Jedro

Sodne odločbe niso pravni vir, kot ni pravni vir niti morebiti enotna in ustaljena sodna praksa glede določene materialnopravne presoje; v primeru slednje je potrebno odstop od enotne in ustaljene sodne prakse le razumno argumentirati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 196313/2012 z dne 14. 12. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne (točka I. izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženec tožniku dolžan plačati dodatnih 84,30 EUR s pripadki ter mu povrniti pravdne stroške s pripadki v primeru zamude (točka II. izreka). Odločilo je še, da toženec lahko v 15 dneh zahteva povrnitev pravdnih stroškov (točka III. izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu(1) konkretne vtoževane terjatve zoper toženca iz naslova komunalnih storitev za dejavnost zbiranja, odvoza in deponiranja odpadkov, in sicer na kakšen način je opravil preračun in izračun cene storitve (iz 11,46 kg/oseba/mesec odpadkov na 0,14 m³/oseba/mesec) v konkretnem primeru na posamezno osebo za gospodinjstvo (ob sicer izkazani ceni za – volumensko – zbiranje in odvoz za gospodinjstvo 1,96 EUR/osebo in za zbiranje, odvoz in odlaganje na gospodinjstvo 3,14 EUR/osebo s sklepom Občine R., medtem ko ima Pozitivno strokovno mnenje ustreznega Ministrstva za okolje in prostor – 34. člen Pravilnika(2) – za ceno na težo – kg). Glede vtoževane takse za obremenjevanje voda pa je toženec v teku postopka svojo obveznost do tožnika izpolnil. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi (kot navaja) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava(3) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve upoštevajoč konkretne navedbe v njegovi pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2013 (in tej vlogi priložene dokaze) za komunalne storitve – odvoz smeti. V tej vlogi navedenega izračuna toženec s svojimi trditvami ni uspel konkretno izpodbiti. Čudi ga stališče sodišča prve stopnje, da ob natančnih navedbah tožnika glede načina „preračuna iz kg v m³“, potrjenega s pisnim soglasjem pristojnega ministrstva, sklepom Občine R. in tožnikovim cenikom ni podal ustrezne trditvene podlage. Še posebej pa opozarja, da kar je toženec plačal, je plačal šele po zapadlosti računov, vložitvi predloga za izvršbo in razširitvi tožbe. Opozarja tudi na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 5522/2012 z dne 7. 10. 2013 v identičnem primeru.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec. V (pre)obširnem odgovoru meni, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljene in potrditev sodbe.(4)

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP),(5) v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP(6) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (v bistvenem so povzeta v tč. 1 te obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev (1. pomanjkljivih trditev o višini vtoževane terjatve iz naslova komunalne storitve zbiranja, odvoza in odlaganja odpadkov ter 2. plačila vtoževane terjatve, takse za obremenjevanje voda) ter grajo ocene (ne)pomembnosti zatrjevanih dejstev (tako v procesnem kot dejanskem smislu), ni moglo in smelo upoštevati.

6. Sicer pa glede pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v nasprotju s spisovnimi podatki (protispisne) ter stega neutemeljene pritožbene trditve o zagrešeni bistveni kršitvi postopkovnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(7) Tožnikov cenik (A9) določa ceno za EUR/m³, tožnikova vloga za izdajo strok. mnenja (A10) in samo strok. mnenje (A11) ceno za EUR/kg, sklep Občine R. (A12) pa potrjuje tožnikov predlog cene za EUR/osebo/gospodinjstvo oz. EUR/m³/gospodarstvo. Navedba o natančnosti načina „preračuna iz kg v m³“ pa je sploh pritožbenemu sodišču nerazumljiva, saj temelji na izmišljenem, z ničemer utemeljenem razmerju. Prav tako so nerazumljive pritožbene trditve glede ugotovljenega plačila vtoževane terjatve, takse za obremenjevanje voda, saj zapadlost terjatve sploh ni bila sporna. Izpodbijana sodba v tem delu temelji na toženčevi izpolnitvi vtoževane obveznosti. Kakšnih procesnih kršitev, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 442. členom ZPP upoštevati po uradni dolžnosti,(8) pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava (materialnopravne presoje) pa gre v obravnavani zadevi za odločitev o nesklepčni tožbi glede vtoževane terjatve iz naslova komunalne storitve zbiranja, odvoza in odlaganja odpadkov oziroma o (v času presoje) izpolnjeni toženčevi obveznosti glede terjatve iz naslova takse za obremenjevanje voda. Zavrnitev zahtevka je v takih primerih materialnopravno povsem pravilna in utemeljena. Kolikor pa pri tem tožnik opozarja odločitev v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 5522/2012 z dne 7. 10. 2013, pa ne le, da v navedeni zadevi sploh ne gre za identičen primer. Pa tudi če bi za identičen primer šlo, sodne odločbe niso pravni vir, kot ni pravni vir niti morebiti enotna in ustaljena sodna praksa glede določene materialnopravne presoje; v primeru slednje je potrebno le odstop od enotne in ustaljene sodne prakse razumno argumentirati.

8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika je obsežena v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe kot neutemeljene, odločitev o stroških pritožbenega postopka toženca pa je odpadla, saj jih le-ta ni uveljavljal. (1) Če ni trditev, ne more biti niti dokazov (za trditve, ki jih ni), zatorej tožnik ni zadostil zgolj trditvenemu bremenu;

(2) Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 63/09);

(3) Četudi v pritožbi v glavnem v pretežnem delu izpodbija dejanske ugotovitve ter uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (relativne procesne kršitve); ker te pritožbene trditve niso upoštevne (več o tem v nadaljevanju obrazložitve), jih pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema;

(4) Pritožbeno sodišče toženčevih navedb obširneje ne povzema, ker za odločitev niso pomembne;

(5) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

(6) Podčrtalo pritožbeno sodišče;

(7) Da je tožnik natančno navedel način „preračuna iz kg v m³“, potrjen s pisnim soglasjem pristojnega ministrstva, sklepom občine in tožnikovim cenikom;

(8) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.