Jedro

Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ).

Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba (III. točka izreka) potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prva tožnica kot kreditojemalka in drugi tožnik kot porok in plačnik sta s toženko kot kreditodajalko 23. 7. 2008 sklenila Kreditno pogodbo št. 000. Predmet pogodbe je bil namenski stanovanjski kredit v znesku 275.791 CHF (švicarskih frankov), kar je na dan priprave kreditne pogodbe 23. 7. 2008 v evrski protivrednosti znašalo 170.515,02 EUR, z dogovorjenimi obrestmi in odplačilno dobo 360 mesecev (30 let). Kreditna pogodba je bila potrjena v obliki notarskega zapisa SV 647/08 z dne 25. 8. 2008, s katerim je bil sklenjen še sporazum o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko na nepremičninah ID znak: del stavbe X-539-14 in ID znak: del stavbe X-549-112, v lasti tožnikov vsakega do 1/2. Z Aneksom št. 1 v obliki notarskega zapisa SV 258/14 z dne 3. 4. 2014 so stranke prej dogovorjeno zavarovanje nadomestile z ustanovitvijo nove hipoteke na tožnikoma lastni nepremičnini parc. št. 418/2 in na njunem deležu do 1/4 nepremičnine parc. št. 418/6, obe k. o. Y.

2.S tožbo in njenimi kasnejšimi spremembami sta tožnika zahtevala ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe z dne 23. 7. 2008, notarskega zapisa z dne 25. 8. 2008, aneksa z dne 3. 4. 2014 in notarskega zapisa z dne 3. 4. 2014, plačilo preplačanega zneska kredita v višini 71.237,65 EUR (zvišano na 133.263,74 EUR), ugotovitev neveljavnosti vknjižbe skupne hipoteke ter njen izbris.

3.S sklepom in delno sodbo z dne 5. 3. 2024 je sodišče prve stopnje postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe skupne hipoteke z ID pravice 001, ki je bila na nepremičninah vknjižena na podlagi notarskega zapisa z dne 3. 4. 2014, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti tega notarskega zapisa pod ID zaznambe 002, zaradi delnega umika zahtevka ustavilo (I. točka izreka), ter dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka). Ugotovilo je, da so Kreditna pogodba št. 000 z dne 23. 7. 2008, Aneks št. 1 z dne 3. 4. 2014, Notarski zapis kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko SV 647/08 z dne 25. 8. 2008 ter Notarski zapis aneksa in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko SV 258/14 z dne 3. 4. 2014, ki so bili sklenjeni med tožnikoma in toženko, nični (III. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

4.Toženka pritožbo vlaga le zoper delno sodbo (III. točka izreka) in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga spremembo delne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5.Tožnika v odgovoru na pritožbo argumentirano in s sklicevanjem na evropsko in domačo sodno prakso zavračata vse pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata tudi stroške odgovora.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo na večino v pritožbi izpostavljenih pravnih dilem v sodni praksi že odgovorjeno, pritožba pa tudi ne izpostavi nobenega pomembnega vidika, ki v odločbah VSRS ne bi bil obravnavan in zato tudi (že) obrazložen. Dvoma, da sta imeli pravdni stranki možnost pravočasne seznanitve s spremenjenimi stališči sodne prakse, ni. Odločba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki je pomembno spremenila (in ustalila) merila za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in vsebine pojasnilne dolžnosti, je bila sicer izdana med tem postopkom, vendar še pred izpodbijano sodbo in se nanjo sklicuje tako sodišče kot tudi toženka v pritožbi. Prav tako so bile že pred izdajo izpodbijane sodbe izdane nadaljnje odločbe VSRS, ki so sprejeto oziroma nadgrajeno sodno prakso še dodatno utrdile. Ker gre v konkretni zadevi za dejansko stanje ter pravna vprašanja, ki so povsem primerljiva drugim (že obravnavanim) zadevam kreditiranja v CHF, temu ustreza tudi sam obseg odgovora na navedbe pritožbe. Prav tako pritožbeno sodišče poudarja, da so sodišča prve kot tudi druge stopnje dolžna spoštovati in upoštevati sprejeta stališča VSRS kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja. V pritožbi ponavljajoči se očitki o nekritičnem sledenju (neustavni) sodni praksi VSRS, o avtomatičnem odločanju in o neupoštevanju okoliščin konkretnega primera so zato neutemeljeni.

8.Toženka pritožbeno očita, da se sodbe mestoma ne da preizkusiti zaradi manjkajočih razlogov o odločilnih dejstvih, notranjih nasprotij ter nezadostne obrazloženosti. Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave. To ne drži. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo zadostne in medsebojno skladne razloge o pravno relevantnih dejstvih. Ni se namreč dolžno izrecno opredeliti do vsakega stališča strank ampak le do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Še posebej to velja ob sočasno jasni sodni praksi. Očitanih pomanjkljivosti in medsebojnih nasprotij ni zaznati. Sodba je jasna in razumljiva ter dosega zahtevan standard obrazloženosti. Iz pritožbe na splošno izhaja nestrinjanje z dokazno oceno in sprejeto odločitvijo sodišča, ki pa ne konstituira zatrjevanih kršitev, temveč kvečjemu polemizira s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja in uporabo pravilnega materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9.Drži sicer, da so toženkine terjatve ustavno in konvencijsko zavarovane, vendar pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o nedopustnem posegu v njeno lastninsko pravico in pravico do mirnega uživanja premoženja. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, za kar je imelo ustrezno pravno podlago, ki bo obrazložena v nadaljevanju, posledično pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je na ta način naknadno penaliziralo ravnanja, ki v trenutku sklepanja pogodbe niso bila inkriminirana in so bila skladna z zakonom.

10.Odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi temelji na naslednjih ugotovitvah:

- tožnika imata položaj potrošnika, saj sta kredit najela za nakup stanovanja in izven namena poklicne ali pridobitne dejavnosti,

- kreditna pogodba predstavlja dolgoročni potrošniški hipotekarni kredit, ki je bil vezan na tujo valuto (CHF);

- znesek posojila je bil nakazan in odplačevan v EUR, v katerih so tudi prihodki tožnikov;

- tožnika sta kredit 19. 8. 2022 predčasno v celoti poplačala;

- tožnika imata kljub predčasnemu poplačilu kredita še vedno pravni interes za ugotovitev ničnosti poslov, saj nanje vežeta svoj dajatveni zahtevek;

- toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, tožnika se zato nista zavedala visokega tveganja in znatnih negativnih finančnih posledic (valutnega tveganja);

- obseg danih pojasnil toženke ni zadostil zahtevam profesionalne skrbnosti, zaradi česar je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja;

- predmet kreditne obveznosti je bil zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti nejasen in s tem pogodbeni pogoj nepošten;

- kreditna pogodba, aneks in notarska zapisa so iz navedenega razloga nični.

O materialnopravni podlagi

11.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravno podlago za odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku predstavljajo tako določbe v času sklenitve pogodbe veljavnih ZPotK ter temeljnih načel OZ (predvsem 5. in 6. člen) kot tudi določbe ZVPot in Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva) skupaj s sodno prakso SEU. Drugačno pritožbeno stališče je napačno.

12.V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika. ZPotK je sicer specialnejši predpis, vendar pa ZVPot ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK, in ga je sodišče moralo uporabiti. ZVPot je v 22. členu za primer nejasnih pogodbenih določil določal, da se razlagajo v korist potrošnika. Sankcijo ničnosti pa je predpisoval za pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene se v skladu s 24. členom ZVPot štejejo tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive.

13.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive oziroma da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti Direktive in z njo povezane sodne prakse SEU. Četudi se sodišče prve stopnje ni neposredno opredelilo do toženkinih navedb, da Direktiva v konkretnem primeru ni uporabljiva, in s tem zagrešilo postopkovno nepravilnost (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), gre za pomanjkljivost, ki jo je pritožbeno sodišče, glede na to, da gre za uporabo prava, lahko odpravilo sámo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14.Jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive (in v tem okviru vprašanje pojasnilne dolžnosti) sta ob izhodišču minimalne harmonizacije avtonomna pravna pojma pravnega reda EU, katerih razlaga je (tudi po implementaciji Direktive) v izključni pristojnosti SEU. Pri razlagi takšnih pojmov mora sodišče države članice v skladu z načelom lojalne razlage upoštevati v praksi SEU postavljena merila, s katerimi so opredeljeni pojmi prava EU. To velja tudi takrat, kadar države članice sprejmejo ali ohranijo za ponudnika strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo o delovanju Evropske unije. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v okviru ZVPot je torej vedno treba opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU.

15.Po drugem odstavku 1. člena Direktive ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. V skladu s sodno prakso SEU se nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni, toženka pa v pritožbi ne izpostavi nobenega pomembnega vidika, ki v navedeni odločbi VSRS ne bi bil obravnavan in obrazložen. Poleg tega izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni implementirana v slovenski pravni red, ZVPot pa ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Da pogoj v zvezi z valutnim tveganjem ni izključen s področja uporabe Direktive na podlagi njenega drugega odstavka 1. člena, je že izrecno presodilo tudi SEU. Presojo v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno opraviti.

16.Kot je že bilo pojasnjeno, ZVPot Direktivo implementira in je (po stališču VSRS) za potrošnika ugodnejši od nje same. Ne gre torej za neposredno uporabo Direktive, kot trdi pritožnica, ampak za razlago pojmov prava EU, ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno. Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Drži pritožbeno stališče, da obveznost lojalne razlage ni absolutna, kar pomeni, da sodišča za dosego učinka (cilja) direktive niso dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem. Vendar sodišče prve stopnje ni neposredno uporabilo Direktive niti ni nacionalnega prava razlagalo contra legem.

17.Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o retroaktivni opredelitvi standarda pojasnilne dolžnosti (in s tem povezani očitki o kršitvi načela pravne varnosti, pravice do poštenega sojenja in pravice do zasebne lastnine). Do teh očitkov se je sodišče prve stopnje implicitno opredelilo v 22. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče dodaja in se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, ki je potrdila in utemeljila do takrat sprejeta stališča sodne prakse,

da uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ). Zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti pa so bila v času sklepanja sporne pogodbe že dovolj jasno in določno predpisana v 22., 23. in 24. členu ZVPot. Glede uporabe odločb SEU, izdanih po sklenitvi spornih pogodb, pa je VSRS razložilo, da so sodbe SEU o predhodnih vprašanjih glede razlage prava EU (praviloma) z učinkom od začetka veljave razlaganega pravnega pravila obvezujoče za vsa nacionalna sodišča (in druge državne organe), ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Tako veljajo tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razen če SEU izrecno določi drugače. SEU v nobeni od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe nacionalnih in evropskih predpisov pri napolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. Na tem mestu je še dodati, da tudi Ustavno sodišče RS ni prepoznalo retroaktivnosti v uporabi meril SEU, ki se nanašajo na čas po sklenitvah kreditnih pogodb.

Prav tako je neutemeljeno nasprotovanje uporabi neimplementiranih Priporočil Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo neposredno na vsebino teh priporočil. Zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije domače valute ne izhaja zgolj iz priporočil, temveč, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, tudi neposredno iz Direktive. Pri tem pa ni nedopustno, da je sodna praksa kot ustrezno pojasnilno dolžnost določila tisto, ki se v marsičem sklada s priporočili ESRB.

O pojasnilni dolžnosti in nepoštenem pogodbenem pogoju

Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti skladno z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Takšna odločitev upravičeno sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je v novejši sodni praksi ob upoštevanju relevantnih odločb prakse SEU, določb ZVPot (22. do 24. člena) in Direktive oblikovalo VSRS.

Izpolnitev pojasnilne dolžnosti se presoja skladno s standardom povprečnega potrošnika, pri čemer je ta pojem v smislu 2. člena Direktive objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko oseba ima, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga. Neutemeljena je zato pritožbena zahteva po specifičnim slovenskim razmeram in zgodovini prilagojeni razlagi pojma potrošnika (v smislu večje seznanjenosti s principom delovanja menjalnih tečajev ter posledicami devalvacije domače valute zaradi večkratne zamenjave nacionalne valute).

Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne in ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju (v konkretnem primeru 30 let), potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivala na nihanja menjalnih tečajev. Pritožbeno nasprotovanje navedenemu je zmotno. Le tako banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. S tem mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla. Zgolj abstraktne informacije o možnosti sprememb, kot izhajajo iz trditvene podlage toženke, zato ne zadoščajo.

Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče ni obrazložilo pojma "črni scenarij", ki ga omenja v sodbi. Vsebina tega pojma je v sodni praksi dobro poznana (in nedvomno znana tudi toženki) in je sopomenka pojmu zelo velike depreciacije, ki jo omenjajo odločbe SEU. Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo pravilne in zadostne razloge v 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer je tudi citiralo ustrezno prakso Ustavnega sodišča RS in VSRS.

V sodni praksi je bilo že večkrat odgovorjeno tudi na navedbe toženke, da ni mogla napovedati gibanja tečaja in da so bile odločitve švicarske centralne banke, ki so povzročile dvig vrednosti CHF, tudi za strokovnjake nepričakovane. Pojasnjeno je bilo, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Od banke se ne pričakuje, da bi morala napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, temveč da bi morala vedeti, da je možnost znatnega dviga vrednosti CHF realna (ali celo pričakovana) ter o tej možnosti in z njo povezanih tveganjih obvestiti potrošnike.

Dokazna ocena je skrbna in zatrjevanih pomanjkljivostih, kot sta pristranskost pri ocenjevanju izpovedb in nekritičnost, nima. V njej je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze obeh strank in jih kritično presodilo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o neupoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da naj bi bila pojasnilna dolžnost pravilno opravljena, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je toženka pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost, ker je ugotovilo, da tožnikoma ni dala informacij oziroma pojasnil take intenzitete, da bi na njihovi podlagi lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki ga prevzemata. Tudi iz izpovedb prič (uslužbencev toženke) A. A., B. B. in C. C. namreč ne izhaja, da bi v zahtevanem obsegu podali informacije o možnih znatnih razsežnostih prevzetega valutnega tveganja. Dokazno breme glede ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti je bilo na toženki, ta pa ga ni zmogla.

Toženka se v pritožbi še vedno sklicuje na pojasnila, ki so bila v sodni praksi prepoznana kot nezadostna, ter pravno zgrešeno poudarja, kaj vse bi morala tožnika iz prejetih informacij razbrati in česa vse bi se morala in mogla zavedati. Pri tem utemeljevanju izhaja iz informacij, znanja in izkušenj sebe kot profesionalne finančne ustanove in ne iz védenja povprečnega potrošnika. Najprej bi morala toženka tožnikoma zagotoviti zadostne in ustrezne informacije, šele nato bi bilo mogoče od njiju zahtevati njihovo razumevanje.

Dolžnosti izpolnitve zahtevanega obsega pojasnilne dolžnosti se toženka ne more razbremeniti s sklicevanjem na dejstvo, da sta imela tožnika po ZPotK možnost razdrtja pogodbe v roku enega meseca od prvega plačila, če pogodba nima vseh obveznih vsebin. Dolžnost informiranja mora biti namreč izpolnjena že pred sklenitvijo pogodbe, poleg tega pa toženka sama skozi celoten postopek poudarja, da je pogodba vse zahtevane sestavine imela (in s tem v bistvu sama negira svoje predhodne navedbe). Enako velja za pritožbeno uveljavljano možnost konverzije kredita iz CHF v EUR oziroma možnost predčasnega odplačila kredita s pravico odbitka vseh stroškov kredita, kar naj bi po mnenju toženke odpravljalo valutno tveganje. Pojasnilna dolžnost mora biti tudi v zvezi s tem izpolnjena v sklenitveni fazi, v kateri (in ne šele v izpolnitveni fazi) mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Odprava nadaljnjega valutnega tveganja sama po sebi ne more sanirati tveganja, ki se je do tega trenutka že uresničilo, torej s tem tudi ni mogoče sanirati škodljivih posledic, ki jih je potrošnik že utrpel.

Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno in v zadostnem obsegu, da bi tožnika lahko sprejela premišljeno in preudarno informirano odločitev in da bi lahko razumela, kolikšno tveganje prevzemata s sklenitvijo kreditne pogodbe oziroma bi se lahko zavedala, da so tečajne spremembe v dolgi odplačilni dobi kredita realne in da so negativne finančne in ekonomske posledice spornega pogoja lahko znatne in jih bosta morda težko nosila. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava.

Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot. Navedeno je sodišče obširno in prepričljivo pojasnilo v 36. do 38. točki obrazložitve sodbe, zato je neutemeljena pritožbena graja, da je ostalo neobrazloženo, katerega od pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot naj bi predstavljalo toženkino ravnanje.

Slediti tudi ni mogoče pritožbeni navedbi, da je izostala presoja znatnega neravnotežja med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank. Kot je bilo že pojasnjeno, po prvem odstavku 24. člena ZVPot velja pogodbeni pogoj za nepoštenega, če je podan dejanski stan iz katerekoli izmed štirih alinej prvega odstavka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nepoštenega pogoja že ob upoštevanju 4. točke prvega odstavka tega člena, se do navedb, ki so se nanašale na preostale tri točke te določbe, ni bilo dolžno opredeljevati.

Čeprav pritožbeno neprerekan, je pravilen tudi zaključek o tem, da ima obstoj nepoštenega pogoja za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ ). Ob tem velja še pojasniti, da kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, temveč ker je pritožnica opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Pritožbene navedbe glede dovoljenosti sklepanja kreditnih pogodb z valutno klavzulo zato niso odločilne in se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sklepno

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano delno sodbo (III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Ni kršilo pravila prava EU, da lahko zakonodajalec EU z direktivami pravne obveznosti nalaga le državam, ne pa tudi posameznikom.

22Prim. npr. VSL sodba in sklep II Cp 2036/2024 z dne 7. 2. 2025, VSL Sodba I Cp 286/2024 z dne 4. 12. 2024, VSL sodba in sklep I Cp 1542/2024 z dne 6. 11. 2025 in drugi.

23Prim. VSL sklepe I Cp 1680/2025 z dne 9. 10. 2025, I Cp 872/2025 z dne 30. 9. 2025, I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025, I Cp 1782/2025 z dne 16. 3. 2026, II Cp 966/2025 z dne 11. 8. 2025 in drugi.

24Glej odločbo USRS Up-329/19-31.

25Glej VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (63. točka obrazložitve), VSL sodba I Cp 883/2021 z dne 24. 5. 2022 (9. točka obrazložitve), VSL sodba I Cp 67/2022 z dne 25. 8. 2022 (10. točka obrazložitve).

26Prim. VSL sodba in sklep I Cp 1542/2024 z dne 6. 11. 2025.

27Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, in druge.

28Glej zadeve C-776/19 do C-782/19, C-186/16.

29Prim. sodba SEU C-110/14 (21. točka obrazložitve) in VSL sklepa II Cp 638/2025 z dne 16. 2. 2026 ter I Cp 1782/2025 z dne 16. 3. 2026.

30Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (63.-67., 71., 72. točke obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (13.-19. točke obrazložitve), in VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023 (18. in 20. točka obrazložitve), VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (40.-42. točke obrazložitve).

31Glej VSL sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 7. 2024 (17. točka obrazložitve).

32Glej sodbe SEU C-609/19, točka 51, C-776/19 do C-782/19, točka 69.

33Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.

34Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. tč. obrazložitve).

35Da je tožnikoma nudila informacije, ki jih je določal takrat veljavni ZPotK; da sta tožnika podpisala pisno izjavo o seznanjenosti s tveganjem in o spremembi višine obrokov ob spremembi tečaja; da sta bila tožnika seznanjena z možnostjo nihanja tečaja.

36Da so bile posledice uresničitve valutnega tveganja znatne, izhaja iz neprerekanih navedb tožnikov, da sta v obdobju od 29. 8. 2008 do 18. 10. 2018 odplačala 99.277,37 EUR, neplačani znesek pa je še vedno znašal kar 170.546,50 EUR oziroma več, kot sta tožnika sploh prejela.

37Prim. VSL sodba in sklep I Cp 1542/2024 z dne 6. 11. 2025 in VSL Sodba II Cp 276/2024 z dne 12. 8. 2025.

38Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (56. točka obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023 (29. točka obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (21. točka obrazložitve), VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. točka obrazložitve).

39Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (29. točka obrazložitve).

40Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (54. točka obrazložitve).

41Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (38. točka obrazložitve), VSL sodba in sklep I Cp 1241/2023 z dne 5. 2. 2024 (43. točka obrazložitve).