Jedro

Določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka I. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Obstoj teh okoliščin mora biti dokazan s takšno stopnjo verjetnosti, da ni razumnega dvoma o njihovi resničnosti. Okoliščine, ki pomenijo zgolj začasno oviro za zaslišanje neke osebe, ne morejo biti podlaga za branje zapisnika na podlagi 1. točke I. odstavka 340. člena ZKP. V takem primeru je zapisnik mogoče prebrati le s soglasjem obeh strank, sicer pa je treba glavno obravnavo preložiti in zagotoviti izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem te osebe.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega S. M. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega S. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odstavku 134. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi določila IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka V. N. je v pisnem mnenju, podanem po II. odstavku 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila seznanjena obtoženec in njegov zagovornik, ki je na predlog tudi odgovoril. Skladno z določbo IV. odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se je zagovornik obtoženega S. M. in višji državni tožilec (ob izkazanih obvestilih o seji senata) nista udeležila.

Pritožba je utemeljena.

Ni moč sicer pritrditi zatrjevanju pritožnika, da tako imenovane privilegirane priče M. M. (obtoženčeva mati), A. M. (obtoženčev brat) in J. M. (obtoženčev sin), zaslišane v preiskavi, niso bile deležne pravilnega pravnega pouka v smislu člena 236 ZKP ter da se izrecno pravni dobroti niso odpovedale, zaradi česar sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti na takšne izpovedbe in bi le te moralo izločiti iz spisa. Res je, da bi lahko privilegirana priča uporabila pravico, da ni dolžna pričati, jo mora sodišče o tem poučiti, priča pa mora pravni pouk razumeti. Sodišče je dolžno dati privilegirani priči celoten pravni pouk, vsakič preden jo zasliši. Ne sme pa ji predlagati, kako naj se odloči, oziroma vplivati nanjo, da svojo odločitev spremeni. Po stališču, sprejetem v sodni praksi, se pouk in odgovor zapišeta v zapisnik v besedilu, v kakršnem sta bila dana. Šteje se, da privilegirana priča ni bila poučena o svoji pravici, če je v zapisniku samo navedeno, da ji je bil dan pouk po 236. členu ZKP (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS). Iz zapisnikov o zaslišanju imenovanih privilegiranih prič namreč izhaja, da so bile priče s strani preiskovalne sodnice poučene, da niso dolžne pričati in da tudi če se na glavni obravnavi odpovejo pričanju, se bo na njihove današnje izpovedbe lahko oprla sodna odločba, nato pa so priče izjavile, da bodo pričale. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča imenovane privilegirane priče bile pravilno in dovolj jasno seznanjene s svojim procesnim položajem in bistvom pravne dobrote, ki jim jo procesni zakon nudi kot tesnim sorodnikom obtoženega. V zapisnikih o zaslišanju imenovanih privilegiranih prič je zapisan tako pravni pouk, kakor tudi odgovor priče v skladu s členom 236 ZKP, pri čemer je vsaka posamezna priča s svojim podpisom tudi potrdila, da ji je bil pravni pouk dan ter da ga je razumela. Res je sicer, da v zapisnikih ni izrecno navedeno, ali se privilegirane priče pravne dobrote poslužujejo ali ne, je pa zapisano, kot je to bilo že navedeno, da so priče izjavile, da bodo pričale, s tem pa so nedvoumno izrazile svojo voljo do pričanja. Prav tako pa so bile priče, kot je bilo tudi že navedeno, poučene, kakšna bo usoda njihovih morebitnih izpovedb, v kolikor bi se kasneje poslužile pravne dobrote. Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljajo, ali je bil priča J. M., ki je bil v času preiskave in glavne obravnave še mladoleten, glede na svojo starost in duševno razvitost, sposoben razumeti pomen pravice, da ni dolžan pričati ter posledice pričanja. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje na strani mladoletne priče J. N., ki je bil v času zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom star skoraj 16 let oziroma v času zaslišanja na glavni obravnavi 17 let, ni našlo okoliščin, ki bi kazale na to, da mladoletna priča ne razume pomena privilegija, da ni dolžna pričati ter posledice pričanja, sicer pa tudi zagovornik v pritožbi takih okoliščin ne navaja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povsem pravilno poudarilo, da je mladoletna priča J. N. o dogodku izpovedoval zbrano in racionalno ter tudi odgovarjal na vsa vprašanja, ki sta mu jih postavila zagovornik in državni tožilec, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tudi povedal, da se šola, da si sam kuha ter obenem skrbi tudi za obtoženega. Glede na navedeno sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP in sicer, da je sodbo oprlo na dokaze, na katere se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati.

Pritrditi pa je smiselnim pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje izpoved privilegirane priče M. M. v preiskavi prebralo na glavni obravnavi brez soglasja obtoženčevega zagovornika, čeprav po oceni pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji iz določbe 1. točke I. odstavka 340. člena ZKP, da se torej izpovedba priče M. M. prebere na glavni obravnavi. V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah I. odstavka 298. člena, 311. člena in I. odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem mu je omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Vendar pa določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka I. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Obstoj teh okoliščin mora biti dokazan s takšno stopnjo verjetnosti, da ni razumnega dvoma o njihovi resničnosti. Okoliščine, ki pomenijo zgolj začasno oviro za zaslišanje neke osebe, ne morejo biti podlaga za branje zapisnika na podlagi 1. točke I. odstavka 340. člena ZKP. V takem primeru je zapisnik mogoče prebrati le s soglasjem obeh strank, sicer pa je treba glavno obravnavo preložiti in zagotoviti izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem te osebe. Predvsem pa sodišče ne bi smelo vsakega opravičila izostanka vabljene osebe šteti za tehten vzrok, da ne more ali zelo težko pride k sodišču. Neposredno zaslišanje omogoča lažjo ter tudi pravilnejšo presojo verodostojnosti izpovedbe kot zgolj branje zapisnika o njeni izpovedbi, zato je treba vselej restriktivno razlagati obstoj okoliščin, zaradi katerih se sme zapisnik prebrati brez soglasja strank. V obravnavanem primeru je sicer priča M. M. sodišču poslala dopis, ki ga je poimenovala izjava, v katerem je navedla, da bi se obravnave zaradi zdravstvenega stanja težko udeležila, vendar k temu ni predložila zdravniškega spričevala ali pa kako drugo dokazilo, na podlagi katerega bi sodišče lahko ocenilo, ali je zdravstveno stanje priče res tehten vzrok, da ne more ali zelo težko pride k sodišču. Na tem mestu je potrebno pripomniti, da ima sodišče možnost zaslišati pričo tudi na naslovu njenega bivališča, v kolikor je to seveda mogoče. Tako je sodišče prve stopnje le na podlagi gole izjave priče preuranjeno, s tem pa tudi zmotno ocenilo, da priča ne more ali zelo težko pride k sodišču, v posledici česar je tudi zmotno ocenilo, da so podani pogoji iz 1. točke I. odstavka 340. člena ZKP za branje njene izpovedbe na glavni obravnavi. Ker pa je izpoved priče M. M. ključni obremenilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, je kršitev določbe 1. točke I. odstavka 340. člena ZKP takšne narave, da je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP, kar je narekovalo razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse potrebne dokaze, da se bo kar natančneje razčistilo vsa dejanska in pravna vprašanja, odpraviti nakazane pomanjkljivosti in sicer opraviti dodatne poizvedbe glede zdravstvenega stanja priče M. N. ter nato ponovno oceniti ali je to res tehten vzrok, da priča ne more ali zelo težko pride k sodišču, oziroma ali so izpolnjeni pogoji iz 1. točke I. odstavka 340. člena ZKP ter ponovno odločiti o zadevi.