Jedro

Tožena stranka je glede pravne podlage izhajala le iz predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, pri čemer bi morala prošnjo presoditi še z vidika poslovne odškodninske odgovornosti (ki je urejena v 239. do 246. členu OZ), in v tem smislu oceniti, ali je možno, da je imela A. A. kakšno obligacijsko obveznost do tožnice, ki je ni izpolnila.

Obrazložitev tožene stranke glede neposlovne odškodninske odgovornosti je sama s seboj v nasprotju in pomanjkljiva. Tožena stranka namreč glede nastanka škode navede, da ni vsaka škoda tudi pravno priznana škoda, da če nekdo utrpi določeno neugodje, neprijetnosti in stres, ker se npr. nekdo ne drži dogovora, ki sta ga sklenila, si premišljuje, izkazuje drugačne interese, nagaja, podaja pripombe ipd., to še ne pomeni pravno priznane škode in da iz tožničinih navedb ne izhaja, da bi ji nastala pravno priznana škoda.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3815/2025 z dne 31. 12. 2025 se odpravi ter vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila prošnjo tožnice z dne 24. 10. 2025 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na I. in II. Stopnji, ter v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi nagajanja pri prodaji solastniškega deleža.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka v postopku tožnico pozvala, da naj prošnjo dopolni tako, da natančno opredeli oz. navede vse predpostavke za odškodninsko odgovornost, hkrati pa predloži tudi vse listine v zvezi z zadevo. Pojasni naj predvsem: kdo je škodo povzročil in na kakšen način, kakšna škoda je nastala, kdaj je škoda nastala - datum škodnega dogodka, iz katerega nedopustnega ravnanja ali opustitve izvira škoda ter kakšna je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem/opustitvijo in med nastalo škodo (oziroma, kako je nedopustno ravnanje/opustitev vplivalo na nastanek škode).

3.Tožnica je v svojem odgovoru pojasnila, da je bila škoda povzročena s strani A. A., zaradi nenehnega zavajanja pri prodaji deležev skupne hiše. Najprej je bilo zavajanje glede možnosti odkupa deležev s strani njene hčere, za katero je vedela, da nepremičnine ne more kupiti. Na naroku v zapuščinskem postopku dne 30. 4. 2024 je A. A. povedala, da hči od nakupa odstopa in da naj tožnica poišče kupca, ker nobeden od lastnikov ne more drugega izplačati. Po zapuščinskem postopku je tožnica začela s prodajo nepremičnine preko nepremičninske agencije B. Ker nepremičnina nima ne gradbenega ne uporabnega dovoljenja, prav tako ni etažirana, je nihče ni želel kupiti, razen direktorja omenjene agencije C. C. Ta je ponudil 260.000 EUR, kar bi pomenilo 130.000 EUR A. A. in 130.000 EUR tožnici ter njeni sestri. A. A. je nato zahtevala 140.000 EUR, na kar sta tožnica in njena sestra pristali. Vse to je potekalo od septembra do oktobra 2024, ko si je A. A. po številnih prošnjah za razmislek premislila z izgovorom, da bratu ne more v zgornje stanovanje naseliti tujcev, ker je bolan (za bolezen pa se je vedelo že cel čas prodaje). Zavajala je tudi, da ima kupca z boljšo ponudbo. Aprila 2025 se je stric, ki živi v spodnjem delu hiše, odločil, da bi tudi sam prodal svoj del nepremičnine, zato so ponovno stopili v stik z agencijo. Ponovno so stekli pogovori o prodaji z A. A., ki je spet postavljala svoje pogoje in rekla, da želi sedaj več denarja, ker ima sedaj tudi ona kupca za višjo kupnino. Pred podpisom pogodbe z C. C. je imela A. A. precej pripomb. S časom so gradbeni strokovnjaki po pridobljeni lokacijski informaciji in kopijah vloge za gradbeno in uporabno dovoljenje C. C. odsvetovali nakup. Zato je od nakupa odstopil, povedal pa je, da če bi se prodaja zgodila septembra 2024, bi jo kupil, ker se ne bi ukvarjal s papirji. Navedel je, da je čas, ki je tekel zaradi nenehnih pripomb, naredil svoje. Nepremičnina se ni mogla prodati, z njo pa so bili vse večji stroški, ki si jih tožnica ni mogla privoščiti, saj imata obe kredite za svoje nepremičnine, v katerih živita z družinama. Zaradi vsega stresa s hišo in nenehnega žaljenja A. A. je tožnica pristala tudi v bolniškem staležu. Ker ni več vedela kako naprej, ji je bratranec D. D. oz. E. E. ponudil pomoč z odkupom njenega in sestrinega deleža. Vendar je ponudil bistveno nižjo ceno (80.000 EUR). Nanjo sta pristali samo zato, da se vsa kalvarija okoli hiše konča. Zaradi vsega nagajanja s strani A. A. sta bili oškodovani za 50.000 EUR. Tožnica zatrjuje, da je bila škoda povzročena tako s prodajo, saj sta bili primorani del nepremičnine prodati pod ceno (50.000 EUR), prav tako je zaradi vsega stresa pristala v bolniškem staležu (18 delovnih dni) in obisk psihologa (stres od prodaje, ki je trajala skoraj 2 leti zaradi nagajanja in zavajanja A. A. ter njenih konstantnih žaljivk in obtoževanj).

4.Tožena stranka je glede odškodninskega zahtevka navedla, da iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhajajo naslednje predpostavke odškodninske odgovornosti: 1. nastanek škode, 2. nedopustno ravnanje (vključno z opustitvijo), 3. vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, 4. odgovornost povzročitelja škode.

5.Sklicujoč se na 24. člen ZBPP je presodila, da je tožničina prošnja očitno nerazumna, ker tožnica ni izkazala obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti.

6.Presodila je, da iz tožničinih navedb ne izhaja, da bi ji nastala pravno priznana škoda, niti da je zatrjevano škodo povzročila A. A. z nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo. Tudi ne, da je nedopustno ravnanje oziroma opustitev A. A. vplivala na nastanek škode tožnici in da je za to odgovorna A. A. Šlo je za postopek prodaje nepremičnine več solastnikov, medsebojna usklajevanja in pogajanja, medsebojne odnose in razmerja, neuspele dogovore, različne interese pri sami prodaji skupne nepremičnine in tožničino subjektivno doživljanje opisanih življenjskih okoliščin. Tožnica je sama po svoji volji (skupaj s sestro) sprejela ponudbo svojega sorodnika in privolila v prodajo svojega deleža, ki je bil sicer finančno manj ugoden. Pri tem ni mogoče slediti njeni trditvi, da je bila v takšno prodajo prisiljena oziroma da bi šlo pri tem za kakršnokoli nedopustno ravnanje ali opustitev A. A. niti da bi ji nastala pravno priznana škoda. Ni namreč vsaka "škoda" tudi pravno priznana škoda. Če posameznik utrpi določeno neugodje, neprijetnosti in stres, ker se npr. nekdo ne drži dogovora, ki sta ga sklenila, si premišljuje, izkazuje drugačne interese, nagaja, podaja pripombe ipd. to še ne pomeni pravno priznane škode. Odškodnina se lahko prizna le za tiste oblike škode, ki jih izrecno priznava in ureja zakon. Tožnica z zatrjevanjem nastanka premoženjske škode pri prodaji nepremičnine po manj ugodni ceni nima niti verjetnih izgledov za uspeh. Podana ni niti protipravnost ravnanja povzročitelja škode, saj ravnanja, kot so nagajanje (oz. ravnanja, ki jih tožnica doživlja kot nagajanje), zavajanje (pri čemer tožnica namena zavajanja povzročiteljice ni izkazala), neuspela pogajanja in dogovarjanja, premišljevanje ipd. še ne pomenijo protipravnega ravnanja. Tožnica je v prodajo svojega solastniškega deleža pod ponujenimi pogoji sorodnika v želji po čimprejšnjem zaključku postopka prodaje in zmanjšanju stroškov vzdrževanja nepremičnine privolila. Prodaja solastniškega deleža prosilke po ponujeni ceni je tako posledica njene svobodne volje. Tožnica tudi krivde povzročiteljice v zvezi s prodajo svojega solastniškega deleža ni dokazala.

7.Tožena stranka je zaključila, da tožnica niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala obstoja procesnih predpostavk za odškodninsko odgovornost, zato nima verjetnih izgledov za uspeh. Ker ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tožena stranka tožničinega materialnega položaja ni ugotavljala. Glede oprostitve plačila sodnih taks je tožena stranka pojasnila, da organ za BPP ni pristojen za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks, temveč na podlagi prvega odstavka Zakona o sodnih taksah (ZST-1) o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke.

Tožba

8.V tožbi tožnica pravi, da izpolnjuje materialne in vsebinske pogoje za dodelitev BPP, saj je zadeva pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj in da ima verjetne izglede za uspeh. Vztraja, da je za nastalo škodo odgovorna A. A. Ponovno pojasnjuje, da je zaradi njenega zavajanja in preprečevanja prodaje ter zaradi naraščajočih stroškov vzdrževanja nepremičnine pristala na prodajo svojega deleža po nižji ceni, ker ni imela drugih možnosti. Zaradi finančne in psihične stiske je bila prisiljena sprejeti nižjo kupnino, ki je bila namenjena delnemu poplačilu kredita in poravnavi dolgov. Pojasnjuje, da so se s prodajo najprej strinjale vse solastnice, nato pa je sledilo zavajanje s strani A. A., ki je na vsak način želela nepremičnino za hčerko. Z izmišljenimi kupci in izgovori (da ne more prodati, ker ne želi, da bi imel brat v zgornjem stanovanju tuje ljudi - čeprav so v zgornjem stanovanju že živeli podnajemniki in ni imel problemov s tem; da ne more zaradi bratove bolezni, za katero je vedela še pred dedovanjem; da bo nepremičnino kupila hči, čeprav je od nakupa že odstopila; da bo mogoče svoj del nepremičnine uporabljala kot vikend, kar ni bilo mogoče, saj bi s tem posegala tudi v tožničin del, fizične delitve pa ni bilo mogoče urediti; da kupnina ni dovolj visoka; da o motijo nekateri vidiki predpogodbe ipd.) je odgnala enega in edinega kupca, ki je želel nepremičnino kupiti tudi brez gradbenega in uporabnega dovoljenja in v precej slabem stanju. V dveh letih so bili štirje potencialni kupci: hči A. A., ki za to ni imela denarja; kupec, ki si ga je A. A. izmislila, da je lahko še naprej zavajala edinega resnega kupca C. C.; in bratranec D. D. (sin dediča), kateremu je A. A. dejala, da nepremičnine ne more kupiti, ker ima njena hči prednost, čeprav so že imeli ustni dogovor, da se hiša proda tistemu, ki bo lahko izplačal deleže. V času dogovarjanj o prodaji je A. A. še vedno vztrajala, da bo hišo kupila hčer. Prav tako je v tem času želela, da se uredi plinovod, ki ga je ponujala plinarna ob izgradnji kanalizacije, kar je bil pogoj s strani občine. Treba je bilo urediti tudi puščanje terase v spodnje stanovanje. Zaradi vseh vzdrževanj so tožnici nastajali veliki stroški. Hiša oz. del hiše se je tako prodajal dve leti. Po dednem dogovoru in jasnem odstopu njene hčere se je A. A. na zapuščinskem postopku strinjala, da se hiša proda kot celota. Kupnina C. C. (260.000 EUR) je bila primerljiva s cenitvenim poročilom. Ker je hiša starejša, je bil med prodajo zamrznjen postopek pridobivanja gradbenega in uporabnega dovoljenja, kar je pogoj za pridobitev kredita. Prodaja kupcu, ki bi moral najeti kredit, zato ni bila možna. Edina možnost je bil zato C. C. Ta je dejal, da bi hišo tedaj kupil in bi bila stvar drugačna, če A. A. ne bi imela pripomb (glede menjave parcel, nakazila na fiduciarni račun, razlika med kupnino in podatki, ki jih je prejela od GURS-a o vrednosti nepremičnine) in vedno znova zamikala svoje odločitve. Če bi A. A. podpisala predpogodbo in bi C. C. nato od nje odstopil, bi jim ostala vsaj ara. Po odstopu  C. C. se je tožnica znašla v veliki finančni in psihični krizi, saj so nastali dolgovi zaradi kanalizacije, še vedno pa je morala plačevati kredit za stanovanje, v katerem živi z otroki. V odsotnosti drugih kupcev se je obrnila na bratranca D. D. oz. E. E. Ker so jo čakali visoki stroški vzdrževanja in morebitna kazen zaradi nepriklopa plina ter nelegalnega objekta, je pristala na nižji znesek kupnine (40.000 EUR). Tedaj je imela le dve možnosti: ali sprožiti sodni postopek za razdelitev hiše, ki je v naravi ni bilo možno deliti, v katerem bi iztržila bistveno nižji znesek ob dodatnih stroških, ali pa pristane na ponujeni znesek. A. A. ni imela resnega namena prodati svojega deleža in se je "nepošteno pogajala". Izkoristila je tožničino stisko in si izgovorila zase oz. za svojo hči korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala oz. storila. Dogovorjeni so bili, da bo tudi ona prodala svoj delež, kar pomeni, da bi se hiša prodajala kot celota in bi se dosegla višja kupnina. A. A. je od tožnice zahtevala tudi umik tožbe v zvezi z uporabnino, kar je tožnica izpolnila, s čimer si je pridobila premoženjsko korist, ker je tožnica ostala brez uporabnine.

9.V nadaljevanju tožbe tožnica še zatrjuje, da izpolnjuje tudi materialne pogoje za dodelitev BPP in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Kasneje je tožnica z vlogo z 9. 2. 2026 smiselno zahtevala odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije.

Odgovor na tožbo

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Presoja sodišča

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na 24. člen ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Povzeta zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, v katerih je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za BPP zavrne. Iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča

1.nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti z uporabo kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki so vezani na pojem očitnosti. Očiten pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.

2.V vsakem primeru mora obrazložitev odločbe obsegati vse, kar določa prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem postopa pristojni organ za BPP, če ZBPP ne določa drugače (drugi odstavek 34. člen ZBPP). Ta določa, da obrazložitev določbe obsega 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

3.Po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da "vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa" in da je v tem smislu očitno, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh. Po vsebini je je mogoče razloge za zavrnitev iz izpodbijane odločbe razumeti tako, da je pričakovanje tožnice oziroma njen zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

4.Vendar je glede pravne podlage tožena stranka izhajala le iz predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, pri čemer bi glede na navedbe tožnice, ki jih ponavlja v tožbi (o tem, da se je A. A. na zapuščinski obravnavi strinjala, da se nepremičnina proda tako, da tudi ona proda svoj delež, in da je naložila tožnici, da poišče kupca), prošnjo morala presoditi še z vidika poslovne odškodninske odgovornosti (ki je urejena v 239. do 246. členu OZ), in v tem smislu oceniti, ali je možno, da je imela A. A. kakšno obligacijsko obveznost do tožnice, ki je ni izpolnila.

5.Z vidika neposlovne odškodninske odgovornosti sodišče ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke sama s seboj v nasprotju in pomanjkljiva. Tožena stranka namreč glede nastanka škode navede, da ni vsaka škoda tudi pravno priznana škoda, da če nekdo utrpi določeno neugodje, neprijetnosti in stres, ker se npr. nekdo ne drži dogovora, ki sta ga sklenila, si premišljuje, izkazuje drugačne interese, nagaja, podaja pripombe ipd., to še ne pomeni pravno priznane škode in da iz tožničinih navedb ne izhaja, da bi ji nastala pravno priznana škoda. To je v nasprotju s siceršnjo ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica zatrjuje nastanek premoženjske škode v višini 50.000,00 EUR. Tovrstna škoda je premoženjska škoda in je pravno priznana škoda. Drugo vprašanje je, ali je škoda nastala z nedopustnim ravnanjem in ali zanj odgovarja A. A. Glede tega je tožena stranka navedla, da je tožnica svoj deleže na nepremičnini prostovoljno prodala in da pri tem ni šlo za kakršnokoli nedopustno ravnanje ali opustitev A. A. oziroma, da nastanka posledic prodaje po manj ugodni ceni ni mogoče pripisati njenemu "neposrednemu ravnanju". Vendar sodišče ugotavlja, da tožnica ne zatrjuje, da jo je A. A. neposredno prisilila v prodajo njenega deleža v smislu, da ne bi bila podana njena svobodna volja glede tega pravnega posla, pač pa je zatrjevala, kar ponavlja v tožbi, da je A. A. s svojimi (zatrjevano protipravnimi) ravnanji povzročila, da se v določeni točki nepremičnina ni mogla (več) prodati za 260.000,00 EUR, zaradi česar ji je nastala škoda. O tem, ali bi lahko šlo za nedopustna oziroma protipravna ravnanja A. A. je tožena stranka le pavšalno navedla, da ravnanja, kot so nagajanje, zavajanje, neuspela pogajanja in dogovarjanja, premišljevanje ipd. še ne pomenijo protipravnega ravnanja. Da so tovrstna dejanja lahko protipravna, kaže npr. institut nepoštenih pogajanj iz 20. člena OZ,³ ki je posebna vrsta neposlovne odškodninske odgovornosti.

6.Glede na izpostavljeno pomanjkljivo obrazložitev, ki izvira iz nepravilne uporabe materialnega prava (24. člena ZBPP in določb OZ o poslovni in neposlovni odškodninski odgovornosti), je preuranjen zaključek tožene stranke, da je tožničina zadeva očitno nerazumna oziroma, da je njen zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na navedeno izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V njem bo morala tožena stranka odpraviti izpostavljene pomanjkljivosti. Sodišče pripominja, da tožena stranka v postopku ni razjasnila, ali tožnica zahteva (če sploh) tudi povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode s tem, ko zatrjuje, da je od stresa pristala v bolniškem staležu (18 delovnih dni) in je morala obiskati psihologa.

7.V zvezi s tožbenim zatrjevanjem, da je tožnica upravičena do BPP tudi zaradi svojega materialnega položaja, sodišče dodaja, da mora biti v vsakem primeru izpolnjen tudi pogoj iz 24. člena ZBPP.⁴

8.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi, v postopku pa ni sodelovala stranka z interesom. Izpolnjen je sicer tudi pogoj iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem aktu izhajala iz dejanskega stanja, kot ga je zatrjevala tožena stranka v upravnem postopku in tožbi, med strankama pa je bila sporna pravilna uporaba materialnega prava, tj. ali je zadeva, v zvezi s katero tožnica zaproša za BPP, očitno nerazumna v smislu 24. člena ZBPP.

9.Tožnica je predlagala, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijani akt spremeni tako, da njeni prošnji za BPP ugodi in ji dodeli redno BPP, vendar sodišče presoja, da upoštevajoč načelo delitve oblasti pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso izpolnjeni.⁵ Tudi tožnica ne zatrjuje, da bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela težko popravljivo škodo ali pa da bi šlo za položaj, ko bi tožena stranka izdala v ponovnem postopku nov akt, ki bi bil v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.<br>-------------------------------<br>¹ Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah IU845/2019 z dne 14.6.9.2019 (8. točka), IU1190/2019 z dne 10.9.2019 (8. točka), IU509/2020 z dne 14.5.2020 (7. točka), IIU322/2020 z dne 11.11.2020 (9. točka), IU544/2022 z dne 11.5.2022 (12. točka), IU643/2022 z dne 8.7.2022 (7. točka), I U 737/2023 z dne 2. 8. 2023 (7. točka) in I U 1575/2024 z dne 2. 12. 2024 (10. točka).<br>² Glej razlago pojma očiten v sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up
92/96 z dne 11. 4.96. (10. točka) in sodbo tega sodišča I U 1575/2024 z dne 2. 12. 2024 (10. točka).<br>³ Ta določa: (1) Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. (2) Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki. (3) Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo. (4) Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.<br>⁴ Tretji odstavek 11. člena ZBPP določa: Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). <br>⁵ ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena določa: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.<br>-------------------------------