Jedro

Tožba tožeče stranke je v razmerju do prve toženke pravnomočno zavržena. V konkretni pravdi za tožečo stranko takšna odločitev pomeni neuspeh. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je v stečajnem postopku že dosegla priznanje svoje terjatve in z zahtevkom uspela ter da je zato sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zaključilo, da ni uspela. Tožeča stranka je (ravno zaradi priznanja iste terjatve v stečajnem postopku) v razmerju do prve toženke propadla v tem pravdnem postopku.

Za odločitev o stroških je odločilno namreč načelo končnega uspeha. S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba ali pa sklep o zavrženju tožbe (pri čemer je že bilo zavzeto stališče, da se - čeprav je tožeča stranka imela ob vložitvi tožbe pravni interes zanjo, pa se je izkazalo, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več - šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep (III. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni prvi toženki povrniti 194,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino VL 128616/2014 z dne 6. 10. 2014 v celoti razveljavi glede prvo tožene stranke v 1. in 3. odstavku in tožba zavrže (I. točka izreka). Isti sklep o izvršbi je v celoti vzdržalo v veljavi zoper drugo toženo stranko v 1. in 3. odstavku (II. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške prvo tožene stranke v znesku 1.528,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (III. točka izreka). Nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.245,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka pa je v plačilo naložilo drugo toženi stranki (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka citirane odločbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in odločitev o stroških postopka v izpodbijani III. točki izreka spremeni. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče odločitev v III. točki izreka razveljavi in zadevo v tem delu sodišču prve stopnje vrne v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožeče stranke je prva toženka odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Druga toženka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Le če se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se odločba izpodbija, preizkusi odločbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Pritožnica - kot že navedeno - v pritožbi izrecno izpostavlja, da se pritožuje le zoper III. točko izreka odločbe (odločitev o stroških prve toženke) in da naj sodišče prve stopnje kot vrednost izpodbijanega dela odločbe upošteva višino v navedeni točki v plačilo ji naloženih pravdnih stroškov v znesku 1.528,05 EUR.

8. Kadar stranka s pritožbo izpodbija izrek o stroških, ne da bi izpodbijala tudi izrek o glavni stvari, je treba tako pritožbo po prvem odstavku 166. člena ZPP obravnavati kot pritožbo zoper sklep.

9. Glede na omejeno pritožbeno izpodbijanje odločbe II Pg 3988/2015 z dne 30. 11. 2016 so preostali deli navedene odločbe postali pravnomočni, saj je ni s pritožbo izpodbijala nobena stranka.

10. Tožba tožeče stranke je v razmerju do prve toženke torej pravnomočno zavržena. V konkretni pravdi za tožečo stranko takšna odločitev pomeni neuspeh. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je v stečajnem postopku že dosegla priznanje svoje terjatve (na katero se nanaša ta gospodarski spor; op. pritožbenega sodišča) in z zahtevkom uspela ter da je zato sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zaključilo, da ni uspela. Tožeča stranka je (ravno zaradi priznanja iste terjatve v stečajnem postopku) v razmerju do prve toženke propadla v tem pravdnem postopku in to je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP narekovalo odločitev, kot izhaja iz izpodbijane III. točke izreka. Drugačne pritožbene navedbe so zmotne in neutemeljene. III. točka izreka sodbe in sklepa ne nasprotuje razlogom za takšno odločitev (zaradi česar kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Odločitev, ki izhaja iz III. točke izreka, je narekovala odločitev iz I. točke izreka sodbe in sklepa z dne 30. 11. 20161, ki pa je tožnica, kot že pojasnjeno, ne izpodbija. Za odločitev o stroških je odločilno namreč načelo končnega uspeha. S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba ali pa sklep o zavrženju tožbe (pri čemer je že bilo zavzeto stališče, da se - čeprav je tožeča stranka imela ob vložitvi tožbe pravni interes zanjo, pa se je izkazalo, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več - šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla).

11. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pa so po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljene tudi pritožbene trditve, prek katerih tožeča stranka smiselno uveljavlja, da stroški, ki jih je sodišče prve stopnje v tem postopku prisodilo prvi toženki (ter v plačilo naložilo tožnici) niso bili potrebni. Sodišče prve stopnje bi po njenem mnenju tožbo zoper prvo toženko namreč moralo zavreči že po prejemu dopolnitve tožbe z dne 1. 2. 2016, ne pa da jo je vročalo obema toženkama v odgovor. Posledic takšne opustitve (v tem primeru stroškov, ki so nastali prvi toženki po dopolnitvi tožbe - op. pritožbenega sodišča) sodišče prve stopnje zato ne more naprtiti tožeči stranki. Tožeča stranka je že v dopolnitvi tožbe navedla, da se je zoper prvo toženko (tj. leasingojemalca po Pogodbi o finančnem leasingu z dne 18. 9. 2007 - L., d. o. o.) dne 27. 2. 2015 začel stečajni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, da je tožeča stranka v postopku stečaja prijavila terjatev in izločitveno pravico iz naslova Pogodbe o finančnem leasingu ter da ji je bila terjatev v pretežnem delu priznana.

12. Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP).

13. Po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje pritožbeno izpostavljene navedbe iz dopolnitve tožbe sodišče prve stopnje dne 1. 2. 2016 (list. št. 126) ni moglo ugotoviti, da pravna korist za vložitev tožbe v razmerju do prve toženke ni več podana. Tožeča stranka je v dopolnitvi sicer res navedla, da je v postopku stečaja nad prvo toženko prijavila terjatev in izločitveno pravico iz naslova Pogodbe o finančnem leasingu ter da je bila terjatev v pretežnem delu priznana (prerekana je bila v znesku 510,28 EUR) skupaj s pripadki pod razveznim pogojem, ki se izpolni, če upnik predmet leasinga proda ali če terjatev poravna porok (in se pri tem sklicevala na seznam preizkušenih terjatev z dne 17. 9. 2017), a to za sklep o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravne koristi ni dovolj. Za tovrsten sklep ustrezno specifikacijo prijavljene terjatve in izločitvene pravice tožeče stranke z navedbo, ali je stečajni upravitelj terjatev priznal ali prerekal, ter zatrjevanim dejstvom, da je bil v stečaju nad prvo toženko že izdan sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 3970/2014 z dne 28. 10. 2015, je ponudila šele prva toženka v njenem odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ob vložitvi dopolnitve dne 1. 2. 2016 tožbe zoper prvo toženko torej ni bilo dolžno zavreči. Zavrglo jo je šele, ko mu je prva toženka ponudila ustrezno trditveno in dokazno podlago. Stroški, ki so prvi toženki nastali po vložitvi dopolnitve tožbe, so bili v celoti potrebni. Še posebej upoštevaje dejstvo (ki ga je pravilno izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče), da je tožeča stranka pri tožbi zoper prvo toženko vztrajala še na samem naroku za glavno obravnavo dne 20. 11. 2016. 14. Bi pa tožeča stranka nastanek teh stroškov lahko preprečila sama. V vlogi z dne 1. 2. 2016 bi namreč lahko sama določno navedla, da pravna korist za vodenje pravdnega postopka zoper prvo toženko ne obstaja več (pri čemer bi mogla prijavljeno terjatev natančno specificirati, ter pojasniti, kateri del terjatve ji je bil priznan in kateri prerekan), da zato tožbo zoper prvo toženko umika in da naj se postopek vodi le še v zvezi z drugo toženko. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno uporabilo določbo 158. člena ZPP (ki določa izjemo od pravila, po katerem mora tožeča stranka v primeru svojega neuspeha v pravdi kriti stroške tožene stranke). Pritožbeno namreč ni sporno, da tožeča stranka tožbe zoper prvo toženko ni umaknila (temveč je še na naroku za glavno obravnavo vztrajala pri svojem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko). Drugačne določitve, kot jo je sprejelo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, zato tožnica ne more doseči niti v pritožbenem postopku.

15. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), dolžna pa je prvi toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki po odmeri pritožbenega sodišča znašajo 194,22 EUR in zajemajo nagrado za postopek s pritožbo v višini 139,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, vse pa je povečano še za 22 % DDV. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki stroške odgovora na pritožbo v znesku 194,22 EUR povrniti v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ne pa odločitev stečajnega upravitelja oziroma stečajnega sodišča iz stečajnega postopka nad prvo toženko!