Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožničin oče ubit 20. 9. 1944, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri pa se nanaša zgolj na čas od 5. 5. 1945 do 2. 7 1990. Način odločitve tožene stranke, da se zahteva zavrže, je sicer napačen in bi izrek moral vsebovati vsebinsko odločitev. Ne glede na to pa se odločitev da preizkusiti, saj iz sklepa izhaja, da pokojni oče tožnice in s tem tudi tožnica ne izpolnjujeta pogojev, ki jih ZPKri zahteva za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja oziroma statusa svojca omenjene žrtve. Tožnica torej s svojim zahtevkom na podlagi ZPKri ne more uspeti, kar je bistveno za odločitev. Potrdilo o statusu žrtve vojnega nasilja, ki ga je priložila k tožbi, pa je bilo očitno izdano na podlagi ŽVN in ne ZPKri, zato za ta postopek ni relevantno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic Vlade RS zahtevek tožnice za priznanje statusa žrtve medvojnega protipravnega odvzema življenja pokojnemu očetu A.A., ki je bil ubit 20. 9. 1944 v B., za priznanje statusa svojca žrtve medvojnega protipravnega odvzema življenja in pravice do odškodnine zavrgla. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnica pri Ministrstvu za pravosodje vložila zahtevo, s katero zahteva priznanje statusa žrtve medvojnega protipravnega odvzema življenja pokojnemu očetu A.A., rojenem 4. 12. 1896, ki je bil ubit 20. 9. 1944 v B. Komisija v nadaljevanju ugotavlja, da je potrebno vlogo tožnice zavreči. Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) v drugem odstavku 2. člena določa, da pridobijo status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih oziroma ideoloških razlogov, obsojene v sodnem ali upravno kazenskem postopku na smrt in je bila kazen nad njimi tudi izvršena. Pojasnjuje, da je svojo odločitev sprejela na podlagi 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka. Na podlagi uspeha celotnega postopka pa je komisija ugotovila, da A.A. ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, iz razloga, ker je bil ubit 20. 9. 1944. Tožnica v tožbi navaja, da ima status žrtve vojnega nasilja. Zato je z vso upravičenostjo vložila zahtevek za poplačilo materialne odškodnine, enako kot se jo izplačuje vsem tistim, ki so si status vojne žrtve pridobili v zadnjih nekaj letih. Glede na to, da do sedaj ni prejela nobene materialne odškodnine meni, da se ji z zavrnjeno prošnjo krati pravica enakosti pred zakonom. Sodišču zato smiselno predlaga, naj njeni tožbi ugodi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj pravno relevantna dejstva za odločanje v tej zadevi niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu in kar med strankama tudi ni sporno, je tožnica podala svojo zahtevo za priznanje statusa žrtve medvojnega protipravnega odvzema življenja po pokojnemu očetu A.A. in posledično za priznanje statusa svojca žrtve medvojnega protipravnega odvzema življenja in pravice do odškodnine na podlagi relevantnih določb ZPKri. Zato je tožena stranka storila prav, ko je njen zahtevek obravnavala skladno z omenjenim zakonom. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil tožničin oče ubit 20. 9. 1944, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po tem zakonu pa se nanaša zgolj na čas od 5. 5. 1945 do 2. 7 1990 in ne prej. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je komisija glede na vsebino tožničine zahteve njeno vlogo utemeljeno obravnavala vsebinsko. Čim pa je tako, niso bili izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge, saj se vloga po določbi 15. člena ZPKri in po določbah ZUP, ki se v postopku po ZPKri uporablja subsidiarno, zavrže samo v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev zahtevka. V konkretnem primeru pa je komisija o zahtevku glede na razloge svoje obrazložitve odločala po vsebini, in v skladu z 10. členom ZUP navedla, da je odločila na podlagi dejstva, kaj je šteti kot dokazano. Pri tem je ugotovila, da je bil A.A. ubit že 20. 9. 1944, torej pred časom, ki ga zajema omenjeni zakon. Način odločitve tožene stranke, da se zahteva zavrže, je napačen in bi moral izrek vsebovati vsebinsko odločitev. V danem primeru namreč prihaja do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Ne glede na to pa se omenjeni sklep da preizkusiti, saj iz njega nesporno izhaja, da pokojni oče tožnice, s tem pa tudi tožnica, ne izpolnjujeta pogojev, ki jih ZPKri zahteva za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja oziroma statusa svojca omenjene žrtve. Tožnica torej s svojim zahtevkom na podlagi omenjenega zakona ne more uspeti, kar je tudi bistveno za odločitev o zadevi.

Glede potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja, ki ga je tožnica priložila k tožbi, pa sodišče pripominja, da gre očitno za potrdilo, ki je bilo izdano na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja in ne ZPKri. Zato omenjeno potrdilo za ta postopek ni relevantno. Upoštevno je lahko le v postopku, ki se vodi na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Za kaj takega pa v danem primeru ne gre.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.