Jedro

Pravočasna zahteva za vrnitev premoženja pok. B.B., ki jo je vložil eden izmed njenih pravnih naslednikov, je v korist vseh njenih ostalih pravnih naslednikov, ki so upravičeni za uveljavljanje pravic, na katere se nanaša zahteva, to je na vrnitev premoženja (deleža), podržavljenega pok. B.B..

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka A. d. d., Ljubljana, se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ z odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja „Elektrarna“ v obsegu, ki presega vrednost upravičenki do vračila 1/4 kapitalskega deleža B.B., v dosedanjem postopku že pravnomočno vrnjenega premoženja (z odločbo občine Ljubljana Vič-Rudnik št. 301-15/93 z dne 27. 8. 1993, delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 301-3/2000-38/420-JBJ/MT z dne 29. 4. 2003 in odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 301-3/2000-59/420-JBJ/MP z dne 24. 9. 2004; 1. točka izreka odločbe). Hkrati je s sklepom zavrgel zahtevo za denacionalizacijo istega premoženja v korist družbenikov C.C.; D.D.; E.E.; F.F.; G.G.; H.H. (1. točka izreka sklepa); zahtevek za določitev odškodnine za bistveno zmanjšano vrednost podjetja v višini 567.948,19 DEM v obveznicah SOD (2. točka izreka sklepa) in predlog za izdajo začasne odredbe o prenosu premoženja v začasno uporabo vlagateljem I.I., J.J. in K.K. (3. točka izreka sklepa). Odločil je tudi o stroških postopka (2. točka izreka odločbe in 4. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da gre za denacionalizacijo zasebnega podjetja Elektrarna. V roku iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) naj bi bili vloženi dve zahtevi, in sicer vlagatelja L.L., za denacionalizacijo Opekarne in vlagatelja D.D. za denacionalizacijo Elektrarne, pri čemer naj bi oba kot upravičenko oziroma prejšnjo lastnico navajala B.B.. Ugotavlja, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) enemu gospodarskemu subjektu, to je Elektrarni. Pojasnjuje, da je bilo o delu premoženja v tej zadevi že odločeno, in sicer z delnima odločbama Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 301-3/2000-38/420-JBJ/MT z dne 29. 4. 2003 in št. 301-3/2000-59/420-JBJ/MP z dne 24. 9. 2004 ter odločbo Občine Ljubljana Vič - Rudnik št. 301-15/93 z dne 27. 8. 1993, s katerimi je bilo tam navedeno premoženje vrnjeno B.B.. Iz obrazložitve izhaja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je bila najprej odpravljena odločba št. 301-9/93-06/DEN z dne 4. 4. 1997, s katero je prvostopenjski organ odločil o vrnitvi tam navedenega premoženja B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H.; nato pa je bila odpravljena še odločba št. 301-9/1993-236 z dne 30. 6. 2009, s katero je prvostopenjski organ zavrnil vrnitev v naravi v obsegu, ki presega v naravi pravnomočno že vrnjeno premoženje, ter odločil, da se za del neto aktive podjetja, ki doslej še ni bil vrnjen, določi odškodnina v obveznicah SOD v skupni višini 1.193.095,77 DEM v tam navedenih deležih upravičencem B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H..

3. Nadalje navaja, da je glede vprašanja, za katere družbenike je bila v zakonskem roku vložena zahteva za denacionalizacijo, pomembna vsebina družabne pogodbe, ki so jo v obliki notarskega zapisa 30. 4. 1941 sklenili B.B. in njeni otroci C.C., E.E., F.F., G.G. in H.H.. S to pogodbo naj bi B.B. na račun dednega odpravka po njej in svojem pokojnem možu D.D. kot družbenike v svojo tvrdko sprejela svoje otroke. Iz vsebine pogodbe navaja še dogovor, da družba, ki zajema elektrarno in opekarno, v spremenjeni obliki pod enakim imenom posluje od 1. 5. 1941 in da se pri hidrocentrali, ki leži v glavnem na delu parc. št. 367/1 k. o. ... in na katerem je vknjižena lastninska pravica na B.B. in njene otroke, dovoli vknjižba lastninske pravice na javno trgovinsko družbo. Iz zgodovinskih izpiskov iz zemljiške knjige naj bi izhajalo, da je bil ta vpis na podlagi navedene pogodbe tudi dejansko izveden v zemljiški knjigi. Meni, da za odločitev ni pomemben izpis iz registra, ki se nanaša na stanje, ko je bila edina lastnica družbe B.B., tj. na dan vpisa v letu 1928, saj tako lastninsko stanje v času podržavljenja 1948 ni več obstajalo, kar dokazujejo navedene družabna pogodba, zemljiškoknjižni vpisi pri nepremičninah v lasti podjetja, kakor tudi listine iz časa podržavljanja podjetja.

4. Ugotavlja, da je bila postavljena pravočasna zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B., ki je bila v času nacionalizacije lastnica podjetja do 1/4, ne pa tudi za denacionalizacijo deležev ostalih družbenikov obravnavanega podjetja. Organ naj bi vlagatelja H.H. v času, ko je še bilo mogoče vložiti zahteve za ostale upravičence, sicer opozoril na to možnost, vendar vloga za ostale upravičence ni bila ustrezno dopolnjena. Dolžnost pomoči neuki stranki iz 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) pa ne omogoča, da bi organ lahko namesto strank postavil zahtevek oziroma odločal brez zahtevka stranke.

5. Nadalje ugotavlja, da celotna vrednost podržavljenega premoženja podjetja po metodi neto aktive znaša 3.422.916,86 DEM, da vrednost pok. B.B. že vrnjenega premoženja znaša 2.111.612,40 DEM ter da je vrednost navedeni upravičenki podržavljenega 1/4 deleža 855.729,21 DEM. Ker je tako pok. B.B. vrnjeno premoženje že preseglo vrednost njej podržavljenega deleža (in sicer tudi v primeru, če bi bil njen delež na podržavljenem premoženju dejansko večji, to je 10/28, kar zatrjujejo nekateri vlagatelji), je v preostalem delu zahtevo za denacionalizacijo njej podržavljenega premoženja zavrnil. Ker so bile zahteve za vračilo premoženja ostalim družbenikom, tj. C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., postavljene šele 16. 4. 2012 oziroma 19. 2. 2015, to je po preteku materialnega prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen, je te zahteve na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDen (pravilno Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP/86, op. sodišča) zavrgel. Zahtevo za priznanje odškodnine za zmanjšano vrednost premoženja Elektrarne na podlagi 36. člena ZDen v znesku 567.948,19 DEM v obveznicah SOD pa je zavrgel, ker v tej zadevi ne gre za primer iz prvega odstavka 36. člena ZDen. Zahtevo vlagateljev I.I., J.J. ml. in K.K. za izdajo začasne odredbe o prenosu elektrarne v začasno uporabo predlagateljem je zavrgel v povezavi z odločitvami o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja pok. B.B. in zavrženju zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega preostalim družbenikom.

6. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da je v ponovnem postopku prvostopenjski organ sledil navodilom pritožbenega organa in ugotavljal, za katere prejšnje lastnike je bil pravočasno vložena denacionalizacijska zahteva. Pritrjuje prvostopenjskemu organu, da na podlagi vloženih zahtev H.H. in D.D. in dopolnitev, ki so bile vložene do 7. 12. 1993, ni mogoče sklepati, da je bila poleg premoženja, ki je bilo podržavljeno B.B., zahtevana tudi denacionalizacija podržavljenih deležev ostalih družbenikov. Tega naj ne bi bilo mogoče sklepati niti iz vlog, pooblastil in zahtevkov z dne 14. 1. 1991, 18. 9. 1992, 19. 10. 1992, 19. 1. 1993, 4. 2. 1993., 25. 2. 1993, 31. 3. 1993, 9. 4. 1993, 20. 4. 1993, 23. 4. 1993 in 31. 5. 1993, ki se nahajajo med listinami v spisu. Pooblastilo z dne 31. 3. 1993 pa je po oceni drugostopenjskega organa dano za zastopanje pri upravnemu organu za premoženje, ki je bilo podržavljeno B.B.. Dodaja, da iz nobene vloge ni mogoče sklepati, da so pravni nasledniki bivših solastnikov ali bivši solastniki sami podali pravočasno zahtevo za denacionalizacijo premoženja oziroma da je bila zahteva razširjena na ostale možne upravičence, čeprav je prvostopenjski organ z dopisom 26. 1. 1993 vlagatelja opozoril na tako možnost. Pojasnjuje tudi, zakaj tožniki ne morejo uspeti z očitki o kršitvah določb ZUP in zmotni uporabi določb ZDen. Pritrjuje tudi ugotovitvam prvostopenjskega organa, da je v tej zadevi pri presoji, koga je šteti za upravičenca, treba upoštevati družabno pogodbo z dne 30. 4. 1941, na podlagi katere so bili v korist novoustanovljene družbe izvršeni tudi ustrezni zemljiškoknjižni vpisi. Pojasnjuje tudi, zakaj pritožniki ne morejo uspeti niti s preostalimi pritožbenimi ugovori, med drugim s sklicevanjem na druge (že pravnomočne ali odpravljene) odločbe, ki so bile izdane v tej denacionalizacijski zadevi, ter zakaj je pravilna tudi odločitev o zahtevku za povrnitev zmanjšane vrednosti premoženja Elektrarne in o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

7. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in vlagajo tožbo zoper 1. točko izreka odločbe ter 1. in 2. točko izreka sklepa ter predlagajo, da se upravni akt v izpodbijanem delu odpravi ter ugodi zahtevi za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja Elektrarne, v delu, v katerem tožnikom premoženje v postopku denacionalizacije še ni bilo vrnjeno. Primarno uveljavljajo kršitev 64. člena ZDen in se pri tem sklicujejo na definicijo upravičenca do denacionalizacije iz 3. člena ter določbe 15. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 61. člena ZDen. Navajajo, da je pomembno, ali se pravočasni zahtevi nanašata tudi na otroke pok. B.B., za katere upravni organ meni, da so upravičeni za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Menijo, da iz upravnih aktov izhaja, da sta se zahtevi nanašali na celotno premoženje, ki je bilo podržavljeno lastnikom Elektrarne, zato so s pravočasno vloženo zahtevo vsaj za enega izmed upravičencev tudi preostali upravičenci v okviru prekluzivnega roka uveljavljali zahtevo za denacionalizacijo. Trdijo, da je toženka očitno napačno interpretirala sodbo Vrhovnega sodišča U 1617/95, kar naj bi utemeljevala že jezikovna razlaga drugega odstavka 64. člena ZDen. V postopku naj bi bilo spregledano, da so tožeče stranke pravni nasledniki B.B., kakor tudi njenih otrok kot domnevnih upravičencev. Iz upravnih aktov tudi ni mogoče ugotoviti pravnih naslednikov posameznih upravičencev, kar bi omogočalo preizkus o pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, saj je pravočasno vložena zahteva mogoča v vseh primerih med pravnimi nasledniki lastnika podržavljenega premoženja, v zvezi s čimer izpodbijani odločbi očitajo bistveno kršitev določb postopka, saj je zato ni mogoče preizkusiti.

8. Zmotno naj bi bil uporabljen tudi 62. člen ZDen, ki določa obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo in njene priloge. Bistveno naj bi bilo, da zahteva vsebuje navedbo razmerja do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja ter morebitni akt o dedovanju po upravičencu, če zahtevo vlaga pravni naslednik upravičenca, in meni, da v zahtevi za denacionalizacijo ni treba navesti posameznega upravičenca, ki mu je bilo premoženje odvzeto. Prav tako v zakonu naj ne bi bilo podlage za stališče, da bi bilo mogoče na podlagi pravočasno vloženih vlog za denacionalizacijo šteti, v čigavo korist se je zahtevalo vračilo podržavljenega premoženja. Ker torej ni podlage za interpretacijo, da je bilo s pravočasnima vlogama uveljavljana le vrnitev premoženja, nacionaliziranega B.B., tudi ni dopusten zaključek o prepozno vloženi zahtevi za vračilo premoženja, ki naj bi bilo odvzeto ostalim družbenikom. Glede na to, da se zahteva ni nanašala le na premoženje, ki je bilo tožeči stranki že vrnjeno oziroma do katerega je upravičena B.B., tudi ni podlage za ugotovitev, da se je med postopkom zahteva razširila še na ostale upravičence. Trdijo, da se je s pravočasnima zahtevama uveljavljala vrnitev celotnega nacionaliziranega premoženja, ki je pripadalo družbenici/družbenikom Elektrarne, kar dokazuje tudi zbrano procesno gradivo, saj se obe zahtevi nanašata na vračilo vseh nepremičnin, ki so bile nacionalizirane v okviru opekarne in elektrarne, poleg tega pa so tožniki iz naslova nacionaliziranega premoženja prejeli plačilo, ki presega delež oškodovanja B.B., za katero naj bi bil pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo. Menijo, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje glede tega, da bi bila pravočasna zahteva izkazana še za katerega izmed solastnikov.

9. Uveljavljajo tudi, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ali je ob upoštevanju tedaj veljavnih predpisov do spremembe družbenikov prišlo že s sklenitvijo družbene pogodbe ali pa se je za vstop novih družbenikov zahteval vpis v sodni register. Odločilno naj bi bilo stanje ob nacionalizaciji, ne pa predhodne spremembe. Da B.B. ob podržavljenju ni bila edina družbenica tvrdke, pa naj bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti šele s sklicevanjem na podatke sodnega registra. Menijo, da gre za pomanjkljivo ugotovljeno odločilno okoliščino, zaradi katere odločbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi ugotovitvami organa, da je bilo z družabno pogodbo dogovorjeno, da se na parc. št. 367/1 k. o ..., pri kateri je vknjižena solastninska pravica na B.B. in njene otroke, izstavi dovolilo zaradi prenosa lastninske pravice v korist Javne trgovinske družbe in sklicevanjem organa, da je bila v korist družbe vknjižena lastninska pravica, pa izpodbijani odločbi očitajo, da ni mogoče ugotoviti, ali se zemljiškoknjižno stanje nanaša na trenutek ob nacionalizaciji.

10. Na koncu še uveljavljajo, da iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti obsega premoženja, ki se ne vrača z denacionalizacijo. Izpodbijani odločitvi sta tudi sami s seboj v nasprotju, saj iz obrazložitev obeh organov izhaja, da je bilo pravnim naslednikom že vrnjeno premoženje, ki presega 1/4 lastninskega deleža B.B. na obravnavanem premoženju. Izrek o zavrženju zahteve je napačen, ker zakon predvideva, da mora organ odločiti, za katero premoženje naj bi bila zahteva uveljavljana prepozno.

11. Tožba je bila vročena toženi stranki, Državnemu pravobranilstvu ter strankam z interesom, ki so: A., d. d., Mestna občina ..., S. d. d., in drugim v upravnem postopku udeleženim vlagateljem.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, ni pa vložila odgovora na tožbo.

13. Stranke z interesom I.I., K.K. in M.M., N.N., O.O., L.L., P.P., R.R., S.S. in Š.Š. navajajo, da so tudi same vložile tožbo zoper izpodbijano odločbo, da vztrajajo pri navedbah iz te tožbe in predlagajo združitev zadev.

14. Stranki z interesom S d. d., in A., d. d. v odgovoru na tožbo predlagata njeno zavrnitev.

15. Tožniki so 7. 8. 2017 vložili pripravljalno vlogo, v kateri se sklicujejo na pravila o pomanjkljivih vlogah iz 68. člena ZUP/86 in smiselno enake določbe sedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Navajajo, da se je vlagatelj H.H. na poziv upravnega organa - tedanje Občine Ljubljana - Bežigrad z dne 26. 1. 1993 opredelil v dopisu z dne 4. 2. 1993, v katerem je navedel, da med lastniki podjetja/upravičenci obstaja dogovor, da se vrnitev podjetja obravnava v enem postopku, pridobitev pooblastil za skupnega pooblaščenca pa je v teku, zahtevo pa naj obravnava Občina Vič-Rudnik. Povzemajo še dopis Občine Ljubljana - Bežigrad z dne 19. 3. 1993 in trdijo, da je vlagatelj s svojim dopisom z dne 20. 4. 1993 odpravil ugotovljene pomanjkljivosti oziroma dopolnil zahtevo za denacionalizacijo z navajanjem zahtevanih podatkov oziroma predložitvijo zahtevanih dokazil. Upravni organ naj bi namreč obvestil, da se vsi upravičenci in pravni nasledniki upravičencev podjetja „Opekarna I.“ in „Elektrarna“, ki so povsem isti in si tudi želijo, da se zahteva obravnava v enem postopku, pridružujejo njegovi vlogi za denacionalizacijo. Za upravičence oziroma njihove pravne naslednike naj bi navedel zahtevane matične podatke, k vlogi pa je tudi priložil pooblastila ostalih upravičencev oziroma njihovih pravnih prednikov. Menijo, da je bila zato zahteva za denacionalizacijo vložena v korist vseh upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov v okviru prekluzivnega roka oziroma da bi se štele za pravočasne tudi, če bi bile pomanjkljivosti odpravljene po preteku prekluzivnega roka. Zaključek o prepozno vloženi zahtevi pravnih naslednikov denacionalizacijskih upravičencev z utemeljitvijo, da sta vlagatelja kot upravičenca navedla le B.B., naj bi bil tako v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom oziroma listinami, ki so bile podlaga za odločitev. Dodaja še, da iz listin (npr. Ur. l. št. 18 z dne 28. 4. 1948) in izvlečka „Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetji v Sloveniji po 2. svetovni vojni, viri 5, 1992“, pa tudi dopisa izhaja, da so imeli organi ob nacionalizaciji in denacionalizaciji preglavice z opredelitvijo upravičencev in strank v postopku.

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavanem primeru je sporno, komu je bilo premoženje (ki se je nahajalo v sklopu podjetja Elektrarna, katerega vračilo je bilo zahtevano v tem denacionalizacijskem postopku, podržavljeno in posledično, ali je bila zahteva (oziroma ali sta bili zahtevi) za njegovo vračilo dana(i) za celotno podjetje oziroma po vseh družbenikih - denacionalizacijskih upravičencih ali le za določen/e delež/e družbenika/ov - denacionalizacijskih upravičencev na tem podjetju.

18. Organ je po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključil, da je bilo podjetje ob podržavljenju v lasti pok. B.B., pok. C.C., pok. D.D., pok. E.E., pok. F.F., pok. G.G. in pok. H.H. in da je bilo vsem navedenim družbenikom premoženje tudi podržavljeno, da pa je bila zahteva (oziroma zahtevi) za vračilo tega premoženja podana v zakonskem prekluzivnem roku iz 64. člena ZDen le za delež premoženja, podržavljenega pok. B.B., ne pa tudi za deleže ostalih družbenikov. Tožniki se s tem ne strinjajo in primarno trdijo, da je bilo ob pravilni uporabi določb ZDen vložena pravočasna zahteva za vračilo celotnega premoženja po podržavljenem podjetju v korist vseh njenih družbenikov, v zvezi s čemer trdijo tudi, da je toženka zmotno uporabila določbe ZDen in ZUP/86 ter zato zmotno ugotovila, da je bilo zahtevano samo premoženje, ki je bilo nacionalizirano pok. B.B.. Hkrati ugovarjajo tudi ugotovitvi, da so bili ob podržavljenju podjetja njegovi družbeniki tudi otroci pok. B.B..

19. 3. člen ZDen opredeljuje upravičence do denacionalizacije kot osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam navedenih predpisih, med drugim tudi na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (8. točka). Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Vračanje podjetij in kapitala ZDen ureja podrobneje še v določbah od 35. člena dalje, med drugim je v drugem odstavku 37. člena ZDen določeno, da mora biti vrednost lastninskega deleža enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju, ali na drugem gospodarskem subjektu iz prejšnjega odstavka. Glede na uveljavljeno sodno prakso je torej (vsak) upravičenec upravičen le do svojega kapitalskega deleža, ne pa tudi do celotnega premoženja družbe (glej npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 430/99 z dne 6. 12. 2000).

20. Kot izhaja iz podatkov spisa in kar je med strankami nesporno, sta premoženje podjetja Elektrarna sestavljala dva dela: Elektrarna ter Opekarna. Nadalje je nesporno, da je B.B. kot izključna lastnica v trgovinskem registru Okrožnega kot trgovskega sodišča v Ljubljani protokolirane tvrdke, elektrarna, z družabno pogodbo z dne 30. 4. 1941 na račun dednega odpravka po njej, kot tudi po svojem pokojnem soprogu D.D. sprejela svoje otroke: C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. kot javne družbenike v svojo tvrdko, ki se iz posamezne tvrdke razširi s tem v javno trgovsko družbo in sicer po deležih: B.B. do ¼, za ostale pa do 7/56, kar je glede na premoženje podjetja v pogodbi še podrobneje opredeljeno, z dosedanjim imenom firme in začetkom poslovanja z dnem 1. 5. 1941. Nesporno je tudi, da citirana družabna pogodba v trgovinskem registru ni bila vpisana, je bil pa pri določenih nepremičninah, ki so sestavljale premoženje podjetja, v zemljiški knjigi na njeni podlagi izveden vpis lastninske pravice na ime novoustanovljene gospodarske družbe (npr. vl. št. 427, k.o. ...).

21. Kot je, opirajoč se pri tem na podatke upravnih spisov, tudi povzel že upravni organ, je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), torej ex lege, kar je bilo ugotovljeno z dvema odločbama: 1. odločbo Predsedstva Vlade Ljudske republike Slovenije, štev.S-nac.46/40-50 z dne 25. 10. 1951, iz katere izhaja ugotovitev o prehodu Elektrarne v sklop splošnega ljudskega premoženja, dosedanjega zemljiškoknjižnega lastnika, javna trgovska družba, 2. odločbo Predsedstva Vlade ljudske republike Slovenije, štev.S.-nac.46/29-50 z dne 15. 12. 1951, iz katere pa izhaja ugotovitev o prehodu Opekarne v sklop splošnega ljudskega premoženja, dosedanjega zemljiškoknjižnega lastnika Elektrarna.

22. Sodišče tako glede na povedano pritrjuje zaključku organa, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno kot podjetje (Tvrdka) Elektrarna, katerega lastniki pa so glede na sklenjeno družabno pogodbo z dne 30. 4. 1941 - poleg B.B. do ¼ - še C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., vsak do 7/56. Sodišče se zato ne strinja s tožbenim ugovorom, da iz odločb o podržavljenju izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno (le) B.B., saj to ne drži, nasprotnega pa tudi ne izkazujejo podatki spisa.

23. Pri tem na drugačen zaključek tudi ne more vplivati neizveden vpis citirane družabne pogodbe z dne 30. 4. 1941 v trgov(in)ski register. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v zadevi, I Up 430/99 (sklicujoč se (tudi) na vir: dr. Stojan Pretnar: Oris primerjalnega trgovinskega prava, 1955), je bil v letu 1937 za področje trgovinskega oziroma gospodarskega prava sprejet enotni Trgovinski zakon Kraljevine Jugoslavije (Službene novice, št. 245/37), ki pa ni pričel veljati, saj ni bil sprejet poseben zakon o njegovi uveljavitvi. Zato je v Sloveniji vse do okupacije leta 1941 veljalo avstrijsko pravo. Javno trgovinsko družbo (kot je bila tudi v obravnavanem primeru) je urejal avstrijski Splošni trgovinski zakonik iz leta 1862 (AHGb), ki je bil po svoji vsebini za Avstrijo uzakonjen nemški Splošni trgovinski zakonik (AHGb, 1861). Združena Nemčija je leta 1897 sprejela nov Trgovinski zakonik - HGb, ki je veljal na območju Slovenije med nemško okupacijo. Ureditev javne trgovinske družbe po HGb je bila enaka ureditvi po AHGb. Po teh ureditvah je javna trgovinska družba nastala (že) s pogodbo med dvema ali več osebami (notranje razmerje med družbeniki), navzven pa je nastala takrat, ko je pričela poslovati na način, ki je za tretje osebe zaznaven, ne glede na vpis v register, ki ni bil konstitutivne narave. Kot pa je sodišče že navedlo zgoraj, pa je organ ugotovil, da so bili na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi izvedeni vpisi lastninske pravice v korist tega (novoustanovljenega) podjetja, kar nedvomno izkazuje, da je podjetje pričelo poslovati na način, ki je bil za tretje osebe zaznaven, hkrati pa to tudi pomeni dejansko realizacijo te družabne pogodbe. Tožniki zato nimajo prav, da je bilo vse premoženje (torej 100 % podjetja ...) podržavljeno ''le'' pok. B.B. (kot izključni lastnici) in da je bilo že zato vračilo za vse premoženje, torej za celotni delež podjetja, pravočasno zahtevano.

24. Ker je torej pravilen zaključek o tem, komu je bilo podjetje Elektrarna podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja tudi z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki B.B. v skupni višini 2.111.612,40 DEM po pravnomočnih odločbah (odločba z dne 27. 8. 1993, delna odločba z dne 29. 4. 2003 in odločba z dne 24. 9. 2004), upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v višini 855.729,21 DEM, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. B.B. ni mogoče ugoditi (1. točka izreka izpodbijane odločbe).

25. Ostaja še vprašanje, ali je bila v skladu z določbami ZDen pravočasno vložena zahteva za vračilo podržavljenega premoženja preostalim solastnikom - družbenikom podržavljenega podjetja, v posledici tega pa, ali je pravilna odločitev o zavrženju zahtev za denacionalizacijo istega premoženja v korist družbenikov C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., st. (1. točka izreka izpodbijanega sklepa).

26. Kot je pravilno pojasnil že upravni organ, je denacionalizacija predlagalni postopek, saj se skladno s prvim odstavkom 61. člen ZDen postopek za denacionalizacijo lahko začne le na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Po drugem odstavku istega člena ima pravico do vložitve zahteve upravičenec oziroma (če upravičenec ni več živ) njegov pravni naslednik. Povedano drugače: če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika), ni postopka. To izhaja tudi iz 126. člena ZUP/86, po katerem sme v stvareh, v katerih je po zakonu (v tem primeru 61. člena ZDen) za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Z zahtevo v smislu tega člena je mišljena tako formalna zahteva, to je vloga, s katero stranka zahteva začetek oziroma vodenje nekega postopka, kakor tudi zahteva v materialnem smislu, torej zahteva, ki vsebuje določen predlog ali zahtevek o tem, kako naj organ odloči o upravni zadevi.1

27. Za presojo, ali je bila v smislu prvega odstavka 64. člena ZDen vložena pravočasna zahteva za denacionalizacijo, je zato bistveno, da je v navedenem roku podana zahteva upravičenega vlagatelja iz 61. člena ZDen za vrnitev njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja. Glede na že pojasnjeno opredelitev upravičenca v 3. in 13. členu ZDen namreč lahko posamezni družbenik podržavljene gospodarske družbe (oziroma njegov pravni naslednik) vloži zahtevo le za njemu podržavljeni delež na gospodarski družbi.

28. Med strankami ni spora, da sta bili v roku iz 64. člena ZDen vloženi dve ločeni zahtevi in sicer zahteva D.D. z dne 19. 10. 1992 za denacionalizacijo elektrarne kot premoženja, odvzetega B.B. ter zahteva H.H. z dne 18. 9. 1992 za denacionalizacijo Opekarne, upravičenca B.B..

29. Niso utemeljene tožbene navedbe o zmotni uporabi drugega odstavka 64. člena ZDen, s katerimi tožniki uveljavljajo, da naj bi bila pravočasna zahteva za vrnitev premoženja (deleža), ki je bil podržavljen pok. B.B., tudi v korist ostalih družbenikov podržavljenega podjetja. Po navedeni določbi ZDen je pravočasno vložena zahteva enega upravičenca v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Sodna praksa, vključno s sodbo Vrhovnega sodišča U 1617/95, na katero se sklicujejo, ne podpira tožbenega tolmačenja navedene določbe ZDen. Nasprotno, toženkina razlaga je tista, ki sledi navedenemu judikatu, ki pravi: »Glede določenega podržavljenega premoženja (lastnine ali solastninskega deleža na nepremičnini) ima pravico do vložitve zahteve le njegov prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Če je teh pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist "vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic", je mogoča v vseh primerih, v katerih bi katerikoli od teh upravičencev (upravičenih vlagateljev zahteve) lahko vložil zahtevo za denacionalizacijo glede tega, prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja, to pa je mogoče le med pravnimi nasledniki glede premoženja njihovega pravnega prednika. Saj je prejšnji lastnik, ki mu je bil podržavljen njegov solastninski delež, upravičen za vložitev zahteve za denacionalizacijo njegovega premoženja (njegovega solastninskega deleža na stvari), ne pa tudi za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno drugemu.«2 Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen torej zajema le „upravičence, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša“. To pa so le osebe, ki imajo pravico do vložitve zahteve za določeno premoženje, torej sam upravičenec (prejšnji lastnik kot oseba iz 3. in 13. člena ZDen) in njegovi pravni nasledniki. Prevedeno v okoliščine konkretnega primera navedeno pomeni, da je pravočasna zahteva za vrnitev premoženja pok. B.B., ki jo je vložil eden izmed njenih pravnih naslednikov, v korist vseh njenih ostalih pravnih naslednikov, ki so upravičeni za uveljavljanje pravic, na katere se nanaša zahteva, to je na vrnitev premoženja (deleža), podržavljenega pok. B.B.. Ni pa na podlagi drugega odstavka 64. člena ZDen mogoče šteti, da se zahteva za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pok. B.B., na podlagi navedene določbe ZDen lahko razteza v korist deležev preostalih družbenikov na podržavljenem podjetju, in sicer ne glede na to, da so ti družbeniki hkrati tudi otroci pok. B.B. in s tem sami ali njihov pravni nasledniki tudi pravni nasledniki po pok. B.B.. Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen je namreč v njihovo korist le v obsegu pok. B.B. podržavljenega premoženja (deleža), ne pa tudi glede njim podržavljenega premoženja (deležev), za katero lahko zahteve za denacionalizacijo postavijo le oni sami ali njihovi pravni nasledniki.

30. Ker mora biti, kot že rečeno, za začetek postopka denacionalizacije vložena pravočasna zahteva upravičenega vlagatelja iz 61. člena ZDen za vrnitev njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja, niso utemeljeni očitki o zmotni uporabi določb 62. člena ZDen o obvezni vsebini zahteve za denacionalizacijo, vključno z očitkom, da med obveznimi sestavinami ni opredelitve denacionalizacijskega upravičenca. Bistveni element zahteve za denacionalizacijo je namreč zahteva za vračilo določenega podržavljenega premoženja, opredelitev podržavljenega premoženja, na katerega se zahteva nanaša, pa je neločljivo povezana prav z osebo upravičenca (prim. npr. 3. člen, drugi odstavek 61. člena, drugi odstavek 62. člena, drugi odstavek 64. člena ZDen), ki je sam ali (če je že umrl) po svojih pravnih naslednikih upravičen zahtevati vrnitev tega premoženja. Zato se zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja - podjetja, ki je bilo odvzeto pok. B.B., ne nanaša tudi na podržavljene deleže drugih družbenikov podjetja, saj ti (kot je bilo že rečeno) lahko le sami zase ali zanje njihovi pravni nasledniki vložijo zahteve za denacionalizacijo njim podržavljenega premoženja.

31. Pravila o ravnanju z nepopolnimi in nerazumljivimi vlogami iz 68. člena ZUP/86 so namenjena razreševanju situacije, ko vloge zaradi formalnih pomanjkljivostih, nepopolnosti ali nerazumljivosti ni mogoče vsebinsko obravnavati. Ker vloga, ki ne vsebuje zahteve, ki bi jo sicer lahko vsebovala (npr. če vlagatelj ne zahteva vračilo vsega premoženja, ki bi ga po podatkih, razvidnih iz prilog lahko zahteval), ni nepopolna, niti nerazumljiva, saj iz tega razloga njena obravnava ni onemogočena, organ v takem primeru ni dolžan postopati po določbah 68. člena ZUP/86 in stranke pozivati, da vlogo „dopolni“ še z dodatno zahtevo. Zato v primeru, če organ stranko vseeno opozori na tako možnost, njegovo ravnanje nima učinkov in posledic iz navedene določbe ZUP/86. Enako oziroma še toliko bolj to velja, če iz listinskih podatkov izhaja, da vrnitev določenega premoženja lahko zahtevajo drugi upravičenci (kakršen je obravnavani primer). Ker gre v tem primeru za vrnitev drugega premoženja, to je premoženja/deleža, ki ni bilo odvzet/o pok. B.B., temveč preostalim družbenikom podržavljenega podjetja, pa za presojo ni pomembno, da bi bili ti družbeniki hkrati tudi pravni nasledniki pok. B.B..

32. Glede na vse pojasnjeno pa na drugačno odločitev o zadevi ne vplivajo niti navedbe v pripravljalni vlogi o vsebini posameznih vlog, dopisov oziroma listin, ki se nahajajo v upravnem spisu in ki so iz obdobja pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Iz njih naj bi po navedbah tožnikov med drugim sicer izhajalo, da je želja vseh upravičencev in pravnih naslednikov upravičencev podržavljenega podjetja, da se „obravnava vrnitev deležev vseh upravičencev v enem postopku“ oziroma, da naj bi se vsi „pridružili“ vlogi za denacionalizacijo enega izmed predlagateljev. Vendar pa po presoji sodišča navedeno ne pomeni, da je bila po upravičeni osebi iz drugega odstavka 61. člena ZDen tudi v korist preostalih družbenikov podržavljenega podjetja (torej poleg pok. B.B.) postavljena zahteva za denacionalizacijo njim podržavljenih deležev. Tožniki namreč ne trdijo, da bi v teh vlogah in dopisih v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen upravičena oseba, to je razlaščeni družbenik (katerega pravni nasledniki so tožniki) oziroma njegov pravni naslednik, postavil zahtevo za denacionalizacijo njemu podržavljenega deleža na podjetju. Prav tako neutemeljeno se sklicujejo na „pridružitev“ k že obstoječi vlogi za denacionalizacijo, saj bi morala taka vloga, da bi se lahko štela za zahtevo za denacionalizacijo tudi za delež posameznega preostalega družbenika (poleg pok. B.B.) oziroma za delež družbenika, ki je pravni prednik tožnikov, poleg izrecne v njegovem imenu postavljene zahteve za denacionalizacijo deleža tega družbenika vsebovati tudi pooblastilo družbenika oziroma njegovega pravnega naslednika za vložitev take zahteve. Glede na to, da iz drugostopenjske odločbe izrecno izhaja ugotovitev, da pooblastilo z dne 31. 3. 1993 nima takšne vsebine, saj je dano za zastopanje pri upravnemu organu za premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. B.B., so tožbene navedbe, da je vlagatelj svoji vlogi priložil pooblastila ostalih upravičencev, povsem pavšalne. Tožniki v svoji pripravljalni vlogi namreč sploh ne navedejo, katero/a pooblastilo/a naj bi to bilo/a, niti ne izpodbijajo navedenih ugotovitev toženke o vsebini pooblastila z dne 31. 3. 1993. K temu sodišče še dodaja, da se glede na pojasnjeno kot pravočasna zahteva za denacionalizacijo, ki je ni vložil sam upravičenec (prejšnji lastnik/družbenik) oziroma njegov pravni naslednik, šteje le taka vloga, ki ji je pooblastilo upravičenega vlagatelja priloženo v roku iz navedene določbe ZDen (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1016/2005 z dne 10. 1. 2008).

33. Glede na pojasnjeno razlago določb ZDen in ZUP/86, ki pridejo v poštev v tem primeru, so neutemeljeni vsi v tožbi navedeni očitki o zmotno uporabljenem materialnem pravu, kakor tudi o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in o nepravilni uporabi določb upravnega postopka, odločitev iz izpodbijane 1. točke izreka sklepa o zavrženju zahtev za denacionalizacijo podjetja v korist preostalih družbenikov razen za pok. B.B. pa pravilna.

34. V zvezi z zavrženjem zahtevka za določitev odškodnine v znesku 567.948,16 DEM v obveznicah SDH d.d. za bistveno zmanjšano vrednost podjetja Elektrarna, tožniki v tožbi ne navajajo konkretnih razlogov. Sodišče vseeno pojasnjuje, da se je organ glede na okoliščine obravnavane zadeve pravilno oprl na prvi odstavek 36. člena ZDen. Po tej določbi gre namreč upravičencu le, če je predmet vračanja v last podjetje, katerega vrednost je bistveno zmanjšana od vrednosti podjetja v času podržavljenja, za razliko v vrednosti odškodnina iz 43. člena tega zakona.

35. Po povedanem sodišče sodi, da je bil postopek zakonit in da je bila odločitev organa pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker (kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, zlasti 32. točke) dejstva in dokazi, ki jih tožniki navajajo v tožbi, niso takšni, da bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

36. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 37. Zahtevo stranke z interesom A., d. d., za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po katerem sodišča pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Za to presojo je pomembno, ali so navedbe stranke z interesom takšne, da so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Ker po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, je njen stroškovni zahtevek zavrnilo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, idr).

1 Prim. tudi Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 375, 376. 2 Prim. tudi Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 455-456.