Jedro

Ugotavljanje krivdnega ravnanja sicer objektivno odgovorne osebe je pomembno samo v zvezi z ugotavljanjem sokrivde poškodovanca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku znesek 6.720.00 SIT z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek tega tožnika in tožbene zahtevke vseh ostalih tožnikov pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tudi pok. poškodovanka prispevala k nesreči s tem, da je hodila po desni strani ceste vštric z drugo pešakinjo. Zavarovanec tožene stranke, ki je z avtom zadel poškodovanko in jo smrtno poškodoval, je objektivno odgovoren, bil pa je tudi v kazenskem postopku spoznan za krivega. Odgovornost za škodo v zvezi s to nesrečo je razmejilo tako, da je delež odgovornosti tožene stranke 80 %, delež pok. poškodovanke pa 20 %. V tem obsegu je bila tožnikom priznana odškodnina že ob prvem sojenju, zato je njihove nadaljnje zahtevke, ki so izhajali iz predpostavke popolne odgovornosti tožene stranke, zavrnilo, razen zahtevka prvega tožnika, ki je na novo uveljavljal odškodnino v zvezi s stroški za najem in vzdrževanje groba.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank zoper odločbo o stroških delno ugodilo in je prvostopni stroškovni izrek delno razveljavilo in delno spremenilo, v preostalem pa je pritožbi obeh strank zavrnilo. Potrdilo je prvostopno ugotovitev o deležih odgovornosti tožene stranke in pok. poškodovanke.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Poudarja, da je odgovornost tožene stranke objektivna. Zavarovanec tožene stranke je poznal razmere, ker se je vsak dan vozil na delo in je vedel, da hodijo delavke od avtobusne postaje v tovarno po desni strani ceste. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca, ki bi ugotovil vse okoliščine primera. Meni, da ne gre za deljeno odgovornost. Pok. poškodovanka je hodila po desni strani ceste na edino mogoč način in ni prispevala k nastanku škodnega dogodka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje v zvezi s podlago za odškodninsko odgovornost predvsem s pregledom kazenskega spisa, v katerem je zapisnik o nesreči, skica, izvedeniško mnenje in vsi ostali dokazi v zvezi z okoliščinami in vzroki za nesrečo. Zato tožeča stranka neutemeljeno in v nasprotju s podatki spisa navaja, da manjkajo potrebne ugotovitve za pravilno uporabo materialnega prava. Kolikor pa tožeča stranka z revizjo te ugotovitve izpodbija in uveljavlja drugačne dokazne sklepe, pa to na revizijski stopnji ni mogoče (3. odst. 385. čl. ZPP).

Obe izpodbijani sodbi pravilno izhajata iz objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in s tem tožene stranke, ki odgovarja zanj. Pravilno sta ugotavljali tudi prispevek pok. poškodovanke k nastanku škode in s tem delež njene odgovornosti. Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR). Prav to je bilo ugotovljeno pri sojenju na obeh stopnjah, namreč da je pok. napačno hodila po desni strani ceste v temi in v času, ko je bil na cesti motorni promet v obe smeri. Taka hoja je vsekakor prispevala k nastanku nesreče. Stališče obeh sodišč, da je delež odgovornosti pok. 20 %, je po presoji revizijskega sodišča pravilno. Večja odgovornost tožene stranke temelji na dejstvu, da je nesrečo povzročil njen zavarovanec, z avtomobilom, ki je nevarna stvar. Sokrivda pok. pa se je pravilno ugotavljala ob upoštevanju krivdnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Njegovo krivdno ravnanje namreč ni pomembno za njegovo odškodninsko odgovornost, ki je objektiva, pač pa je pomembno za oceno deleža odgovornosti poškodovanke. Celotno dogajanje, to je napake obeh, so povzročile nesrečo, zato deleža poškodovanke ni mogoče ugotoviti iztrgano iz celote. Samo v tej zvezi je upoštevno obravnavati tudi krivdno ravnanje sicer objektivno odškodninsko odgovornega zavarovanca tožene stranke. Upoštevanje njegove krivde pri oceni poškodovankinega deleža je tožeči stranki v prid, kajti poškodovankin delež odgovornosti je v obratnem sorazmerju s krivdnim deležem drugega udeleženca nesreče. Samo na podlagi celovite ocene dogajanja je mogoče ugotoviti poškodovankin delež odgovornosti. Tako oceno sta sodišči prve in druge stopnje napravili in svojo ugotovitev o 20 % odgovornosti poškodovanke podprli z ustrezno obrazložitvijo, ki poudarja poškodovankino napačno hojo in dejstvo, da so bile tudi poškodovanki razmere dobro znane.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).