Jedro

V 2. odst. 110. člena ZDR so določeni roki za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. člena ZDR), delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Dejstvo, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, namreč vpliva le na različno dolg tek t.i. objektivnega roka, ki je v ostalih primerih 6 mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega pa je v obravnavanem primeru v času storitve očitanih kršitev še veljal 67. člen ZTPDR, ki je v

1. odstavku določal, da začetek disciplinskega postopka zastara po 3 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za strorila oz. po 6 mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Vendar pa trajanje objektivnega roka nima nobenega vpliva v primeru, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15 dnevnega subjektivnega roka, ki začne teči od trenutka, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.12.2004 nezakonita in jo je razveljavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delovno mesto prodajalca, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu po pogodbeno dogovorjeni osnovi obračunati pripadajočo plačo, od tako obračunane plače plačati predpisane prispevke za socialno zavarovanje in davke in mu neto plačo izplačati, mu od 13.12.2004 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter povrniti pravdne stroške v skupnem znesku

175.032,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in procesnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo razveljavi na glavni obravnavi, na katero naj povabi tudi toženca. Po mnenju pritožbe so razlogi sodišča prve stopnje tako nejasni, da iz njih ni mogoče razbrati utemeljitve z odločitvijo sodišča. Sodišče izhaja iz predpostavke, da je disciplinski postopek po prejšnji ureditvi enak sedanji ureditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar pa ne drži. Zato tudi ni mogoče uporabljati določil disciplinskega postopka po prejšnji ureditvi za odpoved pogodbe o zaposlitvi po sedanji ureditvi. Disciplinski postopek je v celoti skupaj z zastaralnimi roki urejen tudi v veljavnem zakonu. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je povsem nov institut, ki je urejen v skladu s pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja.

Nenavadna je tudi navedba sodišča prve stopnje, da ni dopustno z novim predpisom postaviti tožnika v slabši položaj. Če je sodišče menilo, da je zakonska ureditev protiustavna, bi moralo sprožiti postopek za ugotavljanje skladnosti zakona, če pa meni, da lahko neposredno uporabi ustavno določbo pa mora tako odločitev resno obrazložiti. Ne drži torej ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni imela pravne podlage za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V 110. členu veljavnega Zakona o delovnih razmerjih so določeni tako objektivni, kot subjektivni roki za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je mogoče odpovedati ves čas dokler je mogoč kazenski pregon. Zakonodajalec v prehodnih določbah tudi ni omejil zgoraj navedene določbe le na čas od uveljavitve zakona, ampak je iz razumljivih razlogov rok vezal na rok za kazenski pregon. Sodišče se je dolžno držati zakonske ureditve, ne pa se iti zakonodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov (zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka), pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zlasti ni utemeljen pritožbeni očitek, "da so razlogi sodišča prve stopnje tako nejasni, da iz njih ni mogoče razbrati utemeljitve sodišča". Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. Zato je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna in je tudi ustrezno, natančno in prepričljivo obrazložena. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da vse pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato se v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP do njih v obrazložitvi sodbe tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami tožene stranke pa dodaja: Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavca, ki jo je tožena stranka tožniku podala na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Iz podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer ne izhaja ali je podana odpoved zaradi razlogov po 1. ali 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR. Iz obrazložitve podane odpovedi pa očitno izhaja, da se je tožniku očitala kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (torej po 1. alinei

1. odst. 111. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi glede na trditev tožeče stranke, da ji je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitve storjene v letu 2001, pravilno primarno preverilo ali za te kršitve ni eventuelno že zastaral disciplinski postopek. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku dejansko podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 13.12.2004 in to za dejanja, ki naj bi se zgodila v času od 13.1.2001 do meseca julija 2001. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v času storitve tožniku očitanih kršitev še veljal 67. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS), ki je v 1. odst. določal, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena.

Po 3. odstavku citirane zakonske določbe pa je vodenje disciplinskega postopka zastaralo po 6 mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Ali je uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastaralo ali ne, je bilo odvisno od vprašanja, kdaj je začel teči subjektivni zastaralni rok.

Le-ta je začel teči od dneva, ko je delodajalec zvedel za kršitev delovne obveznosti in za storilca. V konkretnem primeru je tožena stranka za ravnanja, zaradi katerih tožniku podaja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2004, zvedela že v letu 2001. Zato je v obravnavanem primeru potekel ne samo subjektivni, ampak tudi objektivni zastaralni rok za vodenje in uvedbo disciplinskega postopka po 67. členu ZTPDR.

Sicer pa tožniku za kršitve, ki jih je storil v letu 2001, ni mogoče podati tudi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odst. 111. člena ZDR, saj je potekel tudi subjektivni rok določen v 2. odst. 110. člena ZDR. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik kršil pogodbeno in drugo delovno obveznost s tem, da je pomagal ali izdajal listine na tak način, da ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja ponarejanja ali uničenja poslovnih listin iz

240. člena KZ RS in overitev lažne vsebine iz 258. člena KZ RS.

Očitki, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, se torej nanašajo na ravnanja, ki jih je tožnik storil v letu 2001 in za katere je tožena stranka tudi vedela, saj je zoper tožnika uvedla disciplinski postopek. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožniku za te kršitve izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je disciplinska komisija pogojno odložila za dobo enega leta pod pogojem, da se ukrep ne bo izvršil, če delavec med tem ne bo storil nove hujše kršitve delovnih obveznosti. Tudi dejstvo, da je bilo na zahtevo direktorja sektorja naftnih derivatov opravljena izredna kontrola po notranjem kontrolorju I. V., s katero naj bi se razčistile stvari v zvezi z naknadno najdenimi listinami na bencinskem servisu, ni pravno odločilno. Tožena stranka je že skozi postopek davčnih organov v letu 2002 in skozi lastne aktivnosti bila v celoti seznanjena z dejstvom kršitev delovnih obveznosti, tudi tistimi, ki imajo sedaj po mnenju tožene stranke v konkretnem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi znake kaznivega dejanja. Naknadne ugotovitve kontrole, ki je bila očitno opravljena za potrebe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika, ne more predstavljati pravne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za dejanja, za katera je tožena stranka vedela že v letu 2001. Sicer pa je bil tožnik za ta dejanja že disciplinsko obravnavan v letu 2002. Po citirani zakonski določbi lahko delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Dejstvo, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi vse znake kaznivega dejanja, namreč vpliva le na različno dolg tek, t.i. objektivnega roka, ki je v ostalih primerih 6 mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pa traja objektivni rok ves čas, dokler je možen kazenski pregon. Zakonodajalec je podaljšal le objektivni rok in sicer tako, da ga je vezal na zastaranje kazenskega pregona. Vendar pa trajanje objektivnega roka nima nobenega vpliva v primeru, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15 dnevnega subjektivnega roka, ki začne teči od trenutka, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Glede na to, da je delodajalec za kršitev pogodbene obveznosti in za storilca izvedel že v letu 2001, je v konkretnem primeru potekel 15 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi.

Roki, določeni v 2. odst. 110. člena ZDR, so materialno pravni roki, prekluzivne narave, kar pomeni, da mora biti podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v teh rokih, sicer je pogodbena stranka za podajo odpovedi prekludirana. Po preteku subjektivnega roka odpoved ni več dopustna, pa čeprav objektivni rok v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, še ni potekel, ker kazenski pregon še ni zastaral. Tudi v tem primeru je važno ali je potekel že subjektivni 15 dnevni rok. Zato ni utemljena pritožbena navedba, da je po novi delovnopravni zakonodaji mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ves čas, dokler je mogoč kazenski pregon.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

Ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja v skladu s 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur.l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.