Jedro

Po določilih ZTLR je sicer mogoče pridobiti lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, toda ta mora biti sklenjen v skladu z ZOR, ki zahteva, da morajo biti za veljaven nastanek pravnega posla izpolnjeni naslednji elementi: prava volja pogodbenih strank, dovoljen predmet pogodbe in njegova pravna podlaga, sposobnost pogodbenih strank in predpisana obličnost. V konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pravdnih strank na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe pravdni stranki sta hoteli, da simulirani posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa naj ne bi veljal. Revizijsko sodišče tudi opozarja, da predmetna pogodba ne le, da je nična, marveč je celo neobstoječa, saj ni nastala, ker v njej ni zapisano soglasje volje strank v bistvenih sestavinah pogodbe (26. člen ZOR).

Povezava prvega odstavka 66. člena ZOR z drugim odstavkom tega člena ni nujna. Zadošča, da pogodbeni stranki hočeta, da posel nastane le na videz, na zunaj, pa tak posel ne velja, ker ni prave volje za njegov nastanek. Dostikrat je smisel navideznega posla v prikrivanju drugega posla in če so izpolnjeni pogoji za pravno veljavnost, ta posel velja, sicer pa ne. Toda navidezna pogodba nima učinka, tudi če prikrita pogodba ne velja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je kupna pogodba z dne 13.9.1995 med pravdnima strankama glede ene polovice idealnega deleža nepremičnine parc. št. 1238/7 stanovanjska stavba in dvorišče, vpisane pod vl. št. 385 k.o..., nična. Zato je odredilo vzpostavitev takega zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred izvedbo te pogodbe v zemljiški knjigi. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila sporna kupna pogodba z dne 13.9.l975 sklenjena samo navidezno, zaradi pridobitve bančnega kredita. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo kot popolne in pravilne, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji. Ker tudi niso bile podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je toženec pravočasno vložil obširno revizijo, s katero je uveljavlja vse revizijske razloge, navedene v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-96/02). Toženec pri povzemanju pritožbenih navedb ponovno opozarja na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišči navedbe o kompleksnosti premoženjskopravnih odnosov med strankama, ki so nastali iz naslova investiranja v hišo v preteklosti in iz naslova v korist tožnice pridobljenih denarnih sredstev za kupnino, nista obravnavali. Toženec se ne strinja, da so omenjena navajanja nedopustna novota, ker je ves čas, tekom postopka na prvi stopnji, omenjal obsežne investicije s povečanjem vrednosti hiše. Toženec vlaga tudi kopijo tožbe v skupnem znesku 10.038.118 tolarjev, ki sta jo vložila z ženo, na pridobitev lastninske pravice oziroma podrejeno na izplačilo vrednosti vlaganj; z dokazi, ki jih je podal toženec v dokaz vlaganj, zlasti z izvedencem gradbene stroke in ogledom, dokazuje zgoraj opisano absolutno bistveno kršitev postopka, oziroma najmanj relativno bistveno kršitev v zvezi z 286. členom ZPP. Podlaga novim dokazom je po mnenju toženca 372. člen. ZPP. Nadalje ne more slediti zaključkom sodišč prve in druge stopnje, ki sta dovolili spremembo in razširitev tožbe na dajatveni zahtevek, ker sta ravnali v nasprotju z določilom 286. člena ZPP, in s tem ponovno storili bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno oprlo le na izpoved tožnice in posredno enostransko pridobljenih izjav prič, kar predstavlja kršitev pravil o dokaznem bremenu. Sodišči torej nista ravnali v skladu z 8. členom ZPP, 215. členom ZPP in določbami 239. člena ZPP, četrtega odstavka 324. člena ZPP. Meni tudi, da bi sodišče druge stopnje moralo presoditi dejstvo o prikrivanju drugega disimuliranega pravnega posla in ga ne bi smelo odpraviti zgolj iz procesnih razlogov. Moralo bi ugotoviti, kakšno pogodbo sta stranki v resnici hoteli skleniti. V takšnem primeru je treba veljavnost navidezne pogodbe presojati po tem drugem pravnem poslu. Če druga pogodba med njima velja, sama ugotovitev, da kupoprodajne pogodbe v resnici ni, ne more biti podlaga za ugotovitev ničnosti. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Poleg tega je bila kupnina plačana in kupljena stvar izročena, zato pogodba ne more biti samo navidezna. Priznava, da je bila vrednost ene polovice stanovanjske hiše realno višja, kot je znašala kupnina v skupnem znesku 2.500.000 tolarjev, plačana z njegove strani po obeh pogodbah, vendar je bilo tožencu bistveno, da je s tem svojim prispevkom in z vlaganji pridobil solastnino na hiši do ene polovice oziroma priznanje lastnine na celotni zgornji etaži, v kateri je zgradil lastno stanovanje s pripadajočimi pravicami na skupnih delih, napravah ter zemljišču. Zato zatrjuje, da dajatveni zahtevek na vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoč, ker je v nasprotju z interesi in moralo. Lahko bi govorili največ o obveznosti povrnitve denarnega nadomestila, saj drugačno pravno zaključevanje sodišč povzroči na škodo toženca očitno nesorazmerje v korist tožnice, tožnici legalizira poseg v načelo vestnosti in poštenja in poseg v enake vrednosti dajatev. Sodišči tudi nista upoštevali toženčevo sklicevanje na sodno prakso in s tem sta zmotno uporabili materialno pravo. Zato Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) o veljavnosti pravnega posla. Določila ZOR uporablja tudi revizijsko sodišče, ker se je v času pravnomočnosti sodbe v zadevi uporabljal ta zakon; poleg tega pa je v 1060. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01), ki je začel veljati 1.1.2002, določeno, da se določila novega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Nadalje je revizijsko sodišče uporabilo določila Zakona temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80-36/90), ki je v času od vložitve tožbe do pravnomočne odločitve v zadevi urejal lastninsko pravico in druga stvarnopravna razmerja, čeprav je s 1.1.2003 začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ, Uradni list RS, št. 87/02).

V 20. členu ZTLR je določeno, da je mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini po samem zakonu, na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Toda revizijsko sklicevanje na razpolaganje s premoženjem oziroma s svojim deležem na tem premoženju in pridobitev lastninske pravice toženca na podlagi pravnega posla, ne more biti uspešno, ker je toženec dosegel prenos lastninske pravice nase na podlagi takega pravnega posla, ki ni veljaven. Po določilih ZTLR je sicer mogoče pridobiti lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, toda ta mora biti sklenjen v skladu z ZOR, ki zahteva, da morajo biti za veljaven nastanek pravnega posla izpolnjeni naslednji elementi: prava volja pogodbenih strank, dovoljen predmet pogodbe in njegova pravna podlaga, sposobnost pogodbenih strank in predpisana obličnost. V konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovili, da je sporna pogodba z dne 13.9.1995 navidezna (prvi odstavek 66. člena ZOR). Ugotovili sta hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pravdnih strank na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe pravdni stranki sta hoteli, da simulirani posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa naj ne bi veljal. Revizijsko sodišče tudi opozarja, da predmetna pogodba ne le, da je nična, marveč je celo neobstoječa, saj ni nastala, ker v njej ni zapisano soglasje volje strank v bistvenih sestavinah pogodbe (26. člen ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta pogodbeni stranki v resnici želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali. Revizijska trditev o realizaciji pravnega posla, ker je kupnina plačana in kupljena stvar izročena, pa nima materialnopravne podlage, saj v obravnavani zadevi ne gre za obojestransko izpolnitev pogodbe, ker sta sodišči ugotovili, da tožnica bančnih nakazil ni porabila zase, toženec pa je izvrševal posest na sporni nepremičnini že pred sklenitvijo sporne pogodbe. Ker je toženec na obravnavani nepremičnini neupravičeno pridobil (so)lastninsko pravico, jo mora tožnici vrniti.

Revizija sodiščema prve in druge stopnje očita napačno uporabo določil drugega odstavka 66. člena, 103. člena in naslednjih členov ZOR, češ da bi morali ugotoviti, kakšno pogodbo sta stranki v resnici hoteli skleniti, in tako veljavnost navidezne pogodbe presojati po disimuliranem pravnem poslu. Toda določilo 66. člena ZOR je specialno v razmerju do splošnega predpisa iz 103. člena ZOR in tvori samostojno podlago za opredelitev, ali gre za pogodbo, ki nima pravnega učinka. Povezava prvega odstavka 66. člena ZOR z drugim odstavkom tega člena ni nujna. Zadošča, da pogodbeni stranki hočeta, da posel nastane le na videz, na zunaj, pa tak posel ne velja, ker ni prave volje za njegov nastanek. Dostikrat je smisel navideznega posla v prikrivanju drugega posla in če so izpolnjeni pogoji za pravno veljavnost, ta posel velja, sicer pa ne. Toda navidezna pogodba nima učinka, tudi če prikrita pogodba ne velja.

Revizija uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih po oceni revizijskega sodišča ni. Uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni, ker vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje dovolj izčrpne razloge o vseh pravno odločilnih ugotovitvah in zaključkih, ki so medsebojno skladni in razumljivi. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge, zakaj sta sodišči sprejeli izpovedi prič I. K. ml., J. P. in D. V. in oceno o vseh dokazih, tudi pisnih dokumentih. Iz revizijskih izvajanj izhaja, da toženec ni zadovoljen z določanjem dokazne vrednosti posameznih dokazov. Toda to vrednotenje je pridržano sodišču prve stopnje, ki presoja dokaze, kot metodo ugotavljanja dejanskega stanja, ki temelji na načelu materialne resnice, ki je eno izmed temeljnih postopkovnih načel ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli dokazno oceno na podlagi načela iz 8. člena ZPP ter da nista zagrešili v reviziji uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je pritožbeno sodišče v konkretni zadevi obravnavalo, ovrednotilo in obrazloženo zavrnilo pritožbene trditve. Ocenilo je pravilnost in prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, zlasti v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženca, temveč tožnici. Revizijske trditve o okoliščinah pri sklenitvi obravnavane pogodbe, o dogajanjih po njej in o pravi volji strank, so graja dokazne ocene sodišč torej nezadovoljstvo z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa v reviziji ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tudi očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe ZPP zato, ker sta dovolili spremembo tožbe, ni utemeljena. Že sodišče druge stopnje je tožencu pojasnilo, da ZPP dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP) in da zaradi tega sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP. Seveda pa mora sodišče upoštevati določila 185. člena ZPP in toženi stranki omogočiti, da v takem primeru tudi po končanem prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze v zvezi s spremenjenim zahtevkom (drugi odstavek 286. člena ZPP).

Toženec v reviziji ne omenja, da bi mu sodišče po spremembi tožbe onemogočilo obravnavo in tudi iz zapisnika z glavne obravnave dne 29.3.2001 izhaja, da je sodišče preložilo narok in tožencu omogočilo, da je v 30 dneh odgovoril na razširjeni del tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje se je tudi opredelilo do navedb tožene stranke o kompleksnosti premoženjskopravnih odnosov med strankama, ki so nastali iz naslova vlaganja v predmetno nepremičnino v preteklosti in iz naslova v korist tožnice pridobljenih denarnih sredstev za kupnino. V tej smeri revizijski očitek ni utemeljen, ker sodišče odloča samo v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). V tej pravdi je sodišče odločalo o veljavnosti pogodbe in o posledicah njene neveljavnosti, tožbenega zahtevka o tem, da bi toženec pridobil (so)lastninsko pravico na podlagi gradenj in vlaganj v nepremičnino, pa toženec ni oblikoval. Tako se izkaže, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso utemeljene in da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog tožene stranke za povrnitev stroškov revizije.