Jedro

Okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da nobenemu od zaposlenih, ki so prihiteli k tožnici po njenem padcu ni drselo, ni bistvena za odločitev v zadevi. Sodna praksa je že potrdila, da se z okoliščino, da nihče drug ni padel na istem terenu, odgovorna oseba ne more razbremeniti odgovornosti, zato navedeno ne more vplivati na presojo krivdne odgovornosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 10.365,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2015 v roku 15 dni, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 3.135,58 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so bila tla na mestu tožničinega padca mokra zaradi uporabe stroja za čiščenje tal. Za to ugotovitev je sodišče nekritično sledilo pričama A.A. in B.B., ki sta izpovedala v korist tožnice, ni pa upoštevalo izpovedi prič C.C. in D.D., da tla niso bila mokra. Zanemarilo je okoliščino, da po padcu tožnice na tleh nikomur od zaposlenih, ki so prihiteli k njej, ni drselo, kar kaže na to, da tla niso mogla biti mokra in drseča. Nadalje je zmotno ocenilo, da tožnica ni poznala režima čiščenja, ker je šele drugič delala v nedeljo, saj je bil režim čiščenja enak tudi med tednom, le da so delo opravljale čistilke najetega čistilnega servisa in ne zaposlene. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je to, da tožena stranka ob čiščenju trgovine ni postavila opozorilne table, štelo za protipravno ravnanje tožene stranke. Tožnica v zvezi s tem ni dovolj konkretizirala, kakšne ukrepe bi morala tožena stranka izvesti in kako bi morala ravnati. Podredno se tožena stranka pritožuje tudi zato, ker sodišče ni ugotovilo nikakršne soodgovornosti tožnice glede na to, da je poznala režim čiščenja, vsak povprečno skrben človek pa je dolžan biti pozoren na tla, po katerih stopa. Tožnica bi lahko škodni dogodek preprečila z običajno in povprečno skrbnostjo, če bi bila pri hoji bolj pazljiva. Tožena stranka glede na neutemeljen zahtevek predlaga njegovo zavrnitev in posledično tudi spremembo izreka o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR-1). To pomeni, da je potrebno odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, presojati po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) v 131. členu opredeljuje krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke niso podani. Temu tožnica ni nasprotovala. Na pritožbo tožene stranke je tako sporno vprašanje zlasti vprašanje, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Iz opredelitve krivdne odgovornosti v prvem odstavku 131. člena OZ izhaja, da je za povzročeno škodo drugemu odgovorna tista oseba, ki je škodo povzročila, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 45. člena ZDR-1 o delodajalčevi obveznosti zagotavljanja pogojev za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju delavcev, ker mokra tla, na katerih je tožnica padla, niso bila ustrezno zavarovana oziroma označena z opozorilno tablo, ki bi tožnico opozarjala na nevarnost, kateri bi se lahko izognila, s čimer je tožena stranka opustila dolžno skrbnost. 7. Tožena stranka neutemeljeno ugovarja stališču sodišča prve stopnje o njenem protipravnem ravnanju. Prav tako neutemeljeno predlaga, da je podana soodgovornost tožnice za padec oziroma škodni dogodek po določbi 171. člena OZ, češ da ni bila dovolj pozorna pri hoji.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožničina sodelavka D.D. na dan škodnega dogodka pred odprtjem trgovine čistila tla s čistilnim strojem, po čiščenju trgovine s čistilnim strojem pa ostanejo tla mokra oziroma vlažna še nekaj minut po čiščenju in so bila mokra oziroma vlažna tudi ob padcu tožnice. Tožničin padec sta videla sodelavca A.A. in B.B., po dogodku pa sta na kraj dogodka prišli še sodelavki C.C. in D.D. Poslovodje E.E. v času škodnega dogodka ni bilo v službi.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi prič A.A. in B.B. v zvezi z mokrimi tlemi na kraju padca, ter da ni pojasnilo, zakaj je verjelo tema dvema pričama, ne pa pričama C.C. in D.D. V izpodbijani sodbi je ustrezno pojasnilo, da je navedenima pričama verjelo zato, ker sta padec tožnice videli - prvi sta prihiteli k njej in videli, da so bila tla mokra. Nasprotno pa prič C.C. in D.D. na kraju dogodka neposredno po padcu tožnice ni bilo, padca tožnice nista videli, o nesreči pa tudi nista govorili z zaposlenima, ki sta padec videla. V zvezi s tem ni odločilno opozarjanje na to, da se tožena stranka in A.A. nista razšli v dobrih odnosih, kar je prav tako upoštevalo že sodišče v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče torej nima pomisleka v pravilnost dokazne ocene glede verodostojnosti prič A.A. in B.B. in tudi sicer glede ugotovitve, da so bila tla na kraju padca tožnice mokra.

10. Okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da nobenemu od zaposlenih, ki so prihiteli k tožnici po njenem padcu ni drselo, ni bistvena za odločitev v zadevi. Sodna praksa je že potrdila, da se z okoliščino, da nihče drug ni padel na istem terenu, odgovorna oseba ne more razbremeniti odgovornosti1, zato navedeno ne more vplivati na presojo krivdne odgovornosti tožene stranke. Ne drži pritožbeni očitek, da je bila tožnica seznanjena z režimom čiščenja. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tožnica z režimom čiščenja ob nedeljah (ko čistijo zaposlene pri toženi stranki, sicer pa zunanji čistilni servis) ni bila seznanjena. Tožnica je namreč delala šele drugo nedeljo, ob tem pa tudi ni šlo za njene delovne obveznosti. V službo je običajno prihajala skozi skladišče, ne skozi vhod za stranke kot spornega dne. Ob tem je hitela z delom pred odprtjem trgovine. Tveganju padca se ni mogla izogniti. Tožena stranka tožnice ni ustrezno opozorila na mokra tla in na s tem povezano možnost padca. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je opustitev namestitve opozorilnih tabel opredelilo kot kršitev prvega odstavka 3. člena Pravilnika o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.), po katerem mora delodajalec zagotoviti postavitev varnostnih znakov na mestih, kjer se delavci tveganjem ne morejo izogniti, ker jih delodajalec ni mogel odpraviti ali dovolj zmanjšati s tehničnimi sredstvi kolektivnega varstva ali ustrezno organizacijo dela.

11. Iz izpostavljenih okoliščin je sklepati, da se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje tudi glede tega, da tožnici ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti oziroma soodgovornosti. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kar je trdila tožena stranka, da naj bi tožnica v času škodnega dogodka jedla krof oziroma da je krof prispeval k padcu. Pritožbene navedbe o nepozornosti tožnice pa so pavšalne in ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1225/2016 z dne 28. 9. 2016.