Jedro

Tožena stranka je imela možnost domnevo iz 1. točke 1. odst. 158. člena ZIZ, ki je bila predpisana z ZIZ - I pravočasno izpodbijati, vendar v to smer v ugovoru ni podala nobenih trditev. Prav tako pa tudi v pritožbi ni navedla konkretno kakšne trditve bi podala, če bi v času, ko je podala ugovor proti sklepu o izvršbi veljala domneva, ki jo je predpisal ZIZ – I. Zato so zmotne pritožbene trditve, da ZIZ - I velja retroaktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, kakor tudi dolžnik svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu, s katerim je bila izdana predhodna odredba, opr. št. IX Pg 5444/2010 z dne 25. 05. 2011, na prepoved organizaciji za plačilni promet, da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplača iz njenih računov denarni znesek v višini 18.251,42 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je predmetni spor začel s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 123789/2010 z dne 22. 10. 2010, s katerim je to sodišče glede na obrazložen ugovor dolžnika razveljavilo svoj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. VL 123780/2010 z dne 08. 09. 2010 v delu, v katerem je dovolilo izvršbo. Hkrati je odločilo, da bo o veljavnosti dajatvenega dela sklepa o izvršbi, s katerim je bilo naloženo dolžniku (toženi stranki,) da mora plačati upniku (tožeči stranki) znesek 18.251,42 EUR z zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške, odločeno v sledečem pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.

6. Predhodna odredba predstavlja vrsto zavarovanja denarne terjatve, ki jo lahko izda sodišče na upnikov predlog v zgoraj navedenem primeru. Namreč sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v nerazveljavljenem dajatvenem delu predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, kar je eden od pogojev predpisanih v 1. odst. 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v tem primeru izpolnjen navedeni pogoj iz 1. odst. 257. člena ZIZ. Prav tako pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je podan drugi pogoj iz navedene določbe ZIZ za izdajo predhodne odredbe, saj je pravilno ugotovilo, da je izkazana domneva nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve otežena ali onemogočena, iz 1. točke 1. odst. 158. člena ZIZ. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka z ugovorom ni uspela izkazati svojih trditev, da pogoji za izdajo predhodne odredbe niso podani.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za izdajo predlagane predhodne odredbe.

8. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka nasprotuje uporabi določb ZIZ - I. Pri tem se sklicuje na pravilne razloge, ki jih je o tem podalo sodišče prve stopnje. Ob tem pa še opozarja, da je tožena stranka imela možnost domnevo iz 1. točke 1. odst. 158. člena ZIZ, ki je bila predpisana z ZIZ - I pravočasno izpodbijati, vendar v to smer v ugovoru ni podala nobenih trditev. Prav tako pa tudi v pritožbi ni navedla konkretno kakšne trditve bi podala, če bi v času, ko je podala ugovor proti sklepu o izvršbi veljala domneva, ki jo je predpisal ZIZ – I. Zato so zmotne pritožbene trditve, da ZIZ - I velja retroaktivno.

9. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožeča stranka z listinami izkazala verjetnost obstoja obligacijskega razmerja iz katerega izhajajo vtoževane terjatve. Pravilno je ocenilo, da je glede na trditve tožeče stranke in glede na listine, ki jih je predložila (A1-A33), s stopnjo verjetnosti izkazano, da se vtoževana terjatev nanaša na plačilo različnega blaga, ki ga je tožeča stranka izročila toženi stranki, po njenem naročilu, pri čemer naj bi tožena stranka blago naročila v svojem imenu za svoj račun. Hkrati je s tem pravilno smiselno zavrnilo drugačne ugovorne trditve tožene stranke kot manj verjetne. Pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje pa tožena stranka s pritožbenim zatrjevanjem, da ni jasno iz katerega poslovnega odnosa izhaja vtoževana terjatev ni uspela izpodbiti.

10. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka s trditvami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla odločitvi tega sodišča, zaradi česar je odločilo, da sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).