Jedro

Položajni dodatek se določi v skladu z uredbo tožene stranke (RS), ki določa višino dodatka za posamezne dejavnosti, s formacijo oziroma aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožnik je bil poveljnik čete in mu iz tega razloga skladno s 5. členom Uredbe pripada položajni dodatek v višini 12 %. Ker so tožniku na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe, s katero je bil imenovan na formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir poveljnik v poveljstvo sil SV/brigada ZO in letalstva/letalska tehnična enota/poveljstvo, kar se enači s poveljnikom čete, pripadali dodatki v višini in pod pogoji, določenimi s predpisi na obrambnem področju, mu je tako s to odločbo pripadal tudi 12 % položajni dodatek po 5. členu Uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 obračunati za vsak mesec razliko v položajnem dodatku (med 5 % in 12 %), zanj odvesti davke in prispevke od teh razlik ter tožniku izplačati ustrezne neto mesečne zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za mesec avgust 2008 od 4. 7. 2009 dalje, za mesece september 2008 do vključno julij 2009 pa od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka), višji in drugačen zahtevek (za priznanje namesto 5 % položajnega dodatka 12 % položajni dodatek; zakonske zamudne obresti od pripadajoče razlike položajnega dodatka za mesec avgust 2008 od 6. 9. 2008 do vključno 3. 7. 2009; stroške postopka pred delodajalcem) je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 443,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbo zavrže, podrejeno, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke v roku 8 dni od prejema pritožbene odločitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pravica do položajnega dodatka v zahtevani višini (12 %) priznana s pravnomočno prevedbeno odločbo z dne 26. 8. 2008, saj v sporni odločbi vtoževani dodatek ni bil izrecno določen. Glede na sodno prakso je mogoče z zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja doseči spremembo višine določenega dodatka, vendar le od vložitve zahteve dalje. Sodišče prve stopnje bi tako lahko tožbo kot prepozno tudi zavrglo.

Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času od 1. 2. 2008 do 31. 1. 2009 zaradi službenih potreb z ukazom z dne 29. 1. 2008 začasno razporejen na drugo dolžnost, za katero položajni dodatek ni določen, zato mu za to obdobje dodatek ne pripada.

Prav tako ni upoštevalo določbe Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski o tem, da se položajni dodatek določi s formacijo oz. aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je štelo, da je bila pravica do 12 % dodatka tožniku priznana z odločbo z dne 26. 8. 2008, v kateri pa ta dodatek niti po vsebini niti po višini ni bil omenjen. Ker je tožnik dne 6. 3. 2009 vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, je to najzgodnješi datum, od katerega bi lahko začele teči zakonske zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izrecno oprlo na sodbo naslovnega sodišča opr. št. 1346/2012 z dne 27. 9. 2011, za katero je tožena stranka ugovarjala trditveno in dokazno prekluzijo. Tako gre v tem primeru za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj prepoznih navedb in dokazov glede na določbi 286. in 286.a člena ZPP ni dopustno upoštevati in tudi ne opreti odločitve nanje. Enako velja tudi glede upoštevanja tožnikovih navedb v zvezi s sestavo enote A. in glede sodelavcev A.A. in B.B., saj tožnik o tem trditvene podlage sploh ni podal, ampak je o tem le izpovedoval. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe pravilno in popolno ugotovilo vsa odločila dejstva. Ta pa so: - pravna podlaga za odločitev v tem sporu je: * 24. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 skupaj s spremembami veljavnimi na dan dne 1. 8. 2008), ki določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu ali funkcionarju iz 3. odstavka 23. člena istega zakona, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, naziva ali funkcije; * 58. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami veljavnimi na dan 1. 8. 2008), ki določa višino položajnega dodatka med 5 % in 20 % osnovne plače in je napram ZSPJS lex specialis za zaposlene v Slovenski vojski in * 5. člen Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 78/2008 s spremembami veljavnimi na dan 1. 8. 2008), kjer je urejena višina položajnega dodatka za pripadnike Slovenske vojske glede na velikost enote; - tožnik je bil z ukazom št. ... z dne 25. 8. 2008 s formacijske dolžnosti „poveljnik“ v Poveljstvu sil SV in letalstva po formaciji št. ... s 1. 8. 2008 preveden na dolžnost „višji častnik letalski inženir poveljnik“, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik letalski inženir. S prevedbeno odločbo št. ... z dne 26. 8. 2008 je bil razporejen v 53. plačni razred s pravico do osnovne plače v višini 3.628,36 EUR in dodatki v višini in pod pogoji določenimi s predpisi, ki veljajo na obrambnem področju. Ukaz in odločba sta postala dokončna in pravnomočna, saj se tožnik zoper njiju ni pritožil; - tožnik s tožbo vtožuje čisti denarni zahtevek, zato je ugovor tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, neutemeljen; - enota A., katere poveljnik je bil tožnik, je imela najmanj rang čete, zato tožniku skladno s 5. členom Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 78/2008 in naslednji) pripada položajni dodatek v višini 12 %; - tožnik je bil v obdobju od 1. 2. 2008 do 31. 1. 2009 z ukazom z dne 29. 1. 2008 zaradi službenih potreb začasno razporejen na dolžnost Pomoč za kontrolo kakovosti vzdrževanja v Brigadi in letalstva – Poveljstvo. V 3. točki ukaza je bilo navedeno, da tožnik v času veljave tega ukaza pridobi pravice iz začasne formacijske dolžnosti, če je to zanj ugodneje. V tem obdobju je prejemal plačo v višini kot pred začasno razporeditvijo; - tožnik je od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009, saj je bil s 1. 8. 2009 razrešen dolžnosti višji častnik letalski inženir poveljnik, prejemal položajni dodatek v višini 5 %, čeprav je bil na podlagi dokončne in pravnomočne prevedbene odločbe z dne 26. 8. 2008 upravičen do dodatka v višini 12 %, zato je upravičen do plačila mesečnih razlik skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačilnega dne dalje, razen za razliko za mesec avgust, za katero je tožbo razširil dne 4. 7. 2012, zato mu zanjo skladno z določbo 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) gredo zamudne obresti od 4. 7. 2012 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi za odločitev sodišča prve stopnje. Na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zmotna ugotovitev, da je bila tožniku pravica do položajnega dodatka v zahtevani višini 12 % priznana pravnomočno s prevedbeno odločbo z dne 26. 8. 2008. V tej odločbi je bil vtoževani dodatek v višini 12 % določen, saj 2. točka te odločbe določa, da pripadniku (tožniku) pripadajo dodatki v višini in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki veljajo na obrambnem področju. Uredba je urejala položajni dodatek v 5. členu, kjer je med drugim določeno, da je višina položajnega dodatka za pripadnika Slovenske vojske, ki je razporejen na položajno dolžnost poveljnika oddelka ali njemu primerljive enote 5 %, za poveljnika voda ali njemu primerljive enote 8 %, za poveljnika čete ali njej primerljive enote 12 %, za poveljnika bataljona ali njemu primerljive enote oziroma poveljnika vojaško teritorialnega poveljstva 15 % in za poveljnika samostojnega bataljona ali njemu primerljive enote, brigade ali njej primerljive enote oziroma poveljnika poveljstva sil ali njemu primerljivega poveljstva 20 %. Položajni dodatek pa se določi s formacijo oziroma aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Iz sistemizacije delovnih mest (B8/1) je razvidno, da ima delovno mesto višji častnik letalski inženir poveljnik priznan položajni dodatek, vendar odstotek ni določen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel A.A., kot tožnikov podrejeni, položajni dodatek v višini 12 % (B24), C.C., ki je tožnika nasledil, pa položajni dodatek v višini 15 % (A7). Iz odločbe tožene stranke z dne 12. 7. 2006 (A1) izhaja, da je rang enote A. mogoče enačiti z rangom čete kot tipične enote organizacijske strukture na VII. nivoju, delavca (tožnika) kot poveljnika enote A. pa je mogoče enačiti s poveljnikom čete. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi teh listin in tudi z vpogledom v pravnomočno sodbo istega sodišča opr. št. I Pd 1109/2007 z dne 19. 3. 2008 (A2) ugotovilo, da je bil tožnik poveljnik čete in mu iz tega razloga skladno s 5. členom Uredbe pripada položajni dodatek v višini 12 %. Ker so tožniku na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe z dne 26. 8. 2008, s katero je bil imenovan na formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir poveljnik v poveljstvo sil SV in letalstva..., kar se enači s poveljnikom čete, pripadali dodatki v višini in pod pogoji, določenimi s predpisi na obrambnem področju, mu je tako s to odločbo pripadal tudi 12 % položajni dodatek po 5. členu Uredbe. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek čisti denarni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo po vsebini. Pri tem se je t udi pravilno sklicevalo na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 48/2012, s katero je bilo res odločeno o dodatku za stalnost in ne o položajnem dodatku. V obravnavani zadevi in v zadevi opr. št. Pdp 48/2012 je sporen samo pravilen obračun in izplačilo z odločbo priznanega dodatka. V zadevah, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka (npr. opr. št. Pdp 854/2008 z dne 7. 4. 2009 in opr. št. VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008) pa vtoževani dodatek oziroma vtoževani količnik z dokončno odločbo nista bila določena.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času od 1. 2. 2008 do 31. 1. 2009 zaradi službenih potreb z ukazom začasno razporejen na dolžnost, za katero položajni dodatek ni določen, zato mu za to obdobje, po stališču tožene stranke, tudi ne pripada. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v točki 11. izpodbijanega dela sodbe. Po 3. točki ukaza z dne 29. 1. 2008 je tožnik za čas veljave tega ukaza pridobil pravice iz začasne formacijske dolžnosti, če je to zanj ugodneje. Iz plačilne liste za mesec januar 2009 izhaja, da je tožnik obdržal pravice prejšnje dolžnosti, zato mu tudi za obdobje začasne razporeditve pripada razlika med 5 % položajnim dodatkom, ki ga je prejemal in 12 % dodatkom, do katerega je upravičen.

Kot izhaja iz obrazložitve pod točko 8 te sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo določbe Uredbe o tem, da se položajni dodatek določi s formacijo, kar je obrazložilo v točki 7 izpodbijane sodbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je bila pravica do 12 % položajnega dodatka tožniku priznana z odločbo z dne 26. 8. 2008, je pravilno določilo tudi tek zakonskih zamudnih obresti.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izrecno oprlo na sodbo naslovnega sodišča opr. št. 1346/2012 (pravilno 1346/2009) z dne 27. 9. 2011 in na tožnikovo izpoved v zvezi s sestavo enote A. in sodelavcev A.A. in B.B., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta neutemeljena. Sodišče prve stopnje se v svoji sodbi na zgoraj navedeno sodbo ni oprlo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako listinskih kot tudi dokaza z zaslišanjem stranke. Tožnik je v tožbi podal trditveno podlago o tem, da je upravičen do razlike med prejetim 5 % in pripadajočim 12 % položajnim dodatkom, zato drugačnih pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).