Jedro

Sodišče je naredilo vse, da bi obsojencu omogočilo obrambo z zagovornikom, pa se je sam temu odrekel.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil F. L. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po isti zakonski določbi mu je sodišče izreklo kazen šest mesecev zapora. Oškodovanca je po določbi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so zagovorniki obsojenci vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma zaradi kršitve kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitve kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, prav tako pa je sodišče kršilo tudi določbo 3. in 2. alineje 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti, ali pa da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljene procesne kršitve namreč niso podane, saj je bil obsojenec ustrezno poučen o pravici do zagovornika, ustrezno pa je bil poučen tudi o posledicah in sicer, da se bo obravnava izvedla, čeprav si ne bo zagotovil drugega zagovornika, pri čemer mu je sodišče tudi omogočilo, da si ga zagotovi. Prav tako pa sodišče obsojencu ni kršilo pravice do obrambe z neizvedbo predlaganega dokaza, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da zagovornik kljub obljubi sodišču ni sporočil imen policistov, katerih zaslišanja naj bi sodišče opravilo. Prvostopno sodišče teh dokazov ni izvedlo, kot je navedlo, tudi zaradi tega, ker je ocenilo, da glede na druge dokaze, ki so bili izvedeni, to ni potrebno. Pri tem je postopalo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 203/97 z dne 16. 3. 2000, iz katere izhaja, da sme sodišče izvajanje predlaganih dokazov zavrniti, če oceni, da je dejstvo, ki naj bi se s tem dokazom dokazovalo, že dokazano. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je obsojencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana in da njegovemu zanikanju storitve ne gre verjeti, takšno presojo pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. 4. Sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilca poslalo zagovornikom in obsojencu, vendar slednjemu sodnega pisanja ni uspelo vročiti, kljub temu, da je odgovor tožilca bil poslan na več naslovov na katerih je doslej prebival, iz evidence CRP pa izhaja, da v Republiki Sloveniji nima evidentiranega bivališča. B.

5. Kršitev pravice do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri (2. alineja 29. člena Ustave RS) vidijo vložniki v tem, da je bil narok za glavno obravnavo dne 14. 4. 2015, opravljen brez zagovornika, čeprav je obsojenec pričakoval, da se bo ta obravnava udeležil. Za učinkovito varstvo obdolženčeve pravice do enakosti orožij po mnenju zagovornikov nikakor ne zadošča skopo opozorilo sodišča, da se bo glavna obravnava opravila v nenavzočnosti zagovornika, brez predočitve kakršnihkoli posledic, še posebej v primeru prava neukih strank. Sodišče je s tem kršilo tudi določbo 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

6. V skrajšanem postopku je zakon uredil vprašanje navzočnosti zagovornika na glavni obravnavi nekoliko drugače kot to velja za redni postopek. Drugi odstavek 442. člena ZKP namreč med drugim določa, da če na glavno obravnavo ne pride zagovornik, ki je bil v redu povabljen in ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan, brž ko za to izve, obramba pa ni obvezna, se glavna obravnava, če si obdolženec ne vzame takoj drugega zagovornika, opravi v njegovi nenavzočnosti. Pri odločitvi, ali naj se, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka navedenega člena, opravi glavna obravnava brez navzočnosti zagovornika, je sodišče dolžno pretehtati, ali je obdolženec glede na svoje osebne lastnosti in zapletenosti konkretne kazenske zadeve sposoben, da se sam učinkovito brani. Če sodišče spozna, da se obdolženec ni sposoben sam braniti, mora preložiti glavno obravnavo, sicer obravnavo opravi v nenavzočnosti zagovornika.

7. V konkretni kazenski zadevi so za odločitev pomembna naslednja procesno relevantna dejstva: - obsojenec je bil prvič zaslišan dne 7. 11. 2013 v okviru preiskovalnih dejanj, ko je bil prisilno priveden; - na tem naroku je bil poučen, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjal, ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje ali priznati krivde ter da ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri oziroma, da se mu lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon postavi zagovornik po uradni dolžnosti, ki je lahko navzoč pri zaslišanju (drugi odstavek 227. člena ZKP); - obsojenec je nato izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je potrdil s svojim podpisom ter potem podal zagovor; - dne 6. 12. 2013 mu je bilo vročen izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke o poškodbah, ki jih je utrpel A. J.; - dne 31. 3. 2014 mu je bil vročena obtožni predlog; - z dne 23. 6. 2014 je bil razpisan predobravnavni narok, na katerega pa obsojenec ni pristopil, čeprav je bilo vabilo izkazano, svojega izostanka pa ni opravičil; - zoper njega je bila odrejena prisilna privedba za narok razpisan za dne 16. 9. 2014, na katerega so pristopile vse povabljene osebe razen obsojenca, privedba zanj ni bila realizirana; - dne 20. 1. 2015 je bila opravljena obravnava, na katero je pristopil obsojenec in njegov zagovornik odvetnik J. M. Na naroku je bil zaslišan obsojenec, oškodovanec A. J.; - zaradi zaslišanja priče L. M., J. B. in M. L. je bila obravnava preložena na 24. 3. 2015, na katerega ni pristopil obsojenec in ne njegov zagovornik, ki pa je svoj izostanek opravičil; - sodišče glavne obravnave ni opravilo, je pa iz razlogov ekonomičnosti zunaj obravnave zaslišalo pričo J. B.; - na narok razpisan za dne 14. 4. 2015 je pristopil obsojenec, ni pa pristopil njegov zagovornik in svojega izostanka ni opravičil; - sodnica je glede na navedeno sprejela sklep, da se bo glavna obravnava nadaljevala v njegovi nenavzočnosti; - obsojenca je opozorila, da ima pravico vzeti si zagovornika, vendar pa, če obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preklicana, če tega ne bo storil, oziroma, če zagovornik nanjo ne bo pristopil; - zatem je sodnica obsojenca ponovno pozvala, naj si takoj zagotovi drugega zagovornika ali pa priči postavi vprašanja; - sodišče je na ta narok ponovno povabilo oškodovanca J. B., ki je sicer bil že dvakrat zaslišan, enkrat v okviru preiskovalnih dejanj in enkrat zunaj glavne obravnave, obsojenec pa tej priči ni postavil nobenega vprašanja; - poleg oškodovanca pa je sodišče na narok vabilo in tudi zaslišalo L. M. - obdolženčevega sina; - med njegovim zaslišanjem je obsojenec zapustil razpravno dvorano; - sodišče je z obravnavo nadaljevalo in obsojencu sodilo v nenavzočnosti, pri tem pa je zaslišalo še obsojenčevo ženo M. L., ter v dokazne namene vpogledalo in prebralo IKZ za obdolženca, v evidenco predkaznovanosti pri sodniku za prekrške, obvestilo o telesni poškodbi z dne 30. 3. 2014, zapisnik o zasegu predmetov ter prebralo izvedensko mnenje dr. K. M. z dne 21. 11. 2013; ker ni bilo drugih dokaznih predlogov je dokazovanje zaključilo in izreklo sodbo.

8. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede nenavzočnosti obdolženčevega zagovornika izhaja, da so za sojenje v nenavzočnosti zagovornika izpolnjeni vsi pogoji po drugem odstavku 442. člena ZKP. Kot je nadalje zapisalo sodišče prve stopnje Ustava RS v 2. alineji 29. člena daje obdolžencu pravico, da se brani sam ali z zagovornikom. To določbo je treba razlagati tako, da gre pravica do obrambe z zagovornikom obdolžencu vedno, kadar je v kazenskem postopku, ne glede na to, ali teče postopek za kaznivo dejanje, za katerega je obramba obvezna po 70. členu ZKP ali gre za kakšno drugo kaznivo dejanje, ko se obdolženec sam odloča ali bo v postopku imel zagovornika ali ne. To pa tudi pomeni, da čeprav v kazenskem postopku obramba ni obvezna po določilih 70. člena ZKP, obdolžencu ni mogoče odreči pravice, da se brani z zagovornikom. Po določbi drugega odstavka 442. člena ZKP sodišče v skrajšanem postopku opravi glavno obravnavo v nenavzočnosti zagovornika, če ta nanjo ne pride, pa je bil v redu povabljen in ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan. Obvestilo zagovornika sodišču o zadržanosti vsebuje, tudi če to ni izrecno navedeno, predlog za preložitev glavne obravnave, o tem pa odloča sodišče, ki lahko, če ugotovi, da ni upravičenega razloga za preložitev, glavno obravnavo opravi v nenavzočnosti zagovornika. V takem primeru sodišče zahteva od obdolženca, da si takoj vzame drugega zagovornika, kar pa je obdolženi L. F. odklonil s pojasnilom, da tega ne želi storiti. Nadalje je sodišče pojasnilo še, da je bil obdolženčev zagovornik odvetnik J. M. pravilno in pravočasno obveščen o naroku glavne obravnave razpisane za dne 14. 4. 2015, saj je sprejel vabilo že 30. 3. 2015, kar je razvidno iz povratnice pri list. št. 193. Sodišče ni sprejelo nobenega opravičila ali prošnje za preložitev glavne obravnave s strani njegove pisarne. Za tem pa je sodišče kot podrejeno pripomnilo še, da je zadevni odvetnik pri isti sodnici zastopal tudi obdolženega D. I. v kazenski zadevi opr. št. III K 57935/2013, kjer se je obravnava opravila 16. 4. 2015, torej dva kasneje, kar je sodišče prepričalo, da odvetnik J. M. opravlja svoje delo povsem nemoteno. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje, ker si obdolženec kljub izrecnemu pozivu sodnice ni hotel zagotoviti drugega zagovornika in ker obramba ni bila obvezna, opravilo obravnavo v nenavzočnosti zagovornika, saj so za to izpolnjeni pogoji, ki jih zato predvideva drugi odstavek 442. člena ZKP.

9. Višje sodišče je podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavljajo zagovorniki v zahtevi zavrnilo. Obrazložilo je, da pritožbi zagovornika, ki navaja, da sodišče prve stopnje v takšni procesni situaciji glavne obravnave ne bi smelo opraviti, ni mogoče ugoditi, saj prisotnost zagovornika na naroku ni bila obvezna, na obravnavo je bil pravilno povabljen, razlogov za odsotnost pa sodišču ni sporočil, obdolženec pa se s pomočjo drugega zagovornika ni želel zagovarjati. Neutemeljeno pa so tudi navedbe pritožnika, da je zagovornik sodišču sporočil, da na glavno obravnavo ne po pristopil. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, kot nadalje navaja pritožbeno sodišče, je bilo iz pisarne zagovornika odvetnika J. M. poslano zaprosilo za preložitev glavne obravnave, ki bi morala biti opravljena 24. 3. 2015, nato pa je sodišče zagovorniku poslalo vabilo na glavno obravnavo za 14. 4. 2015, ki ga je prejel 31. 3. 2015 (list. št. 193 spisa), a se nanj ni odzval in sodišču razlogov za svojo odsotnost tega dne ni sporočil. 10. S takšnim stališčem pa se kot rečeno zagovorniki ne strinjajo in v zahtevi uveljavljajo kršitev pravice do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri in kršitev poštenega kazenskega postopka. Obsojenec bi lahko namreč iz nevednosti opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic. Posledice, ki bi lahko v primeru, ko si obdolženec ne vzame zagovornika nastopile, obsojencu v konkretnem primeru niso bile predočene na ustrezen način, upoštevaje, da gre za osebo z osnovnošolsko izobrazbo.

11. Zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni utemeljena. Kot izhaja iz podatkov v spisu in razlogov obeh sodb je sodišče sodilo obsojencu v nenavzočnosti zagovornika po tem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku predpisuje drugi odstavek 442. člena ZKP. Zagovornik je bil pravilno vabljen, sodišča ni obvestil, zakaj je zadržan, obramba ni bila obvezna, obdolženec pa si ni vzel drugega zagovornika, čeprav je bil o tem pravilno poučen. Dana mu je bila torej možnost, da si izbere drugega zagovornika, pa je to odklonil, še več glavno obravnavo je samovoljno zapustil. Navedeno pomeni, da je sodišče naredilo vse, da bi mu omogočilo obrambo z zagovornikom, pa se je obsojenec sam temu odrekel. Drži sicer navedba v zahtevi, da je obsojenec pravni laik, z osnovnošolsko izobrazbo, vendar pa v spisu ni podatkov, niti jih ne zatrjujejo vložniki v zahtevi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ima težave s komunikacijo oziroma z razumevanjem. Prav tako je res, da ima obdolženec pravico zagovarjati se s pomočjo zagovornika, ki si ga sam izbere, da je to ena temeljnih pravic v postopku, vendar pa se nobena pravica ne sme zlorabljati. Jasno je tudi, da zavlačevanje postopka s strani zagovornika in posledično uporaba določbe drugega odstavka 442. člena ZKP, ne sme iti tako daleč, da bil obdolženec prikrajšan pri svoji obrambi. O navedenem v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Sodišče je po tem ko je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi formalni pogoji za sojenje v nenavzočnosti po drugem odstavku 442. člena ZKP, očitno ocenilo, da nenavzočnost zagovornika obsojencu glede na zapletenost zadeve in glede na dokaze, ki so se na tem naroku izvajali, očitno ne more škoditi. Sodišče je namreč s soglasjem obsojenca prebralo zapisnik o zaslišanju priče J. B., ki je bil zaslišan izven obravnave ter v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, priča je bila tudi prisotna, tako da bi mu lahko postavil vprašanja, poleg tega pa je zaslišalo še njegovega sina in ženo, se pravi priči, katerih zaslišanje je sam predlagal. Tako do kakršnegakoli presenečenja ni moglo priti. Konkretnih navedb, v čem, naj bi bil zaradi izostanka zagovornika z glavne obravnave obsojenec prikrajšan, pa zagovorniki v zahtevi niso pojasnili, temveč navajajo le neke splošne trditve oziroma prikrajšanja pri obrambi, do katerih bi ob izostanku formalne obrambe na naroku lahko prišlo. S takšnimi navedbami pa seveda ne morejo uspeti, saj bi to pomenilo, da je določba drugega odstavka 442. člena ZKP že sama po sebi protiustavna, kar pa doslej ni bilo ugotovljeno.

12. Drug ugovor procesne narave pa je kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu po zaslišanju policistov, ki bi lahko v bistvenem delu potrdile zagovor obsojenca. Sodišče je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ravnalo tudi v nasprotju z načelom inštrukcijske maksime, ki od sodišča zahteva, da se zadeva vsestransko in popolnoma razčisti.

13. Kot izhaja iz podatkov v spisu je tedanji zagovornik obsojenca na naroku za glavno obravnavo opravljenem dne 20. 1. 2015 predlagal, naj se zasliši policiste, PP Maribor I, ki so obravnavali „ta dogodek“. Zavezal se je tudi, da bo imena policistov sporočil v roku 3 dni, česar pa ni storil. Glede na navedeno, je sodišče dokazni predlog zagovornika na naroku opravljenem dne 14. 4. 2015 zavrnilo. Kot je pojasnilo, zagovornik imen policistov ni sporočil, poleg tega pa v dokaznem predlogu tudi ni pojasnil, za kakšen dogodek naj bi šlo. Pritožbeno sodišče je sicer menilo, da je zagovornik očitno mislil na dogodek, ki ga je opisal obdolženec v svojem zagovoru, ko je povedal, da sta oškodovanec A. J. in njegov bratranec napadla njegovega sina, vendar pa sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč morajo biti dokazi pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Takšni presoji pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Če se že da sklepati o katerem dogodku naj bi policisti pričali, pa obramba, ko je predlagala njihovo zaslišanje, ni navedla, katero dejstvo naj bi potrdili. Policisti namreč niso bili priča dogajanja. Če pa bi potrdili, da jim je obsojenčev sin povedal, to kar je povedal že na sodišču, pa navedeno, kot utemeljeno ugotavljata nižji sodišči ne bi v ničemer prispevalo k razjasnitvi te kazenske zadeve. Sodišče je namreč L. M. zaslišalo ter ocenilo njegovo verodostojnost. Tako bi zasliševanje drugih prič o tem, kaj jim je povedal tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča pomenilo izključno zavlačevanje te kazenske zadeve, ne pa razjasnitev kakršnihkoli odločilnih dejstev.

14. Izpodbijanje primernosti izrečene kazenske sankcije, oziroma nestrinjanje z višino izrečene kazni, pomeni le uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.