Jedro

Pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve, da so njegove zdravstvene težave in nezmožnost pridobitve ustrezne zaposlitve ter zaradi tega grozeča mu revščina, v primeru vrnitve v izvorno državo, razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da pritožnikova revščina, za katero zatrjuje, da je oz. bo posledica sistemskih pomanjkljivosti, tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne izhaja iz določb ZMZ-1, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5225/2024/8 (1222-18) z dne 28. 2. 2025. Z upravno odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka); ugotovila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka); mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka); odločila, da če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v Republiko Alžirijo (4. točka izreka) ter mu določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Potrdilo je, da sta za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Navedlo je, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave in zaradi zdravstvenih razlogov (skolioza). O navedenem se je po presoji Upravnega sodišča že toženka pravilno opredelila, da so ta dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (vključno z upoštevanjem tožnikove izjave, da je okoliščina ilegalnega odhoda iz države v Alžiriji kazniva). Potrdilo je tudi toženkino stališče, da je Alžirija (tudi za tožnika) varna izvorna država. Glede tožnikovih ugovorov o zastopanju po pooblaščencu v upravnem postopku je pojasnilo, da po ZMZ-1 ni predvideno obvezno zastopanje po pooblaščencu, poleg tega pa je ta očitek ocenilo kot splošen, brez konkretnih trditev o tem, kako bi navzočnost pooblaščenca lahko vplivala na njegov položaj. Brez konkretizacije o vplivu na odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito so bili tudi tožnikovi očitki o domnevno pomanjkljivi informiranosti o postopku oziroma o načinu informiranja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1 (zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta). V pritožbi ponovno (tako kot že v tožbi) zatrjuje, da v Republiki Sloveniji obstajajo pomanjkljivosti upravnih postopkov glede mednarodne zaščite, in sicer glede dostopa do pravne pomoči ter glede informiranosti o postopku. Navaja, da so bili v konkretnem upravnem postopku prisotni le prevajalec, pritožnik in uradna oseba, ne pa tudi pooblaščenec, zato je bila kršena njegova pravica do izjave. Ponovi tudi navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države oziroma o okoliščinah v primeru vrnitve v Alžirijo: nezadostna zdravstvena oskrba, posledično v Alžiriji onemogočena ustrezna zaposlitev, upoštevaje njegovo slabo zdravstveno stanje ter revščina. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano upravno odločbo odpravi ter mu prizna pravico do mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1 oziroma pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

8. Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

9. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve o tem, da so njegove zdravstvene težave, nezmožnost pridobitve ustrezne zaposlitve (torej prilagojene invalidnosti) in revščina, ki mu zaradi navedenega grozi v primeru vrnitve v izvorno državo, razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Pri tem pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do navedenih razlogov opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da pritožnikova revščina, za katero zatrjuje, da je oziroma bo posledica sistemskih pomanjkljivosti1, tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje2), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.3

11. Tudi glede zatrjevanih kršitev pravilnosti postopka izdaje upravnega akta pritožnik ponovi tožbene navedbe. Druga točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1 določa, da se sme upravni akt izpodbijati s tožbo zaradi navedenega razloga ob tem, da je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. V pritožbenem postopku pa Vrhovno sodišče preverja utemeljenost teh očitkov glede na razloge iz odločitve Upravnega sodišča.4 Upravno sodišče je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrnilo ta tožbeni razlog. Glede nenavzočnosti pooblaščenca v upravnem postopku je v 18. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne izhaja iz določb ZMZ-1, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.5 Tudi glede ostalih navedb v zvezi s tekom upravnega postopka Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču, in sicer da so očitki posplošeni. Pritožnik pa v pritožbi ne navede, v čem naj bi bila navedena stališča Upravnega sodišča o pravilnosti poteka upravnega postopka v obravnavanem primeru napačna.

12. Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, Vrhovno sodišče pa ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1V tožbi je navedeno zatrjeval z navedbami, da je bil žrtev neustreznega in slabega zdravstvenega sistema in možnosti za zaposlovanje invalidov v Alžiriji, v pritožbi pa zatrjuje sistemske pomanjkljivosti.

2Po analogiji s pomanjkljivostmi zdravstvenega sistema v izvorni državi iz zadeve M Bodj (C-542/13), sodba z dne 18. 12. 2014, v kateri je Sodišče EU navedlo, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi (35., 36. in 41. točka). Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024, 11. točka obrazložitve.

3Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

4Domjan Pavlin, B. v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 431 in 432.

5Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Ta v 22. členu določa, da se prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito ter da države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V Procesne direktive v skladu z nacionalnim pravom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 9, 24, 28, 52, 52/1, 52/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.