Jedro

Z navedenimi odločbami II Ips 144/2011, II Ips 228/2016 in II Ips 104/2015 Vrhovnega sodišča se je v situacijah, ko je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora, prej v sodni praksi sporno vprašanje, kakšne ugovore lahko avalist uveljavlja zoper imetnika menice, enotno razrešilo: avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika, razen, če je imetnik ob njeni pridobitvi ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (16. člen ZM), avalist pa ima v primeru bianco menice (tudi) ugovor, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom (drugi odstavek 16. člena ZM). Dejstvo, da je toženec kot avalist podpisal menični blanket, na obseg in vrsto njegovih ugovorov ne vpliva, vplivalo bi lahko le na nastanek njegove meničnopravne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo z dne 22. 1. 2018 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 856,77 EUR.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 3. 2018 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Ad I.)

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 1. 2018 razsodilo: - pod točko I. toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v roku 8 dni plača 78.017,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila; - pod točko II. izreka zavrnilo pobotni ugovor toženca; - pod točko III. izreka odločilo, da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 5.720,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Toženec je v pritožbi zoper sodbo uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje odločitev o tem, da toženec kot avalist nima ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel in zaradi česar teh ni presojalo, sprejelo na podlagi sodbe VS RS II Ips 144/2011. Sodna praksa pa ne predstavlja formalnega vira prava in je sodnik ni dolžan upoštevati kot absolutne reference. V podobnih primerih je lahko sodna praksa Vrhovnega sodišča upoštevna pri odločanju zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Zaradi neenotnosti prakse Vrhovnega sodišča lahko pravno podlago obravnavanega primera predstavlja zgolj določba 16. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM), ki jasno določa, da se omejitev ugovorov nanaša le na indosirane menice, lastna menica, kot v konkretnem primeru, pa ni abstraktna, dokler ni prvič indosirana. Kot je to obrazložilo Vrhovno sodišče v zadevi VSL I Cp 306/2004, ima v takšni situaciji menični zavezanec vse ugovore, kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi. Še posebej pa je izpostaviti, da se je toženec kot avalist podpisal na bianco menico, torej preden je ta postala vrednostni papir oziroma je bila izpolnjena. Zato pa bi moral imeti možnost, da se z ugovorom brani pred neutemeljenim plačilom, to pa z ugovori iz temeljnega razmerja (tako tudi judikat II Cp 3095/2010). Tudi v komentarju ZM, ki edini lahko predstavlja podlago za odločanje v tej zadevi, je navedeno, da avalist odgovarja tako kot tisti menični zavezanec, za katerega je prevzel poroštvo, zato pa ima pravico do ugovorov, do katerih ima pravico tisti, za katerega jamči. Pri tem je pomembno še to, če je menica še vedno v rokah prvotnega imetnika, zaradi česar uporaba načela menične strogosti in samostojne menične obveznosti, ki varujeta pravni promet in dobroverne tretje imetnike menice, nista ogroženi. Po nemškem komentarju Zakona o menici akceptant, trasant in indosant zoper neposrednega imetnika menice ohranjajo vse ugovore. Zato bi sodišče moralo upoštevati in presojati vse podane ugovore toženca, torej tudi ugovore glede ničnosti leasing pogodbe, neutemeljene prodaje tretjim osebam in obveznega odkupa s strani družbe H. d.o.o. Sicer pa bi sodišče prve stopnje moralo glede na zatrjevano pravno podlago tožnika, ki utemeljuje svojo terjatev na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine št. ..., preveriti tudi unovčenje zavarovanja s Pogodbo o obveznem odkupu predmeta leasinga, sklenjeno med tožnikom in H. d.o.o., kot je to opozarjal toženec in sklenitev katere je bila bistvena za pristanek toženca kot fizične osebe na podajo meničnega poroštva. Ob sklenjeni pogodbi o obveznem odkupu predmeta leasinga toženca obveznost plačila neplačanih obveznosti leasingojemalca iz menične zaveze ne bi mogla zadeti. Po razvezi leasing pogodbe 15. 11. 2014, o kateri je tožnik obvestil H. d.o.o., je glede na določila 6. člena Pogodbe o odkupu predmeta leasinga s pretekom 30. dni zapadla obveznost H. d.o.o. do njenega odkupa. Zato pa bi tožnik moral po preteku 30. dni H. d.o.o. izstaviti račun za odkup predmeta leasinga. Tega ni storil. Sodišče prve stopnje je pogodbo o obveznem odkupu predmeta leasinga popolnoma spregledalo, saj je ne navede niti med dokazi, niti se do nje vsebinsko ne opredeli. Zato pa je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Slednjo bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ne samo ob presoji pobotnega ugovora, ampak tudi v okviru presoje temelja tožnikove terjatve. Sicer je s tem, ko se je Hansa Invest d.o.o. s pogodbo o odkupu predmeta leasinga zavezala, da bo predmet leasinga brezpogojno odkupila, ta njena obveznost pa je nastala, ko je bila s strani tožnika pisno obveščena, da je bila leasing pogodba razvezana in glede na v 6. členu te pogodbe dogovorjeno ceno odkupa, tožnik, ko je namerno kršil pogodbeno obveznost in predmeta leasinga ni prodal H. d.o.o., toženca oškodoval za znesek 78.017,38 EUR. V kolikor bi namreč izpolnil pogodbeno obveznost in odkup predmeta leasinga zaračunal H. d.o.o., bi slednja z odkupom plačala celotno terjatev upnika iz leasing pogodbe in bi bila tako njegova terjatev v celoti poplačana. Glede na v pogodbi o obveznem odkupu predmeta leasinga dogovorjeno odkupno ceno, bi obveznost poravnave neplačane obveznosti leasingojemalca zadela zgolj H. d.o.o. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev, pa tudi sicer je zmotno zavrnilo pobotni ugovor toženca z obrazložitvijo, da je ta navajal le, da mu je zaradi prodaje tretji osebi po prenizki ceni nastala škoda. Toženec je jasno navedel v čem je protipravno ravnanje tožnika, to je v namernem kršenju pogodbenih določil in v zvezi s tem vzpostavil vzročno zvezo med takšnim ravnanjem tožnika in nastalo škodo, ki je enaka vtoževanemu znesku. Slednje je namreč posledica tega, da je bila nepremičnina prodana po takšni ceni, da je toženca zadela razlika v ceni, ki jo tožnik vtožuje v tej pravdi. Ta pa ne bi nastala, če tožnik ne bi kršil pogodbenih določil sklenjene Pogodbe o odkupu predmeta leasinga, po kateri se je H. d.o.o. zavezala kriti vso razliko v ceni po leasing pogodbi. Sodišče prve stopnje se do teh navedb toženca sploh ni opredelilo, pogodbe o obveznem odkupu predmeta leasinga, ki je temelj pobotnega ugovora, pa sploh ni navedlo med dokazi. Zato je podana absolutna bistvena kršitev, saj se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ker je neobrazložena. Sicer pa je sodišče tudi v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem priče M. K. kot direktorice H. d.o.o., storilo bistveno kršitev določb ZPP, na katero je toženec pravočasno opozoril. V sodbi tudi ni obrazložilo, zakaj je najprej sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da to pričo zasliši, kasneje pa tega ni naredilo. Zapis obrazložitve ″da izvedba predlaganih dokazov ne bi prispevala k dodatni oziroma drugačni ugotovitvi dejanskega stanja in relevantnih dejstev″ pa je pavšalen in ne pove ničesar o razlogih zavrnitve in v zvezi s tem povezano zavrnitvijo pobotnega ugovora. Zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnik je na pritožbene trditve toženca odgovoril, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve vzelo judikat Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravno podlago in obrazložitev te pravne podlage iz sodbe Vrhovnega sodišča, kar je zakonito. Pravilno pa je sodišče prve stopnje presojalo tudi ugovore toženca kot meničnega poroka in v skladu z določbo 213. člena ZPP odločilo o tem, katere dokaze bo izvedlo. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov je predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil svoje pritožbene stroške ter zahteval njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je razvidno iz razlogov v točkah 15 do 17 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje materialnopravno razlogovanje o možnih ugovorih avalista - meničnega poroka izpolnjene bianco menice utemeljilo z razlago določb IV. poglavja ZM (členov 29 do 31 ZM), ki urejajo menično poroštvo ter izpostavilo 31. člen ZM kot ključno določilo za določitev obsega in vrste avalistove odgovornosti. Svojo razlago navedenih zakonskih določil je utemeljilo tudi s sklicevanjem na teorijo meničnega prava in razlogovanjem, kot ga je v odločbi II Ips 144/2011 (v temu primeru primerljivih okoliščinah) podalo Vrhovno sodišče, sodišče prve stopnje pa je takšni argumentaciji kot prepričljivi sledilo. Pritožbeno sodišče se takšnemu pravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje kot prepričljivem in pravilnem v celoti pridružuje. Takšna argumentacija je namreč skladna tako s pravno teorijo, kot ta izhaja tudi iz komentarja Zakona o menici dr. Šime Ivanjka, GV Založba Ljubljana 2001 (strani od 213 do 231)1, kot iz sicer skladnih stališč Vrhovnega sodišča RS, kot ta izhajajo ne samo iz sodbe II Ips 144/2011, ampak tudi iz sodb II Ips 228/2016 in II Ips 104/2015. Sodba II Ips 144/2011 je bila sicer izdana v revizijskem postopku zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3095/2010, na katero se v pritožbi (sicer zmotno kot na sodbo Vrhovnega sodišča) sklicuje pritožnik, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 306/2004 (na katero se tudi sklicuje pritožnik), pa je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2005. V slednji sicer izraženo stališče glede možnih ugovorov avalista - meničnega poroka pa je bilo z zgoraj navedenimi kasnejšimi odločbami Vrhovnega sodišča spremenjeno in poenoteno. Z navedenimi odločbami Vrhovnega sodišča se je v situacijah, ko je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora, prej v sodni praksi sporno vprašanje, kakšne ugovore lahko avalist uveljavlja zoper imetnika menice, enotno razrešilo: avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika, razen, če je imetnik ob njeni pridobitvi ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (16. člen ZM), avalist pa ima v primeru bianco menice (tudi) ugovor, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom (drugi odstavek 16. člena ZM). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec slednjega ni zatrjeval, toženčeve trditve o pomembnosti sklenjene Pogodbe o odkupu predmeta leasinga med tožnikom in H. d.o.o., kot zanj bistvenega nagiba za podajo meničnega poroštva, pa glede na določilo prvega odstavka 40. člena OZ (ki določa, da nagib za sklenitev pogodbe ne more vplivati na veljavnost pogodbe) tudi niso pravno pomembne. Dejstvo, da je toženec kot avalist podpisal menični blanket, na obseg in vrsto njegovih ugovorov ne vpliva, vplivalo bi lahko le na nastanek njegove meničnopravne obveznosti2. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilnem pravnem razlogovanju pravilno kot neupoštevne zavrnilo toženčeve ugovore iz temeljnega posla (pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene med tožnikom kot leasingodajalcem in družbo A. d.o.o. kot leasingojemalcem, glede ničnosti te pogodbe, prodaje nepremičnin tretji osebi in prodajni ceni ter o obveznem odkupu s strani družbe H. d.o.o.) zaradi abstraktnosti in samostojnosti toženčeve zaveze kot avalista - meničnega poroka. Pritožbene trditve toženca o materialnopravni zmotnosti takšnega razlogovanja in odločitve sodišča prve stopnje ter v zvezi s tem o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, se tako izkažejo kot neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve v predlogu za izvršbo, s katerim se je začel predmetni postopek in kjer je bila izvršba predlagana na podlagi menice kot verodostojne listine ter tožnikovih trditev v nadaljnjih vlogah, pravilno zaključilo, da je v predmetnem postopku tožnik, kot menični upravičenec od toženca, kot meničnega poroka, zahteval izpolnitev njegove menične obveznosti ter da gre za menični spor, za presojo katerega je upoštevno menično pravo. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožnik svojo terjatev utemeljeval tudi na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, zato pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati dejstva unovčenja še drugega, v tej pogodbi dogovorjenega zavarovanja.

7. Sodišče prve stopnje je na strani 12 sodbe ugotovilo, da sta tožnik in družba A. d.o.o. v Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin št. ... (v točki 11.17) dogovorila dve obliki zavarovanja tožnikove terjatve, to je ob leasingojemalčevi izročitvi 15-ih podpisanih bianco menic z avalom lastnika in menično izjavo, tudi zavarovanje, da bo družba H. d.o.o. s tožnikom podpisala pogodbo o odkupu predmeta leasinga v primeru neplačevanja s strani leasingojemalca po leasing pogodbi. V zvezi s to dogovorjeno obliko zavarovanja pa je bila med tožnikom in družbo H. d.o.o. 17. 4. 2017 sklenjena Pogodba o odkupu predmeta leasinga, tožnik pa je po razvezi pogodbe o leasingu H. d.o.o. 19. 11. 2014 tudi obvestil o razvezi leasing pogodbe in jo pozval na odkup predmeta leasinga. Zato pa so protispisne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe Pogodbo o odkupu predmeta leasinga popolnoma spregledalo in se do nje vsebinsko tudi ni opredelilo ter v zvezi s takšnimi trditvami očitana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja oziroma podanost absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Toženec je svoj pobotni ugovor (list. št. 41 in 66 spisa) utemeljeval s trditvami: da bi tožnik, glede na v pogodbi o leasingu dogovorjeno zavarovanje, da bo z družbo H. d.o.o. podpisal pogodbo o odkupu predmeta leasinga v primeru neplačevanja leasingojemalčevih obveznosti iz leasing pogodbe in sklenjeno Pogodbo o odkupu predmeta leasinga s H. d.o.o. ter v njej dogovorjeno odkupno ceno, v primeru neizpolnjevanja leasingojemalčevih obveznosti iz leasing pogodbe moral, v skladu z določilom pogodbe o leasingu in 6. člena Pogodbe o odkupu predmeta leasinga (v kateri je bilo določeno, da s pretekom 30. dni od pisnega obvestila o razvezi pogodbe o leasingu zapade obveznost H. d.o.o. do odkupa), v 30. dneh od pisnega obvestila H. d.o.o. o razvezi leasing pogodbe tej izstaviti račun za odkup predmeta leasinga, ki bi ga H. d.o.o plačala. Ker pa tožnik v 30. dneh od pisnega obvestila H. d.o.o. računa za odkup predmeta leasinga ni poslal, da bi ga ta plačal, je s tem namernim kršenjem pogodbenih določil toženca oškodoval za 78.017,38 EUR, ki ga s predmetno tožbo tožnik iztožuje od njega.

9. Ob zgornjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev pogodbe o odkupu predmeta leasinga v primeru razveze pogodbe o leasingu le ena od (dveh) oblik zavarovanja, dogovorjena med tožnikom in A. d.o.o. v pogodbi o leasingu, v Pogodbi o odkupu predmetnega leasinga z dne 17. 4. 2017, sklenjenim med tožnikom in H. d.o.o. pa je bila dogovorjena zaveza H. d.o.o. na odkup predmeta leasinga (torej ne na plačilo same kupnine, ampak na sklenitev pravnega posla o odkupu nepremičnine kot predmeta leasinga), se izkažejo za pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec v zvezi s v pobot uveljavljeno odškodninsko terjatvijo zoper tožnika ni ustrezno zatrjeval dejstev, ki bi izkazovala predpostavke tožnikove odškodninske odgovornosti. Trditve toženca, da bi s pretekom 30 dni od prejema tožnikovega pisnega obvestila o razvezi leasing pogodbe, glede na določila 6. člena Pogodbe o odkupu predmeta leasinga zapadla obveznost H. d.o.o. na odkup nepremičnine kot predmeta leasing, zato pa bi moral tožnik tej izstaviti račun za odkup predmeta leasinga, ki bi ga H. d.o.o. plačala, s tem pa bi bila ta tožnikova terjatev do leasingojemalca poravnana, so zgolj pavšalno zatrjevane brez konkretiziranih okoliščin, iz njih samih pa tudi ne izhajajo dejstva protipravnega ravnanja tožnika, niti dejstva vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in tožencu nastalo škodo. Pogodbena obveza sklenitve pogodbe o odkupu v 30 dneh od prejema obvestila o razvezi pogodbe o leasingu, ne pomeni zaveze na plačilo kupnine, ampak na sklenitev pravnega posla o odkupu nepremičnine kot predmeta leasinga. Zato pa zatrjevana opustitev izstavitve računa v 30 dneh ne more udejanjati očitka o ″namerni kršitvi pogodbe o leasingu in pogodbe o odkupu predmeta leasinga″. Same trditve, da bi po izstavitvi računa H. d.o.o. pozvani znesek iz računa plačala, s tem pa bi bila tožnikova terjatev do leasigojemalca iz leasing pogodbe poravnana in ne bi bilo več podlage za uveljavitev toženčeve poroštvene zaveze iz menice, pa so brez drugih zatrjevanih dejstev tako pavšalne, da ne dajejo podlage za njihovo ugotavljanje in presojanje. Na pomanjkljivost toženčevih trditev, s katerimi je toženec utemeljeval pobotni ugovor in zaradi katerih se ta ne da niti vsebinsko obravnavati, je pravočasno opozarjal tudi tožnik. Zato pa tudi ni bilo potrebno ravnanje sodišča prve stopnje v smislu določila 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je glede na takšno trditveno podlago pravilno zaključilo, da toženec trditev v zvezi s v pobot uveljavljeno terjatvijo ni zatrjeval tako, da bi iz zatrjevanih dejstev bile izkazane - predpostavke zatrjevane tožnikove odškodninske odgovornosti, zato pa je toženčev pobotni ugovor tudi utemeljeno zavrnilo. Pritožbene drugačne trditve tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje pa je prav s poudarjanjem trditvene podlage toženca obrazložilo tudi zavrnitev toženčevega dokaznega predloga za zaslišanje M. K. Z dokazi se namreč lahko dokazujejo le zatrjevana dejstva, ne morejo pa se z njimi dopolnjevat manjkajoče oz. neobstoječe trditve stranke (7. člen in 212. člen ZPP). V točki 11 obrazložitve je tako sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga toženca za zaslišanje priče Marije Korošec tako, da se ta da preizkusiti. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odločitev o tem, katere dokaze bo sodišče izvedlo za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, v domeni sodišča, so neutemeljeni v zvezi z zavrnitvijo izvedbe tega dokaza zatrjevani pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti svoje pritožbene stroške, tožniku pa mora povrniti njegove potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 856,77 EUR in jih predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT v znesku 688,50 EUR (1.500 točk, 1 točka je 0,459 EUR), materialni stroški v znesku 13,77 EUR in 22 % DDV v znesku 154,50 EUR.

Ad II.)

12. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 3. 2018 pod točko I. izreka odločilo, da predlogu toženca za oprostitev plačila sodne takse za postopek s pritožbo z dne 19. 2. 2018 ne ugodi, pod točko II. izreka pa je tožencu dovolilo obročno plačilo zapadle takse za postopek s pritožbo v skupni višini 1.449,00 EUR, to pa v 20 zaporednih mesečnih obrokih po 72,45 EUR in tako, da prvi obrok zapade v plačilo 15. dan po pravnomočnosti sklepa, naslednji obroki pa na isti dan vsak naslednji mesec.

13. Toženec je v pritožbi zoper sklep zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ga oprosti plačila sodne takse. V pritožbi je zatrjeval, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi njegovega predloga za taksno oprostitev ni upoštevalo toženčeve kreditne obveznosti v znesku 330,00 EUR, katero toženec ima v zvezi z nakupom nepremičnine, v kateri prebiva in je nastala še v času, ko ni vedel za obstoj pravde. Ko ob obveznostih, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, toženec poravna še ta kredit, mu za preživljanje mesečno ostane le 433,55 EUR, kar pa je znesek pod predpisanim cenzusom 595,06 EUR. Zato pa bi bilo ob plačilu vseh obveznosti toženca in odmerjene sodne takse ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje mladoletnega sina. Pritožnik zato prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Sodišče prve stopnje je s predstavitvijo zakonskih določil, ki določajo merila za ugotavljanje materialnega položaja strank in njihovih družinskih članov v zvezi s presojanjem utemeljenosti njihovih prošenj za oprostitev plačila sodnih taks, pravilno pojasnilo, zakaj odplačevanje mesečnih anuitet iz prostovoljno sklenjenega kreditnega razmerja s tretjim ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko vplivala na ugotovljen materialni položaj toženca v zvezi s presojo njegove upravičenosti do taksne oprostitve. Zato pa so neutemeljene nasprotne pritožbene trditve o potrebni upoštevnosti takšne toženčeve kreditne obveznosti, poudarjene z okoliščinami njenega nastanka in z njimi utemeljevana izpolnjenost pogojev za taksno oprostitev.

16. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 Enako tudi mag. Polona Kukovec, Pravne posledice meničnega poroštva, Pravna praksa 2014, št. 44, str. 12 - 13. 2 Meničnopravna obveznost avalista bianco menice nastane , ko po avalistovem podpisu meničnega blanketa in njegovo izročitvijo upravičencu, ta izpolni bianco menico in s tem ta postane prava menica (primerjaj VS RS II Ips 104/2015, II Ip 228/2016).