Jedro

Zamuda z umikom tožbe po priznanju terjatve v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja tožene stranke se šteje za krivdno ravnanje tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa, v 2. točki sklenilo, da mora tožeča stranka toženi plačati stroške postopka v višini 76,18 EUR.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. točko izpodbijanega sklepa iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je imela pravni interes za vložitev tožbe in da je bil povod za tožbo na strani tožene stranke. Terjatev zoper toženo stranko ni bila prerekana v skladu z 70. členom ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje bi zato moralo o stroških postopka odločiti po kriteriju krivde in ne po načelu uspeha. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v 2. točki razveljavi in plačilo stroškov pravdnega postopka skupaj s stroški pritožbe naloži toženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZPP za odločitev o pravdnih stroških določa dva kriterija: (1) kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP) in (2) kriterij krivde (156. člen ZPP). Pritožba utemeljeno opozarja, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati kriterij krivde, vendar ni pravilen zaključek tožeče stranke, da so pravdni stroški nastali po krivdi tožene stranke, kar naj bi med drugim dokazovalo dejstvo, da terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku ni bila prerekana. Nasprotno, dejstvo, da terjatev tožeče stranke ni bila prerekana, ima za posledico, da je bila terjatev v stečajnem postopku priznana, v posledici česar tožeča stranka ni imela več pravnega interesa za nadaljnje vodenje pravde v tem postopku. Gre za okoliščino, ki je nastopila izven sfere tožeče stranke, vendar bi morala tožeča stranka takoj po nastopu te okoliščine tožbo umakniti. Samo v tem primeru bi bilo mogoče sklepati, da stroški nasprotne stranke niso nastali po krivdi tožeče stranke v smislu 1. odstavka 156. člena ZPP. Tožeča stranka kljub neprerekani terjatvi tožbe ni umaknila, zato jo je sodišče s sklepom zavrglo. Zamuda z umikom tožbe po priznanju terjatve v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja tožene stranke se zato šteje za krivdno ravnanje tožeče stranke (Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2, knjiga, 2006, str. 41), zaradi katerega mora tožeča stranka po 156. členom ZPP trpeti vse stroške pravdnega postopka.

5. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. čl. V zvezi s 1. odst. 165.čl. ZPP.