Jedro

Zatrjevanja o nepravilni uporabi materialnega prava niso podlaga za začetek novega upravnega postopka za ugotovitev statusa zaščitene kmetije, o katerem je organ že odločal, če se ne spremeni tudi dejanska podlaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, št. ... z dne 13. 1. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožnice za ponovno preveritev statusa zaščitene kmetije na naslovu B. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka dne 6. 12. 2002 pri prvostopnem organu vložila zahtevo za ponovno preveritev pogojev za določitev zaščitene kmetije last AA, ker naj bi se pri obsegu upoštevale še nepremičnine vpisane pri vl. št. 642 k.o. G, na katerih stoji stanovanjska stavba in gospodarsko poslopje, ter nepremičnine, vpisane pri vl. št. 507 k.o. G. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo št. .. z dne 17. 3. 1999 odločila, da kmetijsko gozdarska gospodarska enota na naslovu B, last pokojnega AA, ki obsega nepremičnine, vpisane v vl. št. 13 k.o. G, v celoti izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Odločba je postala pravnomočna 14. 6. 2001 in je vpisana v register zaščitenih kmetij. Prvostopni organ je tožničino zahtevo štel kot zahtevo za ponovno preveritev pogojev ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo (8. odstavek 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, v nadaljevanju: ZDKG). V skladu z 2. členom, ki določa, kaj se šteje za zaščiteno kmetijo, je prvostopni organ ugotovil, da je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno ter da se pravno in dejansko stanje v času od izdaje odločbe do danes ni spremenilo. Tožena stranka meni, da nikjer v ZDKG ni določeno, da se nezazidana stavbna zemljišča ne štejejo za zaščiteno kmetijo. Ker je bilo o zahtevi na podlagi istih podatkov že pravnomočno odločeno, je bilo potrebno zahtevo v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavreči. V zaščiteno kmetijo, ki je v lasti ene fizične osebe, to je v lasti AA, se ne morejo šteti tudi nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. 642 in 507 k.o. G, ki so v solasti pokojnega AA in BB, to je v solasti očeta in hčere. Za zaščiteno kmetijo se štejejo tista kmetijska zemljišča, ki so v izključni lasti ene fizične osebe in imajo določen obseg oz. so v solasti enega od staršev in otroka in izpolnjujejo določen obseg 5 ha primerljivih kmetijskih površin, kar pa v tem primeru ne. Osnovni namen ZDKG je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijskih gozdarskih gospodarskih enot. Ta poglavitni namen so upravni organi dolžni upoštevati v vseh postopkih preverjanja ali kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje pogoje za zaščito ali ne.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, saj ima tožeča stranka v skladu z zakonom - 8. odstavkom 4. člena ZDKG pravico predlagati, da upravni organ preveri ali kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena citiranega zakona. Po mnenju tožeče stranke mora upravni organ vselej začeti ugotovitveni postopek, kajti šele ta je lahko podlaga za izdajo odločbe na podlagi zahtevka stranke. Prvostopni organ pa je, ne da bi opravil potreben ugotovitveni postopek, izdal odločbo, s katero je zahtevo zavrgel. Odločil je brez ugotovitvenega postopka, ki je potreben, da se ugotovijo pogoji za zaščiteno kmetijo. Stranki ni dal nobene možnosti, da se o svojem zahtevku izjavi in pojasni svoje stališče, kar je očitna kršitev 1. odstavka 9. člena ZUP. V ZDKG ni omejitev, da upravni organ ne bi smel ali mogel ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno s prvotno odločbo. Tožeča stranka meni, da s prvotno odločbo ni bil spoštovan 3. člen ZDKG. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je prvostopni organ ugotovil, da je bilo v isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe do danes ni spremenilo. Vendar tega prvostopni organ sploh ni ugotavljal. Tožeča stranka ne more razumeti, da v zaščiteno kmetijo ne spadata hiša in gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem, vse na parc. št. 73 vl. št. 507 k.o. G, samo zato, ker je to premoženje bilo v solasti pokojnega AA in BB. Odnos deležev je 14/15 proti 1/15 v korist pokojnega AA. To premoženje je vitalni del kmetije. Brez tega dela premoženja ni ostalih pogojev, saj je donos te zaščitene kmetije vsekakor premajhen za vlaganja oz. izgraditev novih objektov. Trditev, da se v zaščiteno kmetijo, ki je v lasti ene fizične osebe, ne morejo šteti tudi nepremičnine, ki so v solasti, pravno ne vzdrži. Tožena stranka je pri presoji materialnopravnih predpisov spregledala določbo Zakona o dedovanju. Po 132. členu ZD preide zapuščina zapustnika na dediče s trenutkom njegove smrti. Tožeča stranka je postala lastnica zaščitene kmetije in prišlo je do zlitja premoženja. Premoženje zaščitene kmetije res še ni s sklepom razdeljeno, vendar to na pogoje iz 2. člena ZDKG ne vpliva. Tožeča stranka ex lege ni več solastnica v odnosu do zapustnikovega premoženja. V zaščiteno kmetijo pokojnega AA spada celotno premoženje, ki ga je imel v lasti pred svojo smrtjo. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ter še dodaja: Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo o zahtevi tožeče stranke za ugotovitev statusa zaščitene kmetije že dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke, št. 465-00203/98-VN z dne 17. 3. 1999 in sicer je bila kmetijsko - gozdarska gospodarska enota B, last pokojnega AA, ki obsega nepremičnine, vpisane vl. št. 13, k.o. G, razglašena, da v celoti izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo.

Tožeča stranka pa je 6. 12. 2002 vložila novo zahtevo in sicer za ponovno ugotovitev pogojev za določitev zaščitene kmetije pokojnega AA, pri čemer pa v zahtevku ne navaja novih dejstev.

Na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če v isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožeča stranka v svojem zahtevku ni navajala, da bi se dejansko stanje, ki je bilo podlaga za določitev kmetije za zaščiteno, od pravnomočne odločitve z dne 17. 3. 1999 do vložitve nove zahteve v čemerkoli spremenilo, niti ni predložila nobenega dokaza, ki bi kazal na spremenjeno dejansko stanje, spremenjene dejanske in pravne okoliščine pa ne izhajajo niti iz pritožbe in tožbe. Prvostopni organ je zato pravilno novo zahtevo zavrgel, saj je bilo o isti upravni stvari že odločeno. Ne more namreč pomeniti podlage za začetek novega upravnega postopka zahteva, ki jo tožnica opira na enako dejansko podlago ter je zato po svoji pravni naravi "ista" upravna zadeva, zgolj zatrjevanje tožnice o nepravilni uporabi materialnega prava v prvem postopku. V obseg zaščitene kmetije bi po zahtevi tožnice morali biti vključeni tudi solastni deleži pokojnega AA pri vl. št. 507 in 642. Vendar so bile navedene nepremičnine del dejanske podlage prvega zahtevka in so bile ob izdaji odločbe z dne 17. 3. 1999 torej že presojane. Znano pa je bilo tudi dejstvo, da je lastnik AA pokojni, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje tudi na nepravilno uporabo 132. člena Zakona o dedovanju. O ponovni zahtevi torej v upravnem postopku ni bilo mogoče ponovno meritorno odločati. Neutemeljen je zato tudi tožbeni ugovor o kršitvi določb upravnega postopka, saj organ prve stopnje ni bil dolžan začeti ugotovitvenega postopka, v katerem bi eventualno zaslišal tožnico. Namreč formalni preizkus zahteve, kot je postopal v obravnavanem primeru, je organ dolžan opraviti pred uvedbo postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.