z materialnopravnim stališčem sodišča, ni razloga, da v ponovnem sojenju o istem predmetu spora, sodišče nebi sledilo tožbenim trditvam tožnika. Še zlasti zato, ker tožena stranka do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v skladu z 212. členom ZPP ni navedla nobenega pravnorelevantnega dejstva, niti ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi izpodbijala navedbe tožnika. Sicer pa prvostopenjsko sodišče logično pravilno zaključuje, da opustitev priglasitve dejanskega števila ur dela po prejemu sodbe Psp 502/2008 z dne 24. 9. 2008, na podlagi katerega bi si tožnik lahko obračunal in plačal samo polovični znesek prispevkov, na pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine ne more vplivati.

Nenazadnje ni jasno oz. je celo samo s seboj v nasprotju toženkino zatrjevanje, da naj bi bili z izpodbijano sodbo samozaposleni postavljeni v neenakopraven položaj (morda je mišljen - ugodnejši položaj) z zavarovanci, ki so v obvezno zavarovanje vključeni na podlagi delovnega razmerja. Navedenih statusov namreč ni mogoče enačiti, saj samozaposleni sami s seboj ne sklepajo pogodb o zaposlitvi. Prav zaradi enakega obravnavanja samozaposlenih, torej v konkretnem primeru tudi tožnika z zavarovanci, ki so vključeni v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja in zato lahko realizacijo pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti izkazujejo s formalnopravnimi akti, (kot je pogodba o zaposlitvi), je z izpodbijano sodbo zakonito priznana pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Takšna razsodba je zakonita ne glede na to, da za realizacijo pravice do dela s krajšim delovnim časom ni nobenega formalnega akta, niti se tožnik v zavarovanje ni prijavil za krajši - polovični delovni čas 4 ure dnevno. Neenakih statusov seveda ni mogoče obravnavati enako, niti tožniku odrekati pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti zgolj zaradi neurejenega statusa zavarovanca v skladu z preostalo delovno zmožnostjo. Sicer bi bilo zaradi izvrševanja zakonskih pooblastil, ki jih ima tožena stranka kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, utemeljeno pričakovati, da bi celo po uradni dolžnosti sprožila postopek za uskladitev obveznega zavarovanja na časovni okvir, v katerem zaradi sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanec še lahko oz. sme opravljati dejavnost, da ne pride do poslabšanja invalidnosti.

Povsem zmotno je končno tudi toženkino materialnopravno naziranje, da je mogoče akcesorno denarno terjatev dosoditi le do 31. 12. 2012, ker je tedaj prenehal veljati in se uporabljati 276. člen ZPIZ-1. Terjatev je nedvomno nastala pred uveljavitvijo novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2) zato zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine po ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča tečejo tudi po njegovi uveljavitvi 1. 1. 2013. Ker je torej ugoditveni del sodbe v I. in II. točki izreka pravilen in zakonit, vključno z dosojeno odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska delne invalidske pokojnine v plačilo do plačila, je morala pritožba tožene stranke ostati brezuspešna.

K pritožbi tožeče stranke: V celoti neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper zavrnilno III. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na bistveno pravilne dejanske in pravne razloge za ugoditveni del sodbe, je posledično utemeljeno zavrnjena pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine tudi od 4. 6. 1999 do 23. 9. 2008. Pred pravnomočnostjo sodbe o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti in priznanih pravicah iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovno zmožnosti, ni bilo dejanske podlage za delo s krajšim delovnim časom, niti posledično pogojev za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Ni namreč bistveno, da je tožnik v II. kategorijo invalidnosti razvrščen s 6. 4. 1999, torej za skoraj celih 9 let preden je bila izdana sodba, saj je glede na ustaljeno sodno prakso pravico do dela s krajšim delovnim časom mogoče realizirati šele, ko je ta priznana bodisi z dokončno upravno ali pravnomočno sodno odločbo.

Zavrnili izrek sodne odločbe je seveda logično pravilen, povsem jasen in ne nasprotuje razlogom sodbe. V pisnem odpravku sodbe ni pomanjkljivosti, da je nebi bilo mogoče preizkusiti, zato zatrjevana bistvena kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

Glede na ustaljeno sodno prakso je potrebno ponovno poudariti(1), da v obravnavani zadevi ni uporabljiv Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92), ki je prenehal veljati in se uporabljati z uveljavitvijo ZPIZ-2. Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da bi bilo potrebno v predmetni zadevi uporabiti ZPIZ-92 je zmotno in zato nesprejemljivo.

Nenazadnje je potrebno pojasniti še, da niti pritožbeno sklicevanje na nekatere judikate ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Prav iz zadeve Psp 281/2013 izrecno izhaja, da je za upravičenost do izplačevanja delne invalidske pokojnine odločilen pričetek dela s krajšim delovnim časom. Enako stališče je bilo v zadevi VIII Ips 56/2009 in VIII Ips 273/2008. V sodni odločbi III Ips 536/2008 je bilo sicer dejansko zavzeto edino pravilno stališče, da začetek dela s krajšim delovnim časom glede na 93. člen ZPIZ-1 ni odločilen za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Vendar pa je potrebno ločiti med priznanjem pravice same in pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, ki pa je glede na 159. člen ZPIZ-1 absolutno vezana na dejanski pričetek dela s krajšim delavnim časom od polnega. Seveda pa v judikatih, na katere se neutemeljeno sklicuje tožnik, ni šlo za identično dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Torej ni šlo za zatrjevanje pričetka dela s krajšim delovnim časom pred izdano dokončno upravno ali pravnomočno sodno odločbo o priznani vsebinski pravici do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP potrditi tako ugoditveni kot zavrnili del sodbe sodišča prve stopnje.

(1) Tako kot že v sodbi Psp 281/2011 z dne 1. 11. 2011. Enaka materialnopravna stališča so bila zavzeta tudi v zadevah VIII Ips 421/2008, VIII Ips 203/2009, VIII Ips 165/2008 in drugih.