Jedro

Ob ustavnoskladni razlagi tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje, Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, št. 720-753/2023/31 z dne 21. 6. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) Maribor je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti odločil, da se tožnika z dnem 21. 6. 2023 premesti iz svobodnejšega režima prestajanja kazni zapora Odprtega oddelka (v nadaljevanju: OO) Rogoza v strožji režim prestajanja kazni zapora ZPKZ Maribor (1. točka izreka). Odločil je tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (2. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka ).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 5206/2023 z dne 30. 3. 2023, zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in sestavinami za izdelavo po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), obsojen na kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru št. IKZ 5206/23 z dne 8. 5. 2023 je bil tožnik dne 10. 5. 2023 iz pripora ZPKZ Maribor premeščen na prestajanje kazni zapora. Kazen zapora v celoti prestane dne 21. 7. 2024. 3. Po vpogledu v izpis kazenske evidence je direktor ZPKZ Maribor ugotovil, da je bil tožnik že predkaznovan, in sicer je bil zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe obsojen na 8-mesečno zaporno kazen, ki mu je bila spremenjena v 480 ur dela v splošno korist. Iz potrdila Okrožnega sodišča v Mariboru, prejetega dne 17. 5. 2023, pa izhaja, da sta zoper tožnika v teku še dva odprta kazenska postopka na Okrožnem sodišču v Mariboru, in sicer zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ter nasilja v družini.

4. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik prvi, 12-urni izhod, koristil dne 10. 6. 2023, z izhoda pa se je vrnil pravočasno in urejen. Drugo daljšo zunajzavodsko ugodnost je koristil v času od 16. 6. 2023 do 18. 6. 2023. Iz uradnega zaznamka z dne 16. 6. 2023, ki ga je napisal poveljnik OO Rogoza kot vodja takratne izmene, je razvidno, da so dne 16. 6. 2023 ob 23.50 uri v zavod poklicali s Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Maribor I in ga obvestili, da so pridržali tožnika zaradi kršitve javnega reda in miru. Naročil jim je, naj ga po pridržanju pripeljejo v zavod. Tožnik se je nato dne 18. 6. 2023 v zavod vrnil sam, po dovolilnici, pri čemer sta bila urinski test na droge in alkotest negativna.

5. Dne 20. 6. 2023 je zavod prejel dopis PP Maribor I, v katerem navajajo, da so dne 16. 6. 2023 obravnavali kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter kršitev javnega reda in miru na ... v ..., katerih storitve je utemeljeno osumljen tožnik. Vsled navedenega je strokovna skupina OO Rogoza na podlagi 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) predlagala premestitev v strožji režim. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da tožnik v oddelku s svobodnejšim režimom ni spoštoval dogovora in da je zlorabil režim odprtega oddelka, na podlagi zapisanih dejstev pa ni več moč pričakovati, da tudi v bodoče ne bo zlorabil režima odprtega oddelka.

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za pravosodje, Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad, z odločbo št. 720-1166/2023/2 z dne 11. 8. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Drugostopenjski organ je dodatno obrazložil, da je v odprtih oddelkih stopnja nadzora nad zaprtimi osebami najnižja (obsojenci so občasno nadzorovani, prosto se gibajo v okolici zavoda ali oddelka, ki se določi s hišnim redom zavoda, na delo odhajajo sami in med delom niso redno nadzorovani), zato se v tovrstne oddelke namešča obsojence, ki so tekom prestajanja zaporne kazni dosegli tako stopnjo zaupanja, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da svobodnejšega režima ne bodo zlorabili. Glede na ravnanje tožnika, ki je bil v času prostega izhoda pridržan zaradi kršitve javnega reda in miru ter je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, pa ni več mogoče podati ocene, da milejšega režima (odprtega oddelka) ne bo zlorabil. 8. Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo v upravnem sporu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi iz razloga bistvene kršitve določb postopka. Izpostavlja, da je premestitev v strožji režim prestajanja kazni zapora ukrep, ki temeljito poseže v pravice obsojenega in opozarja, da direktor ZPKZ Maribor v svoji odločbi ni podal zadostnih razlogov za premestitev v strožji režim prestajanja kazni zapora. Poudarja, da kriminalna preteklost in sklepanje o značajskih lastnostih obsojenca ne bi smelo imeti vpliva pri presojanju dejstev v predmetni zadevi. Dejstvo, da zoper njega še tečejo kazenski postopki, ne sme biti relevantno pri odločanju o premestitvi v strožji režim prestajanja kazni zapora, saj tako ravnanje pomeni kršitev domneve nedolžnosti.

9. Tožnik nadalje navaja, da bi mu ob odvzemu prostosti morala biti dana možnost, da se pred strokovno skupino izjavi o okoliščinah dogodka, ker pa mu ni bila dana niti kasneje, je bilo v postopku kršeno uzakonjeno načelo kontradiktornosti. Izpostavlja tudi, da ob pridržanju ni bil poučen o svojih pravicah, saj bi v nasprotnem primeru gotovo zahteval prisotnost zagovornika.

10. Tožnik še dodaja, da ni nikoli kršil ostalih pogojev, določenih v ZIKS-1 glede svobodnejšega režima prestajanja zaporne kazni. Tako se je po obeh izhodih v zavod vrnil pravočasno, prav tako pa se drži pravil glede uživanja alkohola in psihoaktivnih substanc, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Navedeno priča o tem, da se je resno nameraval držati navodil in pogojev za prosti izhod ter ni imel namena izkoristiti ugodnosti, ki so mu bile dane. Dogodek z dne 16. 6. 2023 je bil zgolj slučaj, ki ga močno obžaluje. Poudarja, da nikakor ni bil tisti, ki je podal povod za incident, temveč je bil zgolj izzvan.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na ugotovitve v izpodbijani odločbi. Izpostavlja, da dejstvo o odprtih še dveh kazenskih postopkih ne vpliva na odločitev glede premestitve tožnika v strožji režim prestajanja kazni zapora, kar jasno izhaja iz nadaljevanja izpodbijanih odločb. Nadalje navaja, da je bil s tožnikom v zvezi s kršitvijo prostega izhoda opravljen razgovor in se je tako imel možnost izjasniti o zadevi oziroma dogodku, kar izhaja iz uradnega zaznamka z dne 16. 6. 2023. Ob tem pa tudi izpostavlja, da se na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 o zadevi, izdani na podlagi 81. člena tega zakona, odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

12. V zvezi z navedbami tožnika glede odvzema prostosti in pravici do takojšnje pravne pomoči zagovornika v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tožena stranka odgovarja, da odvzem prostosti tožniku in obravnava tožnika s strani policije nista v pristojnosti tožene stranke, zato se do navedenega tudi ne opredeljuje. Ne more pa se strinjati s tožbenimi navedbami, da je bil dogodek z dne 16. 6. 2023 samo slučaj, saj je bil tožnik skladno s četrtim odstavkom 29. člena ZIKS-1 seznanjen s hišnim redom, z omejitvami pravic oziroma dolžnostmi, ki jih ima med prestajanjem kazni, z načinom uveljavljanja njegovih pravic in z disciplinskimi kaznimi, ki se lahko izrečejo zoper njega, ter z ugodnostmi, ki jih je lahko deležen. Tožnik je zato dolžan prevzeti odgovornost in posledice za svoja dejanja ter ravnanje med prestajanjem kazni zapora.

13. Tožnik se v prvi pripravljalni vlogi dodatno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS II U 187/2021-56 z dne 6. 4. 2022 in sodbo ter sklep Upravnega sodišča RS I U 1610/2018-13 z dne 28. 5. 2020, iz katerih med drugim izhaja, da ukrep premestitve, določen v 98.a členu ZIKS-1, nima kaznovalnega namena, temveč gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev in delavcev zavoda ter vzdržuje red in mir. V zvezi z navedbami tožene stranke, da odvzem prostosti in obravnava tožnika s strani policije v povezavi s pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika nista v njeni pristojnosti, pa opozarja na določbo 3. člena Pravilnika o izvrševanju pripora, ki določa, da je za zakonito izvrševanje pripora odgovoren direktor ZPKZ, v katerem je organizirano prestajanje pripora.

14. Tožena stranka v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo tožnika poudarja, da je bila v predmetni zadevi odločitev sprejeta na podlagi 81. člena ZIKS-1 in ne na podlagi 98.a člena ZIKS-1, ki ureja namestitev v poseben strožji režim prestajanja zaporne kazni, zato tozadevne navedbe tožnika ne morejo biti relevantne.

15. V drugi pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri dotedanjih navedbah in se sklicuje še na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS I U 795/2011 z dne 5. 5. 2011, iz katere izhaja, da je mogoče oceno, da obsojenec ne bo zlorabil milejšega režima prestajanja kazni zapora, oblikovati na podlagi več različnih pokazateljev, kot so npr. osebna urejenost obsojenca, način življenja na prostosti, družinske razmere, morebitno izmikanje prestajanju kazni, morebitni odprti kazenski postopki, povratništvo in podobno, pri tem pa opozarja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena.

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost postopka izdaje odločbe o premestitvi tožnika iz svobodnejšega režima kazni zapora z odprtega oddelka v strožji režim prestajanja kazni zapora.

18. Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZIKS-1 se obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom. V prvem odstavku 8. člena ZIKS-1 pa je določeno, da se odločbe na podlagi 81. člena tega zakona izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, t. j. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

19. Eno od temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke, in sicer je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo (9. člen ZUP). Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe _ne sme_ opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

20. Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.1

21. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 11/2023 z dne 30. 11. 2023 pojasnilo, da ob ustavnoskladni razlagi tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.

22. Tožena stranka je v drugostopenjski odločbi sicer navedla, da naj bi bil s tožnikom v zvezi s kršitvijo prostega izhoda opravljen razgovor in se je tako imel možnost izjasniti o zadevi oziroma dogodku, pri čemer je v odgovoru na tožbo še dodatno pojasnila, da naj bi to izhajalo iz uradnega zaznamka z dne 16. 6. 2023. Kot že navedeno, pa iz uradnega zaznamka z dne 16. 6. 2023 izhaja zgolj, da so vodjo izmene tega dne s PP Maribor I obvestili o pridržanju tožnika zaradi kršitve javnega reda in miru, pri čemer jim je vodja povedal, da naj ga po pridržanju pripeljejo k njim. Iz navedenega uradnega zaznamka torej ni razvidno, da bi bil s tožnikom opravljen razgovor oziroma da bi mu bila v postopku zagotovljena pravica do izjave.

23. Na podlagi vsega navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ tožniku omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah glede dogodka z dne 16. 6. 2023 in nato ponovno odločiti o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

24. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

25. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

26. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Komentar ZUP, 2004, stran 86.