Jedro

Samo nekaj dni zatem, ko je A. A. vložila vlogo za izbris GERK-ov, je bil sklep o zavrnitvi predloga za odvzem poslovne sposobnosti A. A. potrjen s strani višjega sodišča, zato organ ni imela nikakršnega razloga, da bi dvomil v procesno sposobnost stranke z interesom A. A. Povsem pravilno in zakonito je upošteval pravnomočen sklep, iz katerega smiselno izhaja, da stranka z interesom A. A. je poslovno sposobna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka strankama z interesom A. A. in B. B. v znesku 1.045,30 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v ponovnem postopku z izpodbijano delno odločbo med drugim iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100295898, katerega nosilka je tožnica, v Registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) na parc. št. 94, 95, 117, 120 in 126, vse k. o. ..., izbrisala grafične enote rabe kmetijskega gospodarstva (v nadaljevanju GERK) z identifikacijskimi številkami ... z domačim imenom ..., v velikosti 1 33 03 m2, ... z domačim imenom ..., v velikosti 28 99 m2, in ... z domačim imenom ..., v velikosti 1 49 47 m2 (1. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ odločitev sprejel na podlagi drugega odstavka 32. člena Pravnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovil je namreč, da citirane nepremičnine niso predmet zakupne pogodbe in da tožnica zanje ni izkazala pravice do uporabe. V zvezi s poslovno sposobnostjo A. A. (v tem upravnem sporu stranke z interesom), ki je na podlagi tretjega odstavka 32. člena Pravilnika 5. 3. 2018 podala vlogo za izbris GERK-ov, pa je navedel, da jo šteje za poslovno sposobno, dokler ji poslovna sposobnost ne bo pravnomočno odvzeta.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 29. 4. 2019 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa v delu, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, zavrnilo. V zvezi s tem je navedlo, da se tožnica v upravnem postopku glede nepremičnin s parc. št. 94, 95, 117, 120 in 126, vse k. o. ..., ni sklicevala na zakupno pogodbo z dne 31. 7. 1998, niti ni izrecno navajala, da ima za citirane nepremičnine sklenjeno ustno zakupno pogodbo. To je navajala šele v pritožbi, zato drugostopenjski organ teh navedb v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni mogel upoštevati.

**Potek postopka v upravnem sporu in bistvene navedbe strank**

3. Tožnica v tožbi v bistvenem obširno ugovarja, da stranka z interesom A. A. ob vložitvi citirane vloge za izbris GERK-ov ni bila sposobna izoblikovati pravno relevantne izjave volje. Vloga za izbris GERK-ov pa predstavlja enostranski pravni akt, za katerega veljavnost se zahteva, da je vlagatelj sposoben izraziti pravo voljo. Če je stranka z interesom A. A. soglašala, da citirane nepremičnine uporablja druga oseba, pa to prav tako predstavlja izjavo volje, za veljavnost katere se zahteva, da je oseba sposobna izraziti pravo voljo. V zvezi s tem tožnica opozarja, da se toženka s tem ni ukvarjala. Tožnica nadalje meni tudi, da ne držijo navedbe toženke, da se glede citiranih nepremičnin ni sklicevala na ustno sklenjeno zakupno pogodbo oziroma da se je nanjo sklicevala šele v pritožbi z dne 22. 2. 2019. Trdi, da se je sklicevala na ustno sklenjeno zakupno pogodbo, ki je bila realizirana (teorija konvalidacije), toženka pa v zvezi s tem ni izvedla nikakršnih dokazov. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V naknadni pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2020 še dodatno utemeljuje svoje zatrjevanje o poslovni nesposobnosti stranke z interesom A. A. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Stranki z interesom A. A. in B. B. v odgovoru na tožbo tožbene navedbe prerekata in izpostavljata, da je poslovna sposobnost stranke z interesom A. A. pravnomočno potrjena s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem v zadevi N 42/2016 z dne 17. 7. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2764/2017 z dne 21. 3. 2018. Ponoven postopek za odvzem poslovne sposobnosti je posledica tožničinih nedopustnih in šikanoznih ravnanj. Stranka z interesom A. A. je bila tako vseskozi sposobna varovati svoje pravice in koristi. Stranki z interesom dalje navajata, da 26. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) določa pisnost zakupne pogodbe, tožnica in stranka z interesom A. A. pa tudi nista podaljšali zakupne pogodbe z dne 31. 7. 1998. Citirana pogodba ni bila podaljšana zaradi slabih medsebojnih odnosov pogodbenih strank in ker tožnica ni izpolnjevala svojega dela pogodbene obveznosti. Trdita, da na nepodaljšanje in neobstoj ustne zakupne pogodbe kaže dejstvo, da je stranka z interesom A. A. leta 2018 obdelavo nepremičnin prepustila drugim uporabnikom. Stranki z interesom sodišču predlagata, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2021 po pooblaščencu dodatno navedla, da je Okrajno sodišče v Grosupljem s sklepom v zadevi N 14/2019 z dne 16. 11. 2020 stranko z interesom A. A. v vseh zadevah postavilo pod skrbništvo in ji odvzelo aktivno in pasivno volilno pravico, pri čemer sklep še ni pravnomočen. To dokazuje, da je bila stranka z interesom A. A. že ves čas upravnega postopka poslovno nesposobna, zato pa tudi ni mogla veljavno nasprotovati uporabi predmetnih nepremičnin s strani tožnice. V zvezi s tem je še navedla, da se zakupna pogodba podaljša po samem zakonu, ustna zakupna pogodba pa se po teoriji o realizaciji zaradi dolgoletnega izvajanja nadaljuje, razen če je odpovedana s strani poslovno sposobne osebe, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Ustna zakupna pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas.

7. Stranki z interesom A. A. in B. B. sta na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2021 po pooblaščencu dodatno navedli, da sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem v zadevi N 14/2019 z dne 16. 11. 2020 še ni pravnomočen, ugotovitev poslovne nesposobnosti stranke z interesom A. A. pa bo pravno učinkovala šele v primeru pravnomočne odločitve, in sicer za naprej. Tudi sicer pa je navedeni sklep neutemeljen. Stranka z interesom A. A. je poslovno popolnoma sposobna. Stranki z interesom zanikata, da bi bila sklenjena ustna zakupna pogodba ter dogovorjeno ustno podaljševanje. Zaradi slabih odnosov s tožnico (hčerko) se je stranka z interesom A. A. prostovoljno odločila dati svoje nepremičnine v zakup ter je podala vlogo za predmetni postopek. Stranki sta tudi opozorili na določbo 31. člena ZKZ, po kateri se lahko zakupna pogodba podaljša največ enkrat za obdobje, enako prvotno dogovorjenemu. Poudarili sta, da nobena zakupna pogodba s tožnico ni bila sklenjena za nedoločen čas in nobena zakupna pogodba ni bila sklenjena ustno.

8. Toženka je na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2021 dodatno navajala, da v upravnem postopku na prvi stopnji ni bilo dvoma, da je stranka z interesom A. A. poslovno sposobna. Prvostopenjski organ je bil na njeno poslovno sposobnost še posebej pozoren, ker je pred tem tekel postopek za postavitev pod skrbništvo. Stranka z interesom A. A. je med postopkom izkazala lucidnost, saj je poznala vse svoje nepremičnine in njihova ledinska imena. Teorija o realizaciji ustne zakupne pogodbe pa je v konkretnem primeru neprimerna, saj njeni elementi sploh niso zatrjevani. Tožnica je v upravnem postopku imela možnost izkazati pravico uporabe parcel v k.o. ..., pa tega ni storila, ter se je šele v pritožbi prvič pričela neizkazano sklicevati na razmerje, temelječe na ustnem dogovoru, zaradi česar njenih navedb drugostopenjski organ ni upošteval. **Odločanje po sodniku posamezniku**

9. Sodišče je 26. 1. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2021. **Dokazni sklep**

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine tožnice: delno odločbo Upravne enote Grosuplje, št. 330-480/2018-37(308), z dne 14. 2. 2019 (A3), odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008‑60/2019/2, z dne 29. 4. 2019 (A2), pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Grosuplje, št. 330-480/2018-37(308), z dne 14. 2. 2019 (A9), zakupno pogodbo z dne 31. 7. 1998 (A8), zapisnik o ustni obravnavi Upravne enote Grosuplje z dne 11. 3. 2019 (A10) in izpis iz zemljiške knjige z dne 15. 3. 2019 (A12); listine strank z interesom: sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem v zadevi N 42/2016 z dne 17. 7. 2017 (C3), sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2764/2017 z dne 21. 3. 2018 (C4) in sklep Višjega sodišča v Celju v zadevi Cp 182/2009 z dne 4. 3. 2009 ter po uradni dolžnosti listine v upravnem spisu, in zaslišalo tožnico in stranki z interesom A. A. in B. B. 11. Ostale predlagane dokaze je sodišče kot nerelevantne zavrnilo (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tako je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnice v zvezi s poslovno (ne)sposobnostjo stranke z interesom A. A. (vpogled in branje tožbe, vložene na Okrajno sodišče v Grosupljem v zadevi P 31/2019 (A4), predloga za odvzem poslovne sposobnosti z dne 22. 2. 2019, predloga za odvzem poslovne sposobnosti z dne 13. 6. 2016, izpiska iz rojstne matične knjige, izvida za A. A. z dne 17. 1. 2017, izvida UKC LJ za A. A. z dne 12. 4. 2016, odpustnega pisma za A. A. z dne 15. 4. 2016, zapisnika o naroku za glavno obravnavo, sestavljenega 1. 6. 2017 pri Okrajnem sodišču v Grosupljem (A5), izvedenskega mnenja sodnega izvedenca C. C. z dne 18. 2. 2017 (A6), izvedenskega mnenja sodnega izvedenca C. C. z dne 4. 4. 2017, izvedenskega mnenja sodne izvedenke D. D. z dne 16. 11. 2017 (A7), sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 1722/2016-I z dne 2. 12. 2018 o ničnosti darilne pogodbe za primer smrti in pogodbe o dosmrtnem preživljanju (A11), izvedenskega mnenja sodnih izvedenk E. E. in F. F. z dne 23. 2. 2020 (A13) in sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem v zadevi N 14/2019 z dne 16. 11. 2020 ter poizvedbe na Okrajnem sodišču v Grosupljem v zadevi P 31/2019), saj se je na vprašanje poslovne sposobnosti stranke z interesom A. A. v relevantnem času, ko je podala vlogo za izbris GERK-ov, nanašal le pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 17. 7. 2017; ostali predlagani dokazi se na to obdobje ne nanašajo oziroma je sodba P 1722/2016-I z dne 2. 12. 2018 nerelevantna za ugotavljanje poslovne sposobnosti A. A. v teku predmetnega upravnega postopka.

**K I. točki izreka**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporna izpodbijana odločitev, da se iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100295898, katerega nosilka je tožnica, v RKG na nepremičninah s parc. št. 94, 95, 117, 120 in 126, vse k. o. ..., izbrišejo GERK-i z identifikacijskimi številkami ... z domačim imenom ..., v velikosti 1 33 03 m2, ... z domačim imenom ..., v velikosti 28 99 m2, in ... z domačim imenom ..., v velikosti 1 49 47 m2. Organ je odločitev oprl na drugi odstavek 32. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica pa kot bistveno izpostavlja, da stranka z interesom A. A., ko je 5. 3. 2018 podala citirano vlogo za izbris navedenih GERK-ov, ni bila sposobna izoblikovati pravno relevantne izjave volje, in zatrjuje, da ima za citirane nepremičnine s stranko z interesom A. A. sklenjeno ustno zakupno pogodbo ter da s tem izkazuje pravico do uporabe citiranih nepremičnin.

14. Po prvem odstavku 32. člena Pravilnika lahko upravna enota pozove nosilca kmetijskega gospodarstva, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Po drugem odstavku tega člena pa v primeru, če nosilec teh dokazil ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK niso izpolnjeni, odloči o izbrisu GERK ali dela GERK iz RKG; upravna enota v RKG pri zemljišču, ki se nanaša na izbrisan GERK, vpiše opombo. Po tretjem odstavku tega člena lahko vloži vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v RKG lastnik ali uporabnik zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe zemljišč, ki so prijavljena v RKG.

15. V zadevi ni sporno, da je A. A. kot lastnica predmetnih nepremičnin 5. 3. 2018 podala pri prvostopenjskem organu pisno lastnoročno podpisano vlogo za izbris predmetnih GERK-ov (priloga sodišča C 5), v katero je sodišče na naroku tudi vpogledalo. Sporno pa je, ali je bila sposobna izoblikovati pravno relevantno izjavo volje, kar oporeka tožnica. Vendar sodišče sodi, da je organ ravnal pravilno, ko je A. A. štel za poslovno sposobno. V 49. členu ZUP je določeno, da mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Organ pa je tako tudi ravnal. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ „štel stranko z interesom A. A. za poslovno sposobno, dokler ji ta ne bo pravnomočno odvzeta“. V postopku pa je razpolagal s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem v zadevi N 42/2016 z dne 17. 7. 2017, s katerim je bil predlog za odvzem poslovne sposobnosti A. A. zavrnjen, in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2764/2017 z dne 21. 3. 2018, s katerim je bil citirani sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem potrjen ter je postal pravnomočen. Samo nekaj dni zatem, ko je A. A. vložila vlogo za izbris navedenih GERK-ov, je bil torej sklep o zavrnitvi predloga za odvzem poslovne sposobnosti A. A. potrjen s strani višjega sodišča, zato organ ni imela nikakršnega razloga, da bi dvomil v procesno sposobnost stranke z interesom A. A. Povsem pravilno in zakonito je upošteval pravnomočen sklep, iz katerega smiselno izhaja, da stranka z interesom A. A. je poslovno sposobna. Sodišče izpostavlja, da se v slovenskem pravnem redu poslovna sposobnost domneva, nesposobnost pa je treba dokazati, čemur pa je služil postopek za odvzem poslovne sposobnosti (zdaj postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo). Ravno v tem postopku pa tožnici kot predlagateljici ni uspelo dokazati, da stranka z interesom A. A. nima poslovne sposobnosti. Vsled navedenega se kot neutemeljeni izkažejo vsi tožničini ugovori v zvezi s poslovno (oziroma procesno) nesposobnostjo stranke z interesom A. A. in ravnanjem organa v zvezi s tem v teku upravnega postopka. Sodišče je zato tudi zavrnilo dodatne dokazne predloge za ugotavljanje poslovne sposobnosti stranke z interesom A. A. v času presojanega upravnega postopka, saj je temu služil postopek, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem in ki se je, kot navedeno, zaključil s pravnomočnim sklepom v zadevi N 42/2016 z dne 17. 7. 2017, s katerim je bil predlog za odvzem poslovne sposobnosti A. A. zavrnjen. Kasnejše morebiti spremenjeno psihofizično stanje stranke z interesom A. A. za presojo vprašanja njene poslovne sposobnosti v teku upravnega postopka ni relevantno, zato je sodišče tudi zavrnilo dokazne predloge v zvezi s tem. Sicer pa je sodišče stranko z interesom A. A. na naroku tudi zaslišalo, pri čemer je, čeprav ni povsem razumela vprašanj glede njene podaje vloge z dne 5. 3. 2018, jasno odgovorila, da predmetne parcele obdeluje od leta 2019 B. B., da mu je parcele dala v obdelavo sama ter da želi, da bi bil on po smrti njihov lastnik, kar vse je na zaslišanju B. B. potrdil in izpovedal tudi, da je on A. A. v letu 2018 pomagal pri vložitvi vloge za izbris GERK-ov, ker ga je za to prosila, in da je vlogo podpisala v prisotnosti referentke G. G. 16. Sodišče tudi ne pritrjuje zatrjevanju tožnice, da se je že v postopku pred prvostopenjskim organom glede pravice uporabe (predmetnih) nepremičnin s parc. št. 94, 95, 117, 120 in 126, vse k. o. ..., sklicevala na ustno sklenjeno zakupno pogodbo z A. A. Iz upravnega spisa namreč to ne izhaja, pač pa, da se je tožnica izrecno sklicevala le na obstoj zakupne pogodbe z dne 31. 7. 1998, ki pa sta jo tožnica in stranka z interesom A. A. sklenili za nepremičnine s parc. št. 683, 678/1, 643 in 645/2 vse k. o. ..., ter 522/3, k. o. ..., torej ne za nepremičnine, ki so predmet izpodbijane delne odločbe. Prvostopenjski organ je zato po oceni sodišča pravilno štel za nesporno, da nepremičnine s parc. št. 94, 95, 117, 120 in 126, vse k. o. ..., niso predmet zakupne pogodbe in da tožnica posledično ni izkazala pravice do njihove rabe, saj tega, kot navedeno, sploh ni zatrjevala. Tožnica v tožbi sicer navaja, da se je že v prvostopenjskem postopku sklicevala na „ustno zakupno pogodbo, ki je bila realizirana“, in sicer v svojih vlogah z dne 16. 3. 2018, 19. 4. 2018 in 31. 5. 2018, ter očita v zvezi s tem, da prvostopenjski organ ni izvedel nobenega dokaza oziroma ni izdal sklepa o napotitvi na pravdo, če sam ni želel reševati predhodnega vprašanja obstoja ustne zakupne pogodbe. Vendar gre za protispisne navedbe, saj iz listin upravnega spisa (priloge sodišča C 6 do 8 v sodnem spisu) to ne izhaja, pri čemer je vztrajala toženka tudi na glavni obravnava, kajti v nobeni od prej navedenih vlog ustna zakupna pogodba za zemljišča v k.o. ... ni niti omenjena, pri tem ko je bilo na naroku dokazovanje z listinami upravnega spisa izvedeno. Zatrjevanje obstoja ustne pogodbe pa bi moralo biti jasno in določno z izpostavljenimi relevantnimi podatki, da bi bilo mogoče govoriti o predhodnem vprašanju (147. člen ZUP). Zato je pravilno ugotovil drugostopenjski organ, da je tožnica šele v pritožbi prvič zatrjevala, da ima za nepremičnine s parc. št. 94, 95, 117, 120 in 126, vse k. o. ..., sklenjeno ustno zakupno pogodbo z A. A., ter teh navedb v skladu z določbami tretjega odstavka 238. člena ZUP posledično pravilno ni upošteval. Tožnica tudi zaslišana na naroku na izrecno vprašanje ni znala pojasniti, kdaj v postopku je prvič zatrjevala in dokazovala obstoj ustne zakupne pogodbe za predmetna zemljišča v k.o. ... oziroma ni dokazala, da bi obstoj ustne zakupne pogodbe zatrjevala že v prvostopenjskem postopku. Ker torej zatrjevanje obstoja ustne zakupne pogodbe tudi po presoji sodišča predstavlja novo dejstvo, bi morala tožnica na podlagi določb 20. in 52. člena ZUS-1 izkazati, zakaj ga upravičeno ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tega pa tožnica ni izkazala, zato tudi sodišče njenih navedb v zvezi z ustno sklenjeno zakupno pogodbo ni upoštevalo. Glede na to sodišče pritrjuje organu, da tožnica pravice do uporabe predmetnih nepremičnin v smislu drugega odstavka 32. člena Pravilnika ni izkazala ter je tako organ mogel odločiti o izbrisu navedenih GERK v RKG pri njenem kmetijskem gospodarstvu.

17. Sodišče glede navedb strank o podaljševanju zakupne pogodbe z dne 31. 7. 1998 po samem zakonu pripominja, da se ta pogodba, kot že zapisano, na nepremičnine, ki so predmet izpodbijane delne odločbe in tega upravnega spora, ne nanaša, zato se s temi navedbami ni ukvarjalo.

18. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, in tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. in III. točki izreka**

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

20. ZUS-1 (pa) ne ureja vprašanja povrnitve stroškov postopka oseb iz 19. člena (t.i. prizadete stranke oziroma stranke z interesom, itd.). Zato se v skladu z ustaljeno sodno prakso uporabijo - v zvezi z 22. členom ZUS-1 - določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Po načelu uspeha strankama z interesom glede na njun interes (zavrnitev tožbe) stroški gredo. Vendar je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se povrnejo le potrebni stroški. Stroške strank z interesom je sodišče tako odmerilo v skladu z načelom potrebnosti ter določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Stranki z interesom A. A. in B. B., ki ju je zastopal pooblaščenec odvetnik, sta priglasila stroške za sestanek s stranko (100 točk), odgovor na tožbo (500 točk), zastopanje več strank (50 točk), prisotnost na glavni obravnavi (500 točk), zastopanje več strank (50 točk), urnino (200 točk) ter materialne stroške 2 %. Sodišče je upoštevalo, da je bil podan obrazložen odgovor na tožbo, s katerim sta stranki branili svoja stališča ter varovali svoje pravice oziroma pravne interese ter da je bila potrebna tudi udeležba na naroku, saj sta bila zaradi potrebe po razjasnitvi zadeve tudi zaslišana. Sodišče je priznalo stroške za sestanek s stranko 100 točk (tar. št. 39), odgovor na tožbo 500 točk (druga alineja 1. točke tar. št. 30 OT), zastopanje več strank 50 točk (tretji odstavek 7. člena OT), zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 500 točk (prva alineja 3. točke tar. št. 30 OT), zastopanje več strank 50 točk (tretji odstavek 7. člena OT), urnino 200 točk (6. člena OT) ter materialne izdatke (28 točk; tretji odstavek 11. člena OT). Tako odmerjeni stroški strank z interesom, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), skupno znašajo 856,80 EUR, povečani za 22 % DDV, ker je pooblaščeni odvetnik zavezanec za DDV, pa 1.045,30 EUR.

21. Tožnica je dolžna povrniti strankama z interesom tako odmerjene stroške postopka v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013