Jedro

Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih. Obstoj civilnopravne obveznosti se namreč presoja po pravilih civilnega prava in pri tem se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za prekinitev postopka.

2. Zoper sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in „podajanja dokazov elementov abstraktnega dejanskega stanja v predmetnem civilnem sporu, bistvenih za prekinitev postopka“ in smiselno predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za prekinitev ugodi. Predlaga, da sodišče pooblaščenca tožnika prijavi Odvetniški zbornici, če ne tudi tožilstvu, glede na to, da je v tožbi zatrjeval, da je bilo zaradi ran v nevarnosti tožnikovo življenje, iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61170/2011 z dne 10. 10. 2012 pa izhaja, da oškodovančevo življenje ni bilo v nevarnosti in da ne bo imel nobenih trajnih posledic. Odvetnik torej ni ravnal vestno, pošteno ter skrbno, v skladu z načeli odvetniške poklicne etike, saj je navajal neresnice in neresnična dejstva. Izpostavlja, da je 26. 5. 2014 na Vrhovno državno tožilstvo naznanil utemeljen sum kaznivega dejanja pričanja tožnika v kazenski zadevi IV K 61170/2011, kar je odločilno za obstoj ali neobstoj pravice tožnika oziroma gre za dejstvo, od katerega je nedvomna odvisna meritorna odločitev v tej (pravdni) zadevi. Višje sodišče v Ljubljani je v izpostavljeni kazenski zadevi navedlo še, da je potrebno upoštevati, da je tudi oškodovanec sam s svojim ravnanjem pripomogel k storitvi kaznivega dejanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz škodnega dogodka z dne 13. 11. 2011, ko je toženec večkrat streljal proti tožniku in ga trikrat tudi zadel (in bil pravnomočno spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika-1 v zvezi s 34. členom tega zakonika), je tožnik zoper toženca uveljavljal odškodninski zahtevek. Toženec je dne 22. 4. 2014 predlagal prekinitev postopka, ker naj bi v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega, tožnik zagrešil „kaznivo dejanje po prvem odstavku 37. člena KZ-1 krivega pričanja A. A., kot napeljevalec h kaznivemu dejanju“. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker obstoj takšnega kaznivega dejanja ni element abstraktnega dejanskega stanu v tem civilnem sporu zaradi plačila odškodnine. Tudi sicer je obstoj kaznivega dejanja predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih, le takrat, ko je kaznivo dejanje pogoj za nastanek določene civilnopravne posledice, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Odločitev je materialnopravno pravilna (14. člen, drugi odstavek 206. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da obstoj kaznivega dejanja na katerega se sklicuje toženec, ni element abstraktnega stanu v konkretnem primeru plačila odškodnine. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje je tudi sicer obstoj kaznivega dejanja predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih. Obstoj civilnopravne obveznosti se namreč presoja po pravilih civilnega prava in pri tem se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Iz nekega dejanja lahko izvira civilna, na primer odškodninska obveznost tako v primeru, če to dejanje pomeni tudi kaznivo dejanje, kot v primeru, če kaznivega dejanja ni bilo.(1) Obstoj kaznivega dejanja, kot ga toženec očita tožniku, zato tudi v konkretnem primeru ni predhodno vprašanje v tej pravdi (14. člen ZPP). Predlog za prekinitev postopka je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

6. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje, kljub kazensko obsodilni sodbi, presojalo pritožnikov ugovor o obstoju morebitne deljene odgovornosti pravdnih strank. V zvezi z izpostavljenim zapisom pooblaščenca tožnika, pritožbeno sodišče ni našlo nobenih znakov kršitev odvetniške poklicne etike, kaj šele znakov kaznivega dejanja in je pobuda pritožnika k ukrepanju pritožbenega sodišča zoper pooblaščenca, brez kakršnekoli pravne podlage.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): A. Galič, Komentar k 14. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005.